Contract void due to lack of capacity; public tender breach damages claim dismissed due to lack of causation.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (3. točka in 5. točka) se

spremeni tako, da glasi:

"Tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki

plačati 788.661.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

vložitve tožbe do plačila, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 2.911.143,20 SIT

pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi

obrestmi do plačila".

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti še 1.271.236,00 SIT

pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi

zamudnimi obrestmi do plačila.

[JEDRO]

Pogodba, ki jo sklene oseba, ki nima pravne sposobnosti, pa nima

pravnega učinka (1. in 2. odstavek 54. člena ZOR). Materialnopravno

zmotno pa je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na 2. odstavek 103.

člena ZOR, po katerem ostane pogodba v veljavi, če je sklenitev

pogodbe prepovedana samo eni stranki, razen če ni v zakonu za

posamezen primer določeno kaj drugega, z ugotovitvijo, da je bila v

času sklenitve sporne pogodbe prepovedana le za tretjepogodbeno

stranko, ki se je z ustanovitvijo tožeče stranke in izkazanim namenom

slednje najkasneje 6.3.1998, da tožeča stranka prevzame pravice in

obveznosti tretje pogodbene stranke iz pogodbe, spremenila in je

ničnostni razlog odpadel, tožečo stranko, ki je prekršila zakonsko

prepoved, pa po 103. členu ZOR zadenejo ustrezne posledice, to pa je

izpodbojnost pogodbe, ki pa je tožena stranka ni uveljavljala.

Navedeno materialnopravno stališče je ob zgornjih pravno relevantnih

ugotovitvah, da niti tretjepogodbena stranka, niti podpisnica v imenu

tretjepogodbene stranke nikoli nista pridobili pravne sposobnosti,

ker nista bili vpisani v sodni register, povsem nesprejemljivo. Že

besedna zveza iz 2. odstavka 103. člena ZOR: "če je sklenitev neke

pogodbe prepovedana samo eni stranki ..., stranko, ki je prekršila

zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice", predpostavlja, da

sploh gre za obstoječo stranko, ki je v času sklenitve pogodbe sploh

imela pravno sposobnost (ali pa jo je pridobila kasneje). Kot je bilo

že omenjeno, pa tretjepogodbena stranka sploh nikdar ni pridobila

pravne sposobnosti, niti družba, ki je zanjo podpisala pogodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma citirano vmesno sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo,

da je toženi zahtevek na plačilo 788.661.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 6.8.2001 dalje do plačila po podlagi utemeljen

(3. točka izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka odločalo s

končno odločbo (5. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala

pa je "vse pritožbene razloge" in predlagala spremembo sodbe z

ugotovitvijo, da uveljavljani tožbeni zahtevek po podlagi ni

utemeljen, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala, naj pritožbeno

sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka zoper toženo stranko vtožuje odškodnino zaradi

toženkinih kršitev pogodbenih obveznosti iz pogodbe o sofinanciranju

investicije programa novih delovnih mest, ker tožena stranka tožeči

stranki ni nakazala po pogodbi dogovorjena sredstva v višini

21.804.151,50 SIT. Po sporočilu tožene stranke tožeči stranki, da se

mora prijaviti na nov razpis za sofinanciranje investicij programov

novih delovnih mest, se je tožeča stranka prijavila na razpis. Ker na

njem tožeča stranka ni bila izbrana, je vložila pritožbo na

revizijsko komisijo, nazadnje pa še pritožbo na državno revizijsko

komisijo. Slednja je ugotovila nepravilnosti v postopku oddaje

javnega naročila in materialnopravnih določb Zakona o javnih

naročilih, vendar postopka ni razveljavila, pač pa je tožečo stranko

napotila na pravdo zaradi povračila škode. Z navedenimi ravnanji je

tožena stranka povzročila tožeči stranki škodo v vtoževani višini.

O pogodbi o sofinanciranju investicije programa novih delovnih mest

(v nadaljevanju - pogodba):

V prvostopenjskem postopku se je izkazalo kot sporno, ali je bila

pogodba sploh pravno veljavno sklenjena oziroma ali je tožeča stranka

sploh pogodbena stranka navedene pogodbe.

Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednja

odločilna, pravnorelevantna dejstva:

- da je bila pogodba sklenjena dne 12.11.1997,

- da so kot pogodbene stranke te pogodbe nastopale RS, Ministrstvo za

gospodarsko dejavnost kot prvopogodbena stranka, tožena stranka kot

drugopogodbena stranka in B d.o.o. kot tretjepogodbena stranka,

- da je bil podpisnik navedene pogodbe s strani tretjetožene stranke

F.K. kot zakoniti zastopnik družbe B d.d.,

- da niti družba B d.o.o., niti družba B d.d. nista bili nikoli

vpisani v sodni register,

- da je bila tožeča stranka ustanovljena decembra 1997, v sodni

register pa vpisana 27.1.1998, njena ustanovitelja pa sta družbi X

d.o.o. in Y d.o.o. Ljubljana, zakoniti zastopnik tožeče stranke pa

M.Š.,

- da je bil določen rok za izpolnitev obveznosti iz pogodbe 1.3.1998

z možnostjo njegovega podaljšanja z dodatkom k pogodbi.

Ni torej sporno, da niti tretjepogodbena stranka B d.o.o., niti

družba B d.d., ki je zanjo podpisala sporno pogodbo, nikdar nista

bili vpisani v sodni register. Tako torej nikdar nista pridobili niti

pravne, niti poslovne sposobnosti (1. odstavek 3. člena ZGD).

Pogodba, ki jo sklene oseba, ki nima pravne sposobnosti, pa nima

pravnega učinka (1. in 2. odstavek 54. člena ZOR). Materialnopravno

zmotno pa je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na 2. odstavek 103.

člena ZOR, po katerem ostane pogodba v veljavi, če je sklenitev

pogodbe prepovedana samo eni stranki, razen če ni v zakonu za

posamezen primer določeno kaj drugega, z ugotovitvijo, da je bila v

času sklenitve sporne pogodbe prepovedana le za tretjepogodbeno

stranko, ki se je z ustanovitvijo tožeče stranke in izkazanim namenom

slednje najkasneje 6.3.1998, da tožeča stranka prevzame pravice in

obveznosti tretje pogodbene stranke iz pogodbe, spremenila in je

ničnostni razlog odpadel, tožečo stranko, ki je prekršila zakonsko

prepoved, pa po 103. členu ZOR zadenejo ustrezne posledice, to pa je

izpodbojnost pogodbe, ki pa je tožena stranka ni uveljavljala.

Navedeno materialnopravno stališče je ob zgornjih pravno relevantnih

ugotovitvah, da niti tretjepogodbena stranka, niti podpisnica v imenu

tretjepogodbene stranke nikoli nista pridobili pravne sposobnosti,

ker nista bili vpisani v sodni register, povsem nesprejemljivo. Že

besedna zveza iz 2. odstavka 103. člena ZOR: "če je sklenitev neke

pogodbe prepovedana samo eni stranki ..., stranko, ki je prekršila

zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice", predpostavlja, da

sploh gre za obstoječo stranko, ki je v času sklenitve pogodbe sploh

imela pravno sposobnost (ali pa jo je pridobila kasneje). Kot je bilo

že omenjeno, pa tretjepogodbena stranka sploh nikdar ni pridobila

pravne sposobnosti, niti družba, ki je zanjo podpisala pogodbo (B

d.d.).

Prvostopenjsko sodišče tudi zmotno ocenjuje povezanost tožeče stranke

s podpisnikom sporne pogodbe F.K., ki jo je slednji podpisal kot

zakoniti zastopnik B d.d.. F.K. naj bi bil eden od ustanoviteljev

družbe B d.d., (ki, kot rečeno, nikdar ni bila vpisana v sodni

register) prav tako pa ustanovitelj družbe Y d.o.o., slednja pa

ustanoviteljica tožeče stranke. Iz take povezanosti pa prvostopenjsko

sodišče zmotno zaključuje, da je tožeča stranka vstopila v pogodbeno

razmerje po sporni pogodbi. Po 3. odstavku 3. člena ZGD odgovarja

tisti, ki pred vpisom družbe nastopa v njenem imenu, osebno z vsem

svojim premoženjem; če pri takem nastopanju družbeniki pridobijo

kakšne pravice, pa jih morajo po vpisu družbe v sodni register

prenesti na družbo (4. odstavek 3. člena ZGD). Ob ugotovitvi, da

tretjepogodbena stranka B d.o.o. nikdar ni bila vpisana v sodni

register, da pa je bila vpisana v sodni register tožeča stranka,

katere družbenika sta družbi X d.o.o. in Y d.o.o., je evidentno, da

določil 3. in 4. odstavka 3. člena ZGD ni mogoče uporabiti za

obravnavani primer, na kar pravilno opozarja pritožnik. O pravnem

nasledstvu v smislu 3. in 4. odstavka 3. člena ZGD bi bilo mogoče

govoriti le v primeru, če bi bila tretjepogodbena stranka kasneje

vpisana v sodni register in če bi pogodbo zanjo podpisala ena od

ustanoviteljic tretjepogodbene stranke. Drugačna materialnopravna

interpretacija citiranih določil ZGD je napačna.

Ob zgoraj obrazloženih izhodiščih in ugotovitvi, da tretjepogodbena

stranka sploh nikdar ni pridobila pravne sposobnosti, tudi ni mogla

biti subjekt pravic in obveznosti iz pogodbe in jih zato tudi ne

prenašati na drug pravni subjekt. Zmotno je zato sklepanje

prvostopenjskega sodišča, da je bil opravljen prenos pravic in

obveznosti iz pogodbe o sofinanciranju z dopisom tožene stranke

tožeči z dne 6.3.1998, ki potrjuje, da je bila tožeča stranka izbrana

za izvajalca sofinanciranja investicije programa delovnih mest za 5

delovnih mest na seji dne 7.10.1997 in da se bodo sredstva črpala v

skladu s pogodbo o sofinanciranju z dne 12.11.1997. Ker tožeča

stranka v času razpisa in izbire izvajalca sploh še ni bila

ustanovljena, niti v času sklepanja pogodbe, je pritrditi toženi

stranki, da je zmotno menila, da sta tožeča stranka in

tretjepogodbena stranka ena in ista pravna oseba.

Pogodba je, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče,

tripartitna. Zmotno pa je prvostopenjsko sodišče presodilo vsebino

pogodbe, ko je zaključilo, da je s to pogodbo vzpostavljeno le

razmerje med toženo stranko (kot drugopogodbeno stranko) in Republiko

Slovenijo (kot prvopogodbeno stranko) ter razmerje med toženo stranko

in tretjepogodbeno stranko in da direktnega odnosa med prvopogodbeno

stranko in tožečo stranko kot tretjepogodbeno stranko pogodba ne

vzpostavlja. Pritožnik namreč utemeljeno opozarja na določilo 2.

odstavka 2. člena pogodbe, v katerem prvopogodbena stranka, (torej

Republika Slovenija) prizna tretjepogodbeni stranki 4.360.830,30 SIT

subvencije za vsako novo ustvarjeno delovno mesto, ki bo namenjeno za

prezaposlitev delavcev drugopogodbene stranke. S citiranim določilom

je torej prvopogodbena stranka določila znesek, ki naj bi pripadal in

ga prvopogodbena stranka priznava tretjepogodbeni stranki za vsako

ustvarjeno novo delovno mesto, sicer pa se je po navedeni pogodbi

sredstva, ki naj bi pripadla tretjepogodbeni stranki, zavezala

zagotoviti prvopogodbena stranka (prva alineja 1. odstavka 1. člena,

12. člen pogodbe). Iz povedanega torej izhaja, da je bilo za

sklenitev pogodbe s tožečo stranko v enaki vsebini, kot pri sporni

pogodbi, potrebno soglasje vseh treh pogodbenih strank. Že zato tudi

ni mogoče na sklenitev pogodbe s tožečo stranko sklepati zgolj na

podlagi dopisa tožene stranke tožeči stranki z dne 6.3.1998. Da bi

tožeča stranka pridobila pravice in obveznosti, ki izhajajo iz

pogodbe z dne 12.11.1997, bi morala biti sklenjena pogodba med vsemi

pogodbenimi strankami in ne le med tožečo in toženo stranko, na kar

pravilno opozarja pritožnik. Ob odsotnosti kakršnegakoli soglasja

prvopogodbene stranke zato ni mogoče sklepati, da se je tožena

stranka karkoli zavezala tožeči stranki po sporni pogodbi.

O kršitvah javnega razpisa:

Iz tožbene naracije izhaja, da je tožena stranka objavila dne

26.3.1999 razpis za izbiro izvajalca brez omejitev za sofinanciranje

investicije programov novih delovnih mest zaposlovanja delavcev

Rudnika Senovo v zapiranju v vrednosti 70.000.000,00 SIT, na katerega

se je prijavila tožeča stranka, vendar je tožena stranka 9.7.1999

izdala sklep, da se investicijski program tožeče stranke ne izbere.

Po večkrat vloženih zahtevah za revizijo je tožena stranka vselej

njen investicijski program zavrnila oziroma nazadnje izločila. Toženi

stranki je bilo vselej naloženo, da mora v postopku ocenjevanja

ponudb primerjalno ovrednotiti vse ponudbe, ki izpolnjujejo razpisne

pogoje in jih ločeno ocenjevati, vključno s ponudbo tožeče stranke.

Tožena stranka je namreč pri vseh ponudnikih, razen pri tožeči

stranki, uporabila pri ocenjevanju ponudb podatke iz investicijskih

programov in ne iz bilanc stanja, med merili za izbiro najugodnejših

ponudb pa ni merila finančne sposobnosti ponudnika. S tem je kršila

določbo 6. odstavka 39. člena Zakona o javnih naročilih in ravnala

protipravno. Tudi državna revizijska komisija je končno dne 2.6.2000

ugotovila, da je zahtevek tožeče stranke za revizijo utemeljen zaradi

kršitve postopkovnih in materialnopravnih pravil ZJN. Zaradi navedene

kršitve je tožeči stranki nastala škoda, vzročna zveza pa je razvidna

iz priloženega izvedenskega mnenja izvedenke A.Č.

Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na 22. točko razpisnih pogojev, v

kateri si je pridržala pravico razveljaviti postopek in zavrniti vse

ponudbe brez obrazložitve o vzrokih take odločitve kadarkoli pred

razglasitvijo oddaje del, ne da bi imela kakršnekoli obveznosti do

ponudnikov. Navedeno določilo razpisnih pogojev, kot pravilno

razloguje prvostopenjsko sodišče, ni sporno v primeru, če bi tožena

stranka razveljavila postopek javnega razpisa in zavrnila vse

ponudbe. Zavrnitev ponudbe brez obrazložitve enemu ponudniku pa je v

nasprotju z načelom enakopravnega obravnavanja ponudnikov iz 6. člena

ZJN. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, temelječih na sklepu

državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih

naročil (priloga C 77 pri A 7) izhaja, da strokovna komisija tožene

stranke ni enakopravno obravnavala vseh ponudnikov, saj je ponudbe

drugih ponudnikov ocenjevala na podlagi podatkov iz investicijskih

programov, ponudbo tožeče stranke pa na podlagi računovodskih

podatkov, nepravilno pa je ovrednotila ponudbo tožeče stranke v zvezi

z zaposlitvijo delavcev z zdravstvenimi omejitvami. Ni torej dvoma,

da je tožena stranka pri ocenjevanju ponudb ravnala diskriminatorno,

ker jih ni obravnavala enakopravno in je s tem kršila 6. člen ZJN.

Toda za sklepanje, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči

stranki za zatrjevano in vtoževano škodo, mora tožeča stranka

zatrjevati in dokazovati tudi vzročno zvezo med očitano kršitvijo

postopka javnega naročila in zatrjevano nastalo škodo. Navedeno

vzročno zvezo tožeča stranka utemeljuje z izvedenskim mnenjem A.Č. (v

prilogi A 7). Pravilna je pri tem ugotovitev prvostopenjskega

sodišča, da tožeča stranka z navedenim izvedenskim mnenjem dokazuje

obstoj škode. Ne soglaša pa pritožbeno sodišče z zaključkom

prvostopenjskega sodišča, da je s tem dokazan tudi obstoj vzročne

zveze. Pravilno namreč pritožnik opozarja, da bi dejanske okoliščine

za sklepanje o vzročni zvezi moralo ugotoviti prvostopenjsko sodišče,

seveda ob predpostavki, da jih je zatrjevala sama tožeča stranka.

Pritožbeno sodišče meni, da zgolj zatrjevanje in dokazovanje kršitev

postopka javnega razpisa in diskriminatornega obravnavanja tožeče

stranke na njem še ne napotuje na zaključek, da je tožeči stranki

zaradi tega nastala vtoževana škoda.

Namen postopka javnega naročila je prav izbira najugodnejšega

ponudnika glede na razpisane pogoje javnega naročila. To pa omogoča

le konkurenca večih oddanih ponudb. Ni dvoma, da se je na razpis

prijavilo več ponudnikov, kar nenazadnje zatrjuje tudi tožeča stranka

sama. Da je zaradi diskriminatornega obravnavanja tožeče stranke na

javnem razpisu slednji nastala vtoževana škoda, ki je v vzročni zvezi

z navedenimi, sicer dokazanimi kršitvami javnega razpisa, pa bi

tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati, da je bila njena

ponudba na razpisu v konkurenci z ostalimi ponudbami, če bi se

obravnavala enakopravno z drugimi ponudbami, najugodnejša in da bi

torej na javnem razpisu uspela in pridobila razpisana sredstva. Ob

odsotnosti navedenih trditev in dokazov zato njen tožbeni zahtevek na

plačilo odškodnine zaradi toženčeve kršitve javnega razpisa ni

sklepčen. Materialnopravno zmoten je zato zaključek prvostopenjskega

sodišča, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke po temelju

utemeljen.

Ker je prvostopenjsko sodišče iz ugotovljenih pravorelevantnih

dejstev zmotno sklepalo na prenos pravic in obveznosti iz pogodbe o

sofinanciranju na tožečo stranko, pri tem pa tudi zmotno presodilo

vsebino pogodbe, pri presoji vzročne zveze med kršitvijo postopka

javnega razpisa in zatrjevano škodo pa zmotno uporabilo materialno

pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu utemeljeni pritožbi ugodilo

in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek

zavrnilo, saj je ugotovilo, da toženi stranki očitana kršitev sporne

pogodbe ni podana nezatrjevana in nedokazana pa tudi ostaja vzročna

zveza med kršitvijo postopka javnega razpisa in zatrjevano škodo, s

tem pa tudi odškodninska odgovornost tožene stranke, na kateri tožeča

stranka temelji svoj tožbeni zahtevek (2., 3. in 4. točka 358. člena

ZPP).

Sprememba sodbe je po 2. odstavku 165. člena ZPP narekovala tudi

odločitev o stroških vsega postopka. Te je pritožbeno sodišče

odmerilo na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP.

Ker je tožena stranka v postopku v celoti uspela, ji gredo priglašeni

stroški prvostopenjskega postopka in sicer sodna taksa za odgovor na

tožbo v znesku 680.000,00 SIT, nagrada pooblaščencu za sestavo

odgovora na tožbo 2000 točk in za odgovor na predlog za izdajo

začasne odredbe 1000 točk, za pripravljalno vlogo z dne 8.11.2002

2250 točk, za pripravljalne vloge z dne 5.2.2003, 14.3.2003 in

13.5.2003, 3x po 1500 točk, za narok za glavno obravnavo dne

12.11.2002 2000 točk in za trajanje 50 točk, za narok dne 6.2.2003

1000 točk, za narok dne 11.3.2003 1000 točk, za trajanje pa 350 točk,

za narok 15.5.2003 1000 točk in za trajanje 200 točk in za narok dne

22.9.2003 1000 točk in za trajanje 50 točk, za poročilo stranki 20

točk ter materialni stroški po členu 13/3 OT 482,6 točk skupaj torej

16.902,6 točk, upoštevaje vrednost točke 110,00 SIT in 20 % DDV,

torej 2.231.143,20 SIT odvetniških stroškov. Toženi stranki pa gredo

tudi pritožbeni stroški in sicer sodna taksa za pritožbo v znesku

760.000,00 SIT, nagrada pooblaščencu za sestavo pritožbo 3.750 točk,

za poročilo stranki 20 točk in za administrativne stroške po členu

13/3 OT 103 točke, glede na vrednost točke in 20 % DDV, torej

511.236,00 SIT odvetniških stroškov. Vse navedene stroške je toženi

stranki dolžna plačati tožeča stranka.