Contract law: Performance of written-form contract validates it despite formal defects if obligations are substantially fulfilled.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je

dolžan povrniti 148.542,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo, v roku

petnajstih dni od prejema te odločbe, v primeru neplačila z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do

plačila.

[JEDRO]

Vendar pa ZOR v 73. členu uzakonja teorijo o realizaciji, po kateri

je pogodba, za katero se zahteva pismena oblika, veljavna, čeprav ni

bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v

pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen, če

iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj

drugega. Navedeno pravilo pa velja tudi za kasnejše spremembe

pogodbe, torej za situacijo, obravnavano v 2. odst. 67. člena ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke, po katerem bi bila tožena stranka dolžna v korist

Š.T., kot lastnice zemljišča na parc. št. x , y, xx, yy in xy, vse

k.o. X, izvesti "namakalni sistem T." po pogodbi št. 355-02-25/96-9,

skladno z investicijsko tehnično dokumentacijo VGB Maribor, št.

projekta 1851/4-95-D1, v roku 30-ih dni, ter ji povrniti vse njene

pravdne stroške z obrestmi (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi

podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna

vrniti tožeči stranki 5.668.686,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od zneska 4.265.014,00 SIT od 30.12.1996 dalje do plačila,

od zneska 1.421.672,00 SIT pa od 7.8.1997 dalje do plačila ter ji

povrniti pravdne stroške z obrestmi (2. točka izreka). Odločilo je,

da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v

znesku 344.780,00 SIT z obrestmi (3. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, zaradi

bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da

pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču

predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča

prve stopnje (tožečo stranko pa zaveže k povrnitvi stroškov

pritožbenega postopka z obrestmi).

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je kot nesporno ugotovilo, da sta pravdni stranki

dne 30.10.1996 skupaj s Š.T. lastnico zemljišča, sklenili pogodbo o

izvedbi namakalnega sistema (iz katere izvira predmetni spor, v

nadaljevanju Pogodbo). Nadalje je kot nesporno ugotovilo, da je med

izvajanjem projetka prišlo do odstopanj od stanja projekta, ki je bil

predmet navedene pogodbe. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni imela

nobenih pripomb, ne med samim postopkom izvedbe spremenjenega

projekta, ne ob sami predaji opravljenih del po spremenjenem

projekta, nadalje da je bila tožeča stranka redno seznanjena z

začasnimi situacijami, iz katerih je bilo jasno razvidno, da se

opravljena dela, na podlagi zahteve Š.T., razlikujejo od prvotno

dogovorjenega projekta, da pa tožeča stranka ni nikoli nasprotovala

sedaj spornim spremembam, temveč je sproti potrjevala začasne

situacije in zaključilo, da se je tako tožeča stranka na podlagi

konkludentnih dejanj strinjala z izvedbo spremenjenega projekta.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka v tožbi

sklicevala na določbo 9. člena Pogodbe, po kateri so morebitne

spremembe pogodbe možne le v pisni obliki - z aneksi. Trdila je, da

so bila po končanih delih ugotovljena večja odstopanja dejanskega

stanja izgradnje od stanja po projektu, da za navedene spremembe in

odstopanja ni nikoli dala pisnega soglasja, kot to določa 9. člen

Pogodbe ter, da je zatorej tožena stranka ravnala v nasprotju z

izrecno določbo pogodbe.

Za sporno Pogodbo, ki je po svoji pravni naravi gradbena pogodba, že

ZOR predpisuje pismeno obliko (2. odst. 630. člena ZOR), ki je

potrebna tudi za kasnejše spremembe ali dopolnitve (1. odst. 633.

člena ZOR, 2. odst. 67. člena ZOR). Vendar pa ZOR v 73. členu

uzakonja teorijo o realizaciji, po kateri je pogodba, za katero se

zahteva pismena oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej

obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu

izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen, če iz namena,

zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega.

Navedeno pravilo pa velja tudi za kasnejše spremembe pogodbe, torej

za situacijo, obravnavano v 2. odst. 67. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopnega sodišča, da

konkludentna dejanja tožeče stranke (kot jih je zatrjevala tožena

stranka, tožeča stranka pa teh trditev ni prerekala) kažejo, da je

soglašala z izvedbo del po spremenjenem projektu. Tožena stranka je

namreč na trditve tožeče stranke, ki jih je podala v tožbi (da so

bila po končanih delih ugotovljena večja odstopanja dejanskega stanja

izgradnje od stanja po projektu, ki je bil predmet pogodbe, da za

navedene spremembe in odstopanja ni nikoli dala pisnega soglasja)

odgovorila, da je tožeča stranka na takšne spremembe pristala ustno

in s konkludentnimi dejanji, da je ves čas izgradnje namakalnega

sistema po svoji poblaščeni delavki G.G. spremljala izvedbo del po

spremenjeni projektni dokumentaciji in na takšen potek del nikoli ni

imela nobene pripombe, da je ves čas izvajanja del vedela, da se ta

dela izvajajo po spremenjeni tehnični dokumentaciji, pa nikoli ni

zahtevala ustavitve del ali odstopila od pogodbe ali odklonila

plačila svojih pogodbenih obveznosti, da je skladno s sklenjeno

pogodbo tožena stranka predložila tožeči stranki s strani nadzornega

organa potrjene začasne situacije, iz katerih je razvidno, da se dela

niso opravljala po prvotnem projektu, temveč po spremenjenem

projektu, da je pristojna služba tožeče stranke te začasne situacije

pregledala, se z njimi strinjala in na podlagi tega odredila, da se

iz proračunskih sredstev izplača plačilo za opravljeno delo. Trdila

je, da je tožeča stranka celo sama pripravila tabelo opravljenih del

in jih cenovno ovrednotila, primerjajoč pri tem količino in ceno po

prvotnem projektu in količino in ceno po obračunskih situacijah, ki

so (seveda) obračun opravljenega dela na podlagi spremenjenega

projekta. Trdila je, da je bilo med tožečo in toženo stranko doseženo

soglasje, da se dela po zgoraj navedeni pogodbi opravijo po

spremenjeni tehnični dokumentaciji, da je tožena stranka delo

opravila, tožeča stranka pa izvršila plačilo.

Takšnih trditev tožene stranke tožeča stranka ni prerekala niti nanje

ni odgovorila. Iz ravnanj tožeče stranke pa izhaja, da je z izvedbo

del po spremenjenem projektu soglašala, saj je (kot je to razvidno iz

neprerekanih trditev tožene stranke) bila z njimi seznanjena, jih po

pooblaščeni delavki spremljala, ni nikoli imela pripomb, nikoli

zahtevala ustavitve del, jih potrjevala in plačevala, kot je to

pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Pravilno pa je tudi ugotovilo,

da so bila dela po spremenjenem projektu izvedena (in plačana), saj

je tožeča stranka v tožbi sama trdila, da je "po končanih delih"

ugotovila večja odstopanja od projekta, s čimer je smiselno trdila,

da so bila dela po spremenjenem projektu končana (kar je sicer trdila

tudi tožena stranka).

Ker je torej prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je tožeča

stranka z izgradnjo po spremenjenem projektu soglašala ter da so bila

dela po tako spremenjenem projektu končana, niso relevantne trditve

pritožnika, da je sodišče spregledalo ugotovitev inšpekcijskega

pregleda, da tožena stranka sistema T. še ni zgradila ter predlog

inšpektorata, da je treba ponovno opraviti tehnični pregled ter nato

še poskusno obratovanje, saj tožeča stranka tekom postopka ni trdila,

da namakalni sistem Težak še ni zgrajen. Trdila je le, da za

spremembo in odstopanja od projekta nikoli ni dala pisnega soglasja.

Zgoraj navedena ugotovitev inšpekcijskega pregleda (ki med drugim ni

bila ugotovitev in trditev tožeče stranke same) ter dopis tožeče

stranke z dne 8.9.1998 (v katerem tožeča stranka postavlja toženi

stranki rok za izvedbo namakalnega sistema do 28.1.1999, torej po

tem, ko so bila dela po spremenjenem projektu že končana) pa še ne

moreta ovreči zaključkov prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka

soglašala z izgradnjo po spremenjenem projektu, saj je sodišče le-te

napravilo na podlagi številnih (s strani tožene stranke) konkretno

zatrjevanih ravnanj tožeče stranke (ki jih ta ni prerekala), ki

nedvomno kažejo na njeno soglasje za gradnjo po sprememjenem

projektu.

Ker so bila odstopanja od projekta, ki je bil predmet Pogodbe, v

skladu s spremenjenim projektom, s takšno spremembo pa je tožeča

stranka soglašala in je bila Pogodba po tako spremenjenem projektu

tudi izpolnjena, se prvostopnemu sodišču ne bi bilo potrebno

ukvarjati z grajanjem napak (kot je sicer to ugotovilo že samo), saj

glede na izkazano soglasje tožeče stranke za gradnjo po spremenjenem

projektu ni moč govoriti o napakah niti o neizpolnitvi pogodbe. V

kolikor bi bilo trditve tožeče stranke o odstopanju od projekta moč

razumeti kot grajanje napak, pa je glede na trditve tožeče stranke,

da je toženo stranko z dopisom z dne 8.9.1998 (na katerega se

sklicuje v pritožbi) obvestila o odstopanju od projekta in zahtevala

izpolnitev pogodbe po projektu št. VGB 1851/4-95-D1, potrebno

zaključiti, da je tožeča stranka prepozno uveljavljala svoje pravice

iz naslova grajanja napak, saj je zamudila enoletni rok po 616. členu

ZOR, po katerem naročnik, ki je prevzemnika pravočasno obvestil o

napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila, ne more več

sodno uveljaviti svoje pravice. Tožeča stranka je namreč tožbo

vložila šele dne 1.2.2000.

Prvostopno sodišče je ob povedanem pravilno materialnopravno

zaključilo, da primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

Pravilno je prvostopno sodišče tudi odločilo, ko je zavrnilo

podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna

vrniti tožeči stranki znesek 5.686.686,00 SIT z obrestmi. Tožeča

stranka je podrejeni tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvami, da bi

morala tožena stranka skladno s 5. členom Pogodbe pridobiti uporabno

dovoljenje do 30.4.1997, da jo je zato tožeča stranka dne 4.3.1997 in

11.5.1999 pisno pozvala, naj ji predloži uporabno dovoljenje s

klavzulo o pravnomočnosti, najkasneje do 11.7.1999 in jo opozorila,

da bo v nasprotnem primeru prisiljena ukrepati v skladu s 6. členom

Pogodbe, vendar pa tožena stranka uporabnega dovoljenja še do sedaj

ni pridobila. Zato je v skladu s 6. členom Pogodbe tožena stranka

dolžna vrniti finančna sredstva v višini 5.686.686,00 SIT z obrestmi.

Tožena stranka je na takšne trditve odgovorila, da dejstva, da še ni

pridobila uporabnega dovoljenja, ne gre pripisati njej, temveč tretji

pogodbeni stranki Š.T. Trdila je, da je dne 8.8.1997 vložila pri

Upravni enoti P po pooblastilu Š.T. zahtevo za izdajo uporabnega

dovoljenja, da je Upravna enota P dne 9.4.1998 izdala uporabno

dovoljenje na ime Š.T., zoper katerega pa se je le-ta 20.4.1998

pritožila. Prvostopni organ je nato dne 14.10.1999 izdal novo

uporabno dovoljenje, zoper katerega se je Š.T. ponovno pritožila,

vendar pa je Ministrstvo za okolje in prostor kot pritožbeni organ z

odločbo opr. št. 251-05-6/99, z dne 14.12.2001 pritožbo Š.T.

zavrnilo, tako da je uporabno dovoljenje postalo pravnomočno. Tožena

stranka je s tem smiselno zatrjevala delno nemožnost izpolnitve

zaradi dogodka (ravnanja Š.T.), zaradi katerega ni odgovorna. S tem

je smiselno zatrjevala obstoj dejanske situacije, obravnavane v 2.

odst. 137. člena ZOR. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da so

bile edina ovira za pridobitev pravnomočnega (že dne 9.4.1998 prvič

izdanega) uporabnega dovoljenja pritožbe Š.T. Tožeča stranka

nasprotnega ni trdila. Prvostopno sodišče je tudi pravilno ugotovilo,

da se 6. člen Pogodbe, na katerem tožeča stranka temelji podrejeni

tožbeni zahtevek za vračilo sredstev, nanaša na 4. alinejo 5. člena

Pogodbe, v kateri rok za pridobitev uporabnega dovoljenja ni določen

ter, da je 30.4.1997, ki ga tožeča stranka navaja v tožbi kot rok za

pridobitev uporabnega dovoljenja, določen v 5 alineji petega člena,

kot rok za izdelavo del iz 2. člena Pogodbe. Pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je tožeča stranka sicer trdila, da je toženi stranki

postavila dodatni rok izpolnitve in zahtevala izpolnitev pogodbe

najkasneje do 18.3.1998, z izrecnim opozorilom, da bo sicer ukrepala

skladno s 6. členom Pogodbe. Te njene trditve pa se ob ugotovitvi, da

rok za pridobitev dovoljenja v Pogodbi ni bil določen, da je tožena

stranka zatrjevala in izkazala obstoj okoliščin, zaradi katerih

uporabnega dovoljenja ni mogla pridobiti, ki niso na njeni strani, ob

tem, da tožeča stranka nasprotnega ni trdila, uporabno dovoljenje pa

je bilo tekom postopka pridobljeno, izkažejo kot neodločilne. Zato

tudi niso relevantne trditve pritožnika, da se prvostopno sodišče ni

opredelilo do dopisa tožeče stranke z dne 4.3.1997. Ker torej trditve

tožeče stranke o pozivanju tožene stranke k pridobitvi uporabnega

dovoljenja, ob zgornjih ugotovitvah (o nemožnosti izpolnitve ter

dejstvu kasnejše pridobitve uporabnega dovoljenja) ne predstavljajo

trditev o odločilnih dejstvih, prvostopno sodišče ni bistveno kršilo

določb pravdnega postopka, ker se do dokazov, ki naj bi ter trditve

potrjevali, ni opredelilo (oziroma jih ni ocenilo).

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, ko je

tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.686.686,00 SIT s pripadki

zavrnilo. Prvostopno sodišče ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je pritožbeno

sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Dejansko stanje pa je pravilno in popolno ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zavrnilo

in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožnik glede na to, da s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje

pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške

odgovora na pritožbo. Ti znašajo 148.542,00 SIT in predstavljajo

nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo odgovora na pritožbo (875

odvetniških točk) ter poročilo stranki (20 odvetniških točk), v

znesku 98.450,00 SIT, DDV v znesku 19.690,00 SIT, administrativne

stroške v znesku 1.969,00 SIT ter takso za odgovor na pritožbo v

znesku 28.433,00 SIT. Stroški so odmerjeni po specificiranem

stroškovniku, v skladu z določili Taksne in Odvetniške tarife. Tožeča

stranka je navedene stroške dolžna povrniti toženi stranki v roku

petnajstih dni, od prejema te sodbe, v primeru neplačila pa tudi

zakonske zamudne obresti od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila,

saj bo zamuda nastopila šele od navedenega dne.