Appeal dismissed; conditional payment obligation deemed fulfilled when debtor prevents collection via bankruptcy non-filing.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Stranki sta torej rok plačila obveznosti tožene stranke do tožeče

stranke vezali na izpolnitev odložnega pogoja, to je plačila storitev

toženi stranki s strani plačnika. Takšen pogoj ni niti nedopusten

niti nemogoč (75. člen ZOR), takšen dogovor pa je tudi v skladu z

načelom svobode urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR).

Ker je torej tožena stranka (ker terjatve v stečajnem postopku nad

naročnikom ni prijavila) preprečila možnost poplačila s strani

naročnika storitev, se v skladu z določbo 4. odstavka 74. člena

šteje, da je pogoj, na katerega uresničitev sta pravdni stranki v 5.

členu Pogodbe vezali zapadlost plačila obveznosti tožeči stranki,

uresničen, vtoževana terjatev pa zatorej zapadla.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep

o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, v 1. točki izreka za znesek

3.098.046,08 SIT z obrestmi in v 3. točki izreka za izvršilne stroške

v znesku 56.680,00 SIT z obrestmi (1. točka izreka). Navedeni sklep o

izvršbi je razveljavilo v 1. točki izreka za zakonske zamudne obresti

od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti, do 9.6.2003 in v tem delu

tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je

naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene nadaljnje

pravdne stroške v znesku 275.954,00 SIT z obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka je proti 1. in 3. točki izreka prvostopne sodbe

pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo

v 1. in 3. točki izreka razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je treba pritožniku, da je prvostopno sodišče zmotno

razlagalo določbo 5. člena Pogodbe za izvajanje strojno zemeljskih

del, sklenjene med pravdnima strankama dne 27.3.1998 (v nadaljevanju

Pogodba), kjer sta se stranki dogovorili, da bo tožena stranka

podizvajalcu, to je tožeči stranki, plačevala storitev za izvršena

dela v petnajstih dneh po prejemu plačila na žiro račun tožene

stranke s strani plačnika storitve. Stranki sta torej rok plačila

obveznosti tožene stranke do tožeče stranke vezali na izpolnitev

odložnega pogoja, to je plačila storitev toženi stranki s strani

plačnika. Takšen pogoj ni niti nedopusten niti nemogoč (75. člen

ZOR), takšen dogovor pa je tudi v skladu z načelom svobode urejanja

obligacijskih razmerij (10. člen ZOR). Ni pa niti v nasprotju z

načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti, ki ga citira prvostopno

sodišče v prid svojim zaključkom, da zapis 5. člena Pogodbe še ne

more pomeniti, da lahko glavni izvajalec svojo obveznost plačila

odloži v nedogled ali da obveznost plačila podizvajalcu sploh ne bi

nastala, če tudi glavni izvajalec ne bi nikoli prejel plačila od

svojega naročnika. Stranki sta namreč dolžni izpolniti obveznost tako

in takrat, kot sta se dogovorili. Iz zapisa 5. člena Pogodbe pa jasno

izhaja dogovor pravdnih strank, da bo tožena stranka plačevala tožeči

stranki storitve za izvršena dela v petnajstih dneh po tem, ko bo

prejela plačilo od naročnika (plačnika storitve). Ob povedanem

sodišče ne vidi tehtnih argumentov v prid interpretaciji, ki jo je

zavzelo prvostopno sodišče (da glavni izvajalec obveznosti plačila

podizvajalcu ne more odložiti v nedogled) niti jih ne vidi v

trditveni podlagi pravdnih strank. Pritožnik utemeljeno opozarja na

načelo dispozitivnosti in svobode urejanja obligacijskih razmerij.

Doložba 5. člena Pogodbe pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ni v

nasprotju z nobenim od drugih temeljnih načel obligacijskega prava.

Vendar pa je odločitev prvostopnega sodišča kljub zmotni

materialnopravni presoji 5. člena Pogodbe pravilna, iz razlogov,

navedenih v nadaljevanju.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni prijavila

terjatev iz naslova storitev, ki so predmet tega spora, v stečajnem

postopku, ki se vodi nad družbo A, naročnikom teh storitev. Takšna

ugotovitev prvostopnega sodišča je pravilna. Iz predloženih listin

(vtoževanih računov, računov tožene stranke z obračunom za izvršena

dela kooperantov, izstavljenih družbi A, prijave terjatev v stečajnem

postopku nad dolžnikom A) namreč res ni razvidno, da bi tožena

stranka prijavila terjatev, ki izvira iz vtoževanih računov, v

stečajnem postopku nad družbo A. Z oceno prvostopnega sodišča glede

trditev o prijavi terjatve in z razlogi zanjo se pritožbeno sodišče v

celoti strinja. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke,

da prvostopno sodišče ni pribavilo stečajnega spisa, iz katerega naj

bi bilo razvidno, da so v njeni prijavi terjatve v skupnem znesku

29.613.061,55 SIT zajeti tudi prevozi po pregledih prevozov, katerih

plačilo uveljavlja tožeča stranka v svojih vtoževanih računih.

Prvostopno sodišče je namreč pravilno ocenilo, da je iz prijave

terjatve, ki jo je predložila tožena stranka, razvidno, da je

prijavila terjatve po drugih računih, ki se nanašajo na storitve, ki

niso predmet tega spora. Tožena stranka pa ni trdila, da je v

stečajnem postopku nad družbo A poleg te prijave vložila še kakšno

drugo prijavo terjatve. Niti tega ne zatrjuje v pritožbi. Zato

prvostopno sodišče ni postopalo napačno, ker vpogleda v stečajni spis

ni opravilo.

Ker torej tožena stranka v stečajnem postopku nad družbo A ni

prijavila terjatev, ki se nanašajo na storitve, ki so predmet tega

spora, je s tem izgubila možnost poplačila le-teh s strani naročnika,

kar kaže na situacijo, ki jo ZOR obravnava v 4. odstavku 74. člena.

Po navedenem določilu se šteje, da je pogoj uresničen, če njegovo

uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja prepreči

stranka, v katere breme je bil določen. Ker je torej tožena stranka

(ker terjatve v stečajnem postopku nad naročnikom ni prijavila)

preprečila možnost poplačila s strani naročnika storitev, se v skladu

z določbo 4. odstavka 74. člena šteje, da je pogoj, na katerega

uresničitev sta pravdni stranki v 5. členu Pogodbe vezali zapadlost

plačila obveznosti tožeči stranki, uresničen, vtoževana terjatev pa

zatorej zapadla.

Neutemeljeni so tudi nadaljnji pritožnikovi očitki, da je sodišče

prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke glede pobota za znesek

182.835,08 SIT. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega

sodišča, da predlog za kompenzacijo, na katerega se sklicuje tožena

stranka, ne predstavlja izjave o pobotu v smislu 337. člena ZOR,

temveč predlog za sklenitev dogovora o pobotu. Pritožbeno sodišče se

v celoti strinja tudi z razlogi za takšno oceno, katerim se v celoti

pridružuje (3. in 4. odstavek, str. 6 sodbe). Ne drži pa trditev

pritožnika, da je tožena stranka postavila ugovor procesnega pobota.

Tožena stranka je namreč v ugovoru izrecno trdila, da je tožeči

stranki na podlagi medsebojne kompenzacije z dne 2.7.2002 v višini

182.835,08 SIT delno poravnala račun št. 10/2000 z dne 31.7.2000 ter

da je za navedeni znesek uveljavljala kompenzacijo z dne 2.7.2002.

Nadalje je vlogi, ki jo je vložila na sodišče dne 11.12.2003 trdila,

da vztraja pri ugovoru pobota za znesek 182.835,08 SIT, ker so podani

vsi pogoji za pobot v smislu določila 311. člena OZ, ker tožeča

stranka nedvomno toženi dolguje navedeni znesek in je tožena stranka

skladno z določilom člena 312. člena OZ poslala tožeči stranki izjavo

o pobotu - predlog za kompenzacijo z dne 2.7.2002. S tem pa je

smiselno trdila, da je terjatev tožeče stranke za znesek 182.835,08

SIT prenehala že pred pravdo, zaradi izjave - predloga za

kompenzacijo, ki ga je tožeči stranki poslala dne 2.7.2002, to je

pred vložitvijo predloga za izvršbo v tej zadevi (11.6.2003). Ni

torej res, ko to trdi pritožnik, da je tožena stranka uveljavljala

procesni ugovor pobota.

Prvostopno sodišče je torej materialnopravno pravilno odločilo, ko je

tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, kot je razvidno iz točke 1

izreka izpodbijane sodbe. Prvostopno sodišče ni storilo očitanih

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere

je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek

350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo

in izpodbijano sodbo v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdilo

(353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165.

člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.