Appeal dismissed; temporary injunction denied due to lack of evidence for irreparable harm to copyright holder's reputation.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ali določen poseg, določena kršitev moralnih avtorskih pravic lahko

privede do težko nadomestljive škode, je odvisno tako od načina in

intenzivnosti posega, od popravljivosti ali nepopravljivosti posega,

unikatnosti in stopnje ustvarjalnosti dela in v zvezi in v povezavi s

tem, ali je bil s posegom tako kršen ugled avtorja oziroma prizadeta

njegova osebnost, da mu je (bi mu) s tem (lahko) nastala težko

popravljiva škoda.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

tožečih strank za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se :

- dolžniku (toženi stranki) prepovedala uporaba tridimenzionalnega

plakatnega panoja, katerega imetnika avtorskih pravic sta upnika V.P.

in X d.o.o., ki je izveden kot pravokotna po vertikalni osi izbočena

plošča širine 1400 mm in višine 2000 mm z zgornjim in spodnjim

kovinskim zaključkom, bočna robova plošče sta pod kotom zaobljena in

se prilagajata stojkam ovalnega preseka, ki je lahko izveden kot

stenski pano, samostojni enojni pano, dvojni ali trojni pano, pri

čemer sta pri dvojnem panoju plošči spojeni s svojimi hrbtnimi

stranmi, stojki sta skupni, pri trojnem panoju pa gre za kombinacijo

treh ploskev ali plošč, ki imajo skupne stojke, ki omogoča nameščanje

reklamnih sporočil v obliki plakatov standardnih B formatov 70x50 cm,

ali 70 x 100 cm ali 140 x 200 cm, kot je razvidno iz risbe "Tehnična

individualizacija TAM-TAM plakatnih panojev - izvedbeni načrt,

november 1996", ki naj bi bila kot priloga sestavni del začasne

odredbe:

- dolžniku zaseglo in bi bil dolžan tudi na lastne stroške izključiti

iz kakršnegakoli prometa vse tridimenzionalne plakatne panoje,

navedene v 1. točki tega izreka in jih izročiti v hrambo upniku.

Predlagana začasna odredba naj bi veljala še 30 dni po pravnomočnosti

odločbe, izdane v pravdnem postopku, dolžnik pa naj bi bil dolžan

povrniti upniku stroške tega postopka.

Tožeči stranki sta zoper sklep pravočasno vložili pritožbo, zaradi

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne

uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da

pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v nov postopek, dolžniku pa naloži povrnitev njunih

stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču

predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožeči stranki predlagata izdajo

začasne odredbe v zavarovanje nedenarnega zahtevka, v skladu z

določbami 170. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni

list RS 94/04, sprememba Uradni list RS, št. 17/06; v nadaljevanju

ZASP-C). Ocenilo je, da sta tožeči stranki za verjetno izkazali:

- da je tridimenzionalni plakatni pano, ki je delo prvotožeče

stranke, avtorsko delo,

- da sta tožeči stranki imetnici avtorskih pravic na tem panoju

(prvotožeča stranka moralnih avtorskih pravic, drugotožeča stranka

materialnih avtorskih pravic; 1. točka 1. odst. 170. čl. ZASP-C),

- da so bile njune pravice kršene (2. točka 1. odst. 170. čl.

ZASP-C),

da pa nista za verjetno izkazali katere od predpostavk iz 2. odst.

170. čl. ZASP-C, to je:

1.) nevarnosti, da bo uveljavitev zahtevka onemogočena ali precej

otežena,

2.) da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko

nadomestljive škode, ali

3.) da domnevni kršilec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom

postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih

posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale

upravičencu.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je

izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. odst. 170. čl.

ZASP-C, da pa tožečima strankama ni uspelo za verjetno izkazati

katere od predpostavk, ki so navedene v 2. odst. 170. čl. ZASP-C.

Pravilna je ocena prvostopnega sodišča, da tožeči stranki nista

izkazali nevarnosti, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali

precej otežena, saj v tej smeri nista podali niti konkretnih trditev.

Trdili sta le, da "ni dvoma, da bo uveljavitev nedenarne terjatve za

nazaj popolnoma onemogočena". ZASP-C ne določa, da bi morala biti

uveljavitev zahtevkov onemogočena "za nazaj", temveč, da mora biti

(bo) uveljavitev onemogočena oziroma otežena nasploh. S tem torej ne

zasleduje časovnega momenta odprave protipravnega stanja, temveč samo

možnost odprave tega oziroma možnost realizacije (uveljavitve)

zahtevka.

Prvostopno sodišče tudi pravilno ugotavlja, da tožeči stranki nista

konkretizirali zatrjevane nevarnosti nastanka težko nadomestljive

škode, zaradi preprečitve katere naj bi bila začasna odredba

potrebna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvotožeča stranka

utemeljevala predlog za izdajo začasne odredbe s trditvami, da je

(V.P.) priznan in uveljavljeni strokovnjak za področje industrijskega

oblikovanja, profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani,

nekdanji predstojnik oddelka za industrijsko oblikovanje na Akademiji

za likovno umetnost, s trditvami, da je kot vrhunski strokovnjak na

področju industrijskega oblikovanja na svoje avtorsko delo še posebej

ponosen, saj je vanj vložil ogromno svojega dela, energije,

kreativnosti in predvsem znanja, njegov plakatni pano, ki je predmet

kršitve avtorskih pravic, pa je tudi prejel Delovo mednarodno nagrado

za industrijsko oblikovanje DiDa. Zato naj bi bilo še zlasti

pomembno, kdo, kdaj in kje bo njegovo delo objavljeno. Trdila je, da

vedno dela za znanega naročnika, da dovoli uporabo njenih (njegovih)

del le naročniku, za katerega je oblikovanje izvedla. Nadalje je

trdila, da je zaradi kršitve njenih moralnih avtorskih pravic utrpela

duševne bolečine, ki so posledica protipravnega posega v njeno

avtorsko delo, trdila, da je tožena stranka grobo posegla v njeno

delo, da ga je popačila in s tem razvrednotila delo, ki ga je

oblikovala kot enkratno stvaritev ter kot plod lastne intelektualne

stvaritve. Trdila je, da je s tem tožena stranka zavajala splošno in

strokovno jasnost in na naklepen način protipravno pridobivala

dohodek, ko je tržila objekte za oglaševanje, za katere so bili

naročniki prepričani, da so avtorsko delo prvotožeče stranke. V

predlogu za izdajo začasne odredbe je trdila, da bi nadaljnja uporaba

tridimenzionalnega plakatnega panoja tožene stranke zagotovo

povzročila prvotožeči stranki nadaljnjo izgubo zaupanja komitentov v

njen pano, ki je ni mogoče nadomestiti z denarno odškodnino, saj ne

gre za izgubo naročnikov in s tem avtorskih honorarjev, temveč za

izgubo ugleda in dobrega imena avtorja, ki pa je ni mogoče denarno

nadomestiti. Ob dopuščanju takšnega nadaljnjega protipravnega

ravnanja tožene stranke pa bi nastala nepopravljiva in

nenadomestljiva škoda, ne samo prvotožeči stranki, temveč bi to

pomenilo posredno tudi izgubo ugleda za celotno stroko na področju

industrijskega oblikovanja.

Poseg v avtorjevo (avtorsko) delo, ki je plod avtorjeve

ustvarjalnosti, odraz, emanacija človekove osebnosti, del avtorjeve

sfere in osebnost sama ali najmanj trajno povezana z njo (tako

Trstenjak, Akademija in varstvo moralnih avtorskih pravic, SAZU,

Ljubljana 88, stran 13), nedvomno predstavlja poseg v njegovo

osebnost samo, škoda, ki avtorju nastane zaradi takšnega posega in ki

se lahko odraža tudi v izgubi ugleda in dobrega imena avtorja (ki jo

zatrjuje tožeča stranka), pa lahko predstavlja zanj nenadomestljivo

oziroma težko nadomestljivo škodo, ki je ni mogoče denarno

nadomestiti, saj bi denarno nadomestilo za avtorja predstavljalo

zgolj neke vrste zadoščenja. Vendar pa navedeno ne velja za vsak

poseg v vsako avtorsko delo. Ali določen poseg, določena kršitev

moralnih avtorskih pravic lahko privede do težko nadomestljive škode,

je odvisno tako od načina in intenzivnosti posega, od popravljivosti

ali nepopravljivosti posega, unikatnosti in stopnje ustvarjalnosti

dela in v zvezi in v povezavi s tem, ali je bil s posegom tako kršen

ugled avtorja oziroma prizadeta njegova osebnost, da mu je (bi mu) s

tem (lahko) nastala težko popravljiva škoda. Konkretnih trditev v tej

smeri tožeča stranka ni podala. Zlasti ni zatrjevala konkretnih

dejstev in okoliščin, ki bi potrjevale njeno trditev, da zatrjevana

kršitev avtorske pravice tako krši njen ugled in dobro ime, da ji bo

s tem nastala težko popravljiva škoda. Nekonkretizirane so tudi

trditve o izgubi zaupanja komitentov, ki pa z vidika zatrjevanega

varstva niti niso odločilne, kar velja tudi za izgubo ugleda za

celotno stroko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v

pritožbi podala nekaj novih trditev o duševnih bolečinah, ki so

posledica okrnitve njene celostne osebnosti in ugleda kot človeka, ki

pa so nedopustne pritožbene novote. Zato jih pritožbeno sodišče ne

more upoštevati (1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi z 239. čl. in 15 .čl.

ZIZ ter 7. odst. 170. čl. ZASP-C), saj tožeča stranka ni trdila, da

navedenega ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno prvostopnega sodišča, da so

prepavšalne trditve drugotožeče stranke (kot imetnice materialnih

avtorskih pravic), da bi ji ob nadaljnjih kršitvah nastala težko

nadomestljiva škoda. Prvostopno sodišče pravilno kot odločilno

izpostavlja, da tožeča stranka ni podkrepila trditev o nevarnosti

izgube kupcev, o tem, da bo pano tožene stranke izpodrinil iz trga

ali vsaj močno omejil uporabo panoja tožeče stranke, o tem, da bi

bila ob nadaljevanju kršitev ogrožena eksistenca gospodarske družbe

(drugotožeče stranke) in trditev v zvezi s prepoznavnostjo medijev.

Res je sicer, kot to pravi pritožnik, da je škoda, ki nastaja zaradi

izgube trga, komitentov, njihovega zaupanja, načelno težko

nadomestljiva. Vendar pa sodišče lahko nudi varstvo imetniku

avtorskih pravic po 170. čl. ZASP-C le, če z verjetnostjo izkaže

obstoj dejstev in okoliščin, ki kažejo na možnost nastanka težko

nadomestljive škode. Tožeča stranka pa takšnih dejstev in okoliščin

ni niti dovolj konkretno zatrjevala, saj ni zatrjevala dejstev, ki bi

kazala, da tožena stranka izpodriva tožečo stranko s trga, da zaradi

nje izgublja komitente (kupce) in njihovo zaupanje ter, da je zaradi

tega ogrožena njena eksistenca.

Prvostopno sodišče je ob povedanem, ob ugotovitvi, da je že trditvena

podlaga tožečih strank prepavšalna, pravilno zaključilo, da tožeči

stranki nista izkazali nobene od zatrjevanih predpostavk iz 2. odst.

170. čl. ZASP-C (predpostavke iz 3. točke 2. odst. 170. čl. ZASP-C

nista niti zatrjevali). Zato je predlog za izdajo začasne odredbe

utemeljeno zavrnilo.

Prvostopno sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na

katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2.

odst. 350. čl. ZPP, v zvezi s 366. čl. ZPP in 239. čl. ter 15. čl.

ZIZ ter 7. odst. 170. čl. ZASP-C).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožečih strank zavrnilo

in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi z 239.

čl. in 15. čl. ZIZ ter 7. odst. 170. čl. ZASP-C).