Appeal dismissed: Action for inadmissible enforcement without enforcement court referral is inadmissible under ZIP Art. 54. and 57.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Odločitev sodišč druge in prve stopnje, da tožba ni dovoljena, je v skladu z določbo 54. člena ZIP. Tožba za nedopustnost izvršbe po 54. členu ZIP (in po 57. členu ZIP), ki je vložena brez sklepa izvršilnega sodišča o napotitvi na pravdo, se zavrže.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala, naj se ugotovi, da je nedopustna izvršba, ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v L., opr. št. In 205/94, z dne 11.9.1994.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Stališče, da mora biti stranka s strani izvršilnega sodišča napotena na pravdo, v 54. členu ZIP nima opore. Sicer pa je tožeča stranka predlagala, naj se tak sklep izda. O tem predlogu pa sodišče ni odločilo in je na ta način tožeči stranki onemogočilo varstvo njenih premoženjskih pravic. Zaradi takega ravnanja sodišča se tožeči stranki povzroča škoda. Reviziji naj se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. in 400. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP - v zvezi 14. členom zakona o izvršilnem postopku - ZIP).

Revizija ni utemeljena.

S sklepom sodišča opr. št. In 205/94, z dne 11.9.1994, je bila proti dolžniku (tožeči stranki) dovoljena izvršba. Dolžnik (tožeča stranka) je proti sklepu o izvršbi vložil ugovor, ki ga je sodišče s sklepom opr. št. In 205/94, z dne 6.2.1995 kot neutemeljenega zavrnilo. Izvršilno sodišče s sklepom, s katerim je ugovor zavrnilo, dolžnika (tožeče stranke) ni napotilo, naj v danem roku začne pravdo ali drug postopek za nedopustnost izvršbe. Dolžnik (tožeča stranka) proti sklepu o zavrnitvi ugovora pravnega sredstva (pritožbe) ni vložil, vložil pa je tožbo zaradi nedopustnosti s sklepom opr. št. In 205/94, z dne 11.9.1994 dovoljene izvršbe.

Odločitev sodišč druge in prve stopnje, da tožba ni dovoljena, je v skladu z določbo 54. člena ZIP. Tožba za nedopustnost izvršbe po 54. členu ZIP (in po 57. členu ZIP), ki je vložena brez sklepa izvršilnega sodišča o napotitvi na pravdo, se namreč zavrže in to iz naslednjih razlogov:

Sodišče v izvršilnem postopku napoti dolžnika (ali tretjega) na pravdo v primerih, ki sta predvidena v določbah 54. in 57. člena ZIP. Kdaj sodišče napoti na pravdo dolžnika, je urejeno v določbi 54. člena ZIP, ki določa, da to stori takrat, ko je sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi odvisen od kakšnega dejstva, ki se nanaša na samo terjatev, to dejstvo pa je med strankama sporno. Situacija, ko sodišče napoti na pravdo tretjo osebo, ki ni stranka izvršilnega postopka, pa je urejena v 57. členu ZIP. V primeru obeh napotitev na pravdo se tožba glasi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, pri čemer je v primeru iz 57. člena ZIP omejena na predmet, na katerega je predlagana izvršba. Tožbi iz 54. in 57. člena ZIP sta tedaj predvideni s posebnim predpisom, ki določa ne le primere ampak tudi pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se tožbi lahko vložita. Poseben predpis (ZIP) tedaj omejuje načelo dispozitivnosti, ki je sicer eno temeljnih načel vsebovanih v ZPP, ki se v izvršilnem postopku sicer smiselno uporablja (14. člen ZIP). Ta omejitev navedenega procesnega načela pa je posledica posebne narave izvršilnega postopka. Ta postopek po eni strani sicer res zagotavlja "le" realizacijo odločitve, s katero je nudeno pravno varstvo oziroma zavarovanje bodoče realizacije, po drugi strani pa je urejen tako, da naj se čim več spornih vprašanj reši v tem postopku. S tem se zagotavlja učinkovitost postopka za prisilno izvršbo sodnih odločb in drugih izvršilnih naslovov. Posledica takšnega izhodišča je tudi v določbah ZIP že opisana ureditev, ki terja, da dolžnik (ali tretji) najprej v ugovoru navede razloge, ki naj izpodbijejo izvršilni sklep, in o katerih se nato najprej razpravlja v tem postopku. Le glede na naravo spornih vprašanj iz ugovora oziroma nastalo procesno situacijo v izvršilnem postopku se sporna vprašanja obravnavajo v pravdnem postopku. Le presoji izvršilnega sodišča pa je pri tem prepuščena ocena o tem, ali je nastopila taka situacija iz že omenjenih določb ZIP, ki terja izvedbo pravdnega postopka.

Po povedanem predstavlja napotitveni sklep izvršilnega sodišča procesno predpostavko, ki mora biti izpolnjena. Če ni, tožbi iz 54. in 57. člena ZIP nista dovoljeni. Odločitev sodišča, da se zavrže tožba dolžnika (tožeče stranke), ki na pravdo ni bil napoten, je zato v skladu z določbami ZIP, revizija tožeče stranke, ki zatrjuje nasprotno, pa ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. in 400. člen ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).