Appeal dismissed; transfer of assets to SRD valid without prior audit review requirement.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Že Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. U-I-302/98 zapisalo,

prvostopno sodišče pa pravilno povzelo, da je bil namen

zakonodajalca, da bi pod SRD prešlo vse premoženje, ki v otvoritvenih

bilancah ni bilo prikazano (kjerkoli se sedaj nahaja). Za prehod

premoženja na SRD je torej zadoščalo že zgolj ugotovljeno dejstvo, da

določeno premoženje ni bilo upoštevano v bilanci podjetja, ki se

lastnini oziroma se je olastninilo po ZLPP.

Odločbe Agencije so pravnomočne le glede premoženja, ki je bilo v

otvoritveni bilanci oziroma cenitvi upoštevano.

Določba 3. odst. 6. člena namreč nalaga in prepušča SRD in Vladi

Republike Slovenije izbiro ukrepov, s katerimi se prepozna, izsledi

in zaseže premoženje, ki je po 1. odst. 6. člena prešlo v last SRD.

Zato prav določba 3. odst. 6. člena zakona izključuje možnost

razlage, kot jo ponuja pritožnik, to je, da je uvedba oziroma obnova

revizijskega postopka predpogoj za sodno uveljavljanje prenosa tega

premoženja v last in upravljanje SRD.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je celotna

naložba tožene stranke, ki jo ima v gospodarski družbi A d.o.o., s

1.5.1998 prešla na tožečo stranko Slovensko razvojno družbo d.d. - v

likvidaciji (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je

dolžna skleniti s tožečo stranko pogodbo v obliki notarskega zapisa o

prenosu celotnega poslovnega deleža, ki ga ima v gospodarski družbi A

d.o.o., vpisani v sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani, pod

vl. št. xxx, v nominalni vrednosti 1.594.622,90 SIT, na dan

20.4.1990, z vsemi povečanji, ki še niso vpisana, z vsebino, razvidno

iz točke 2 izreka izpodbijane odločbe. Toženi stranki je naložilo, da

je dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.368.606,20 SIT z obrestmi

od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila (3. točka

izreka). Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (4. točka izreka).

Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki

2.002.794,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi (5. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh

pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi

ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter tožbo zavrže

oziroma, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne,

tožeči stranki pa naloži v plačilo vse pravdne in pritožbene stroške

tožene stranke. Podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve

stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da je zmotno razlagalo določbo

1. odst. 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji

pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur. l. RS št. 30/98,

v nadaljevanju ZZLPPO, zakon), po kateri se za družbeni kapital, ki z

dnem uveljavitve tega zakona preide v last in upravljanje Slovenske

razvojne družbe (v nadaljevanju SRD) in se preoblikuje po tem zakonu,

šteje tudi premoženje fizičnih in pravnih oseb doma in v tujini,

skupaj z njegovim povečanjem iz poslovanja, ki izvira iz poslovanja

nekdanjih družbenih podjetij, oziroma drugih pravnih oseb

registriranih v Republiki Sloveniji, ki se lastninsko preoblikujejo

ali so se preoblikovale na podlagi Zakona o lastninskem

preoblikovanju podjetij (Ur. list RS št. 55/92 in naslednji, v

nadaljevanju ZLPP), ali posebnega zakona, če to premoženje ni bilo

upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993 v skladu z

Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Ur. l.

RS, št. 24/93 in nadaljnje spremembe), vendar takšni očitki niso

utemeljeni. Že Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. U-I-302/98

zapisalo, prvostopno sodišče pa pravilno povzelo, da je bil namen

zakonodajalca, da bi pod SRD prešlo vse premoženje, ki v otvoritvenih

bilancah ni bilo prikazano (kjerkoli se sedaj nahaja). Za prehod

premoženja na SRD je torej zadoščalo že zgolj ugotovljeno dejstvo, da

določeno premoženje ni bilo upoštevano v bilanci podjetja, ki se

lastnini oziroma se je olastninilo po ZLPP. Predlagani tekst zakona,

ki je bil objavljen v Poročevalcu št. 25 z dne 23. junija 1997 je bil

v 2. odst. 5. člena sicer res nekoliko drugačen, saj je bilo tam

zapisano, da "na Slovensko razvojno družbo preidejo tudi ostale

oblike protipravno odtujenega družbenega premoženja", kar pa samo po

sebi še ne more biti upoštevan argument v prid stališču tožene

stranke, da je tudi določbo sedanjega 1. odst. 6. člena zakona

potrebno razlagati v besednem kontekstu predloga zakona. ZZLPPO je

namreč skozi zakonodajni postopek, od predloga do sprejetja doživel

določene spremembe in dopolnitve, vse iz določenih razlogov in z

določenimi nameni. Prav tako v določbah o tem, katero premoženje

preide ex lege na SRD. Zapis sedanjega 1. odst. 6. člena pa je jasen.

SRD postane lastnik sredstev, ki niso bila vključena v otvoritveno

bilanco (tako tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-208/99). Naslov 6.

člena ZZLPPO, ki ga izpostavlja pritožnik, res govori o oškodovanju

družbenega premoženja, ki pa je prav v tem, da določeno premoženje ni

bilo upoštevano v otvoritveni bilanci, ki je bila podlaga za

lastninjenje. Ker le-to v bilanci ni bilo upoštevano, je bila

prikazana vrednost družbenega kapitala, ki je bila podlaga

lastninjenju, manjša od resnične vrednosti in sicer za vrednost

premoženje, ki ni bilo upoštevano v bilanci. Že samo dejstvo

neupoštevanja premoženja v bilanci, v obravnavani pravni in dejanski

situaciji, kaže na obstoj protipravnosti in oškodovanja.

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je prezrlo

ugotovitev Ustavnega sodišča, da je določba 6. člena nejasna,

nerazumljiva in napačna ter da zlasti zato ne bi smelo razlagati

določila v škodo tožene stranke. Ustavno sodišče je nejasnost

ugotovilo v zvezi z uporabo napačne formulacije zapisa: "da se za

družbeni kapital, ki ... preide v last SRD šteje tudi premoženje

fizičnih in pravnih oseb ....", češ da družbeni kapital ni premoženje

in se tudi ne more šteti za premoženje. Ustavno sodišče poudarja, da

je bil namen zakonodajalca, da naj bi na SRD prešla sredstva

podjetja, ki niso bila upoštevana in ne kapital, vir teh sredstev.

Pri tem Ustavno sodišče utemeljuje, da gre za ex lege prenos

lastninske pravice na tem premoženju (sredstvih) in za nikakršen

"prehod družbenega kapitala v last SRD", kot (kot pravi) bi se

(napačno) dalo sklepati iz nerazumljive oziroma na tem mestu celo

povsem napačne, ne le nerodne formulacje na začetku 1. odst. 6. člena

(ki govori o prehodu družbenega kapitala). Ustavno sodišče torej ne

vidi nejasnosti v namenu te zakonske določbe, temveč v uporabi

napačne formulacije "o prehodu družbenega kapitala na SRD".

Trditve pritožnika, da je Agencija Republike Slovenije za

prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju Agencija) izdala

prvo in drugo soglasje ter da so te njene odločbe pravnomočne, za

odločitev o zadevi niso relevantne. Predmet postopkov, ki jih je

vodila Agencija, ni bilo premoženje, ki je predmet obravnavanega

spora, kot to pravilno ugotavlja že prvostopno sodišče. Zato učinki

pravnomočnosti nanj ne sežejo. Odločbe Agencije so pravnomočne le

glede premoženja, ki je bilo v otvoritveni bilanci oziroma cenitvi

upoštevano. To pa je bilo premoženje, ki ga je podjetje oziroma so ga

njegove odgovorne osebe prezentirale Agenciji. Zato se potrditev

Agencije, da je bilanca v skladu z Uredbo, nanaša zgolj na

vrednotenje tistih postavk, ki so v otvoritveni bilanci zajete.

Izvedenec pa je ugotovil, da premoženje, ki je predmet tega postopka,

v bilanco ni bilo zajeto. Ugotovil je, da je tožena stranka po stanju

na dan 31.12.1992 sicer izkazovala med drugimi materialnimi pravicami

naložbo "prispevek za nov odjem - grazifikacijo" v neodpisani

vrednosti 2.150.161,00 SIT, kar je predstavljalo revaloriziran in

delno amortiziran znesek vplačil družbe B d.o.o. po samoupravnem

sporazumu o združevanju sredstev v skupno naložbo za realizacijo

programa grazifikacije v Sloveniji. Združena sredstva po predmetnem

samoupravnem sporazumu so predstavljala vložek družbe pri ustanovitvi

družbe z omejeno odgovornostjo C d.o.o.. Ugotovil je, da je tožena

stranka v otvoritveni bilanci na dan 1.1.1993 izločila materialne

pravice v celoti z obrazložitvijo, da je vrednost nematerialnih

naložb upoštevana v okviru cenitve vrednosti najete opreme. Nadalje

pa je ugotovil, da iz pregledane dokumentacije ni razvidno, da bi

bile navedene materialne pravice upoštevane pri cenitvi najete opreme

ali cenitvi drugih sredstev (npr. zemljišč). Ugotovil je, da je

cenilec zemljišč sicer v opisu zemljišča družbe v industrijski coni v

Logatcu navedel, da je zemljišče visoko komunalno opremljeno, kar pa

je po mnenju izvedenca zgolj element vrednotenja zemljišča, ne pa

tudi argument o vsebinski vključitvi naložbe v delež A d.o.o. v

okviru cenitve zemljišč. Izvedenec torej ni ugotovil samo to, da

naložba ni bila knjižena v skladu z Uredbo, temveč, da naložba sploh

ni bila knjižena. V kolikor bi obveljalo stališče pritožnika, da se s

predmetnim postopkom posega v pravnomočno odločbo Agencije, bi bila

določba 1. odst. 6. člena zakona nepotrebna. Navedena določba namreč

uzakonja ex lege prenos premoženja podjetja, ki ni bilo upoštevano v

otvoritveni bilanci, tudi kadar gre za podjetje, ki se je že

lastninsko preoblikovalo po ZLPP, kar predpostavlja obstoj

pravnomočne odločbe Agencije.

Zmotno je tudi pritožnikovo stališče, da je zakon za primere iz 1.

odst. 6. člena predvidel poseben predhodni postopek, v katerem lahko

le pristojen in za to usposobljen upravni organ ugotovi, ali je v že

izvedenem postopku lastninjenja prišlo do oškodovanja družbenega

premoženja oziroma morebitnih grobih napak privatizacije, ki jih je

potrebno sanirati ter da je SRD šele na podlagi ugotovitev Agencije

upravičen sprožiti sodne postopke zaradi prenosa tega premoženja v

njegovo last in upravljanje. Da namen zakonodajalca ni bil takšen,

kot ga zatrjuje pritožnik, kaže že določba 3. odst. 6. člena, v

kateri se nalaga SRD in Vladi Republike Slovenije, da sta dolžni

sprejeti ukrepe, s katerimi se prepozna, izsledi in zaseže

premoženje, ki je po 1. odst. tega člena prešlo v last SRD in

preprečiti kakršnekoli posle s tem premoženjem, njegov prenos in

razpolaganje z njim. V 4. odst. 6. člena pa določa sodelovanje SRD

pri izvajanju nalog iz 1., 2. in 3. odst. 6. člena z Agencijo, Banko

Slovenije in drugimi, v tem odstavku navedenimi subjekti. Določba 5.

odst. 63. člena zakona pa zgolj podeljuje delničarjem oziroma

družbenikom, katerih skupni delež dosega najmanj desetino kapitala

družbe, da predlagajo Agenciji uvedbo oziroma obnovo revizijskih

postopkov pri pravnih osebah, ki so že izvedle lastninsko

preoblikovanje, zaradi ugotavljanja oškodovanja družbenega premoženja

iz 1. odst. 6. člena tega zakona in določa, da Agencija takšne

postopke lahko uvede ali obnovi. Navedena določba torej zgolj

predvideva uvedbo oziroma obnovo revizijskih postopkov na predlog

delničarjev oziroma družbenikov in ne posega v temeljno dolžnost SRD

in Vlade Republike Slovenije pri sprejemanju ukrepov iz 3. odst. 6.

člena zakona. Določba 3. odst. 6. člena namreč nalaga in prepušča SRD

in Vladi Republike Slovenije izbiro ukrepov, s katerimi se prepozna,

izsledi in zaseže premoženje, ki je po 1. odst. 6. člena prešlo v

last SRD. Zato prav določba 3. odst. 6. člena zakona izključuje

možnost razlage, kot jo ponuja pritožnik, to je, da je uvedba oziroma

obnova revizijskega postopka predpogoj za sodno uveljavljanje prenosa

tega premoženja v last in upravljanje SRD. Navedeno bi namreč glede

na dikcijo 5. odst. 63. člena zakona pomenilo, da je predpogoj za

ugotovitev oškodovanja družbenega premoženja zahteva delničarjev, kar

pa je v nasprotju z določbo 3. odst. 6. člena zakona. V prid stališču

pritožnika ni niti določba 2. odst. 7. člena zakona, na katero se

sklicuje v pritožbi, saj ta zgolj daje možnost tudi družbenemu

pravobranilcu, da po prejemu poročila Agencije RS za revidiranje

lastninskega preoblikovanja podjetij, predlaga SRD sodno

uveljavljanje zahtevka iz naslova oškodovanja družbenega premoženja

oziroma kapitala. Iz prav nobene določbe ZZLPPO pa ni razbrati, da bi

bila uvedba oz. obnova revizijskega postopka predpogoj za sodno

uveljavljanje zahtevkov po 1. odst. 7. člena ZZLPPO.

Prvostopno sodišče je torej materialnopravno pravilno odločilo, ko je

tožbenemu zahtevku tožeče stranke razvidnemu iz točk 1. in 2. izreka

izpodbijane odločbe, ugodilo.

Pravilno pa je prvostopno sodišče tudi materialnopravno odločilo, da

je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki tudi zneske

izplačanega dobička iz sporne naložbe od uveljavitve ZZLPPO dalje, v

skladu s 1. odst. 6. člena ZZLPPO, ter obresti od zneskov izplačanega

dobička, ki jih je prejela pred vložitvijo tožbe (za leti 1997 in

1998) od dneva vložitve tožbe do plačila; od zneskov izplačanega

dobička, ki jih je prejela za leti 1999 in 2000 pa od dnevov nakazil

(30.8.2000 oz. 30.8.2001) dalje. Pritožbeno sodišče se v celoti

strinja z razlogi prvostopnega sodišča, ki se nanašajo na odločitev

glede tega dela zahtevka ter se jim pridružuje. Pritožnik pa pritožbe

v tem delu ni niti obrazložil.

Prvostopno sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni

dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožnik pa očitanih bistvenih

kršitev niti ni konkretiziral.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo zavrnilo in izpodbijano

sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP

v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.