Appeal court allows claim by revoking first instance judgment due to misapplication of insurance clause.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Klavzula torej razširja kritje zavarovanja na zgoraj navedene primere

in ga torej ne omejuje zgolj na primere, navedene v 6. členu Pogojev,

ki glede na Klavzulo za obravnavani primer niti niso odločilni.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnikom, da zavarovatelj ne

more izgubiti pravice iz zavarovanja v primeru, ko je storil vse, kar

je bil dolžan po Pogojih, a zavarovalni primer iz 6. člena Pogojev ni

nastopil v roku enega leta od zapadlosti kredita neodvisno od njega

(ker sodišče še ni začelo stečajnega postopka; ni ustavilo izvršbe),

ker bi bilo navedeno v nasprotju z namenom zavarovalne pogodbe.

Sodišče namreč skladno z določbo 2. odstavka 143. člena ZOR lahko

zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev, ki drugi

stranki jemljejo pravico ugovorov ali tistih določil, na podlagi

katerih ona izgublja pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer

nepravična ali pretirano stroga nasproti njej.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati

znesek 4.259.697,62 SIT z obrestmi (1. točka izreka). Tožeči stranki

je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v

znesku 26.298,00 SIT (2. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, zaradi

zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da

pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu

zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki (tožeča kot

zavarovatelj, zavarovanec) sklenili dve pogodbi za zavarovanje

investicijskih posojil, danih kreditojemalcu X d.o.o., določili, da

zavarovanje prične teči 24.6.2000 oziroma 15.7.2000 in preneha z dnem

vračila posojila oziroma v skladu z zavarovalnimi pogoji. Ugotovilo

je, da so bili priloga obeh zavarovalnih polic Pogoji za zavarovanje

investicijskih posojil (v nadaljevanju Pogoji) skupaj s Klavzulo o

razširitvi kritja pri zavarovanju investicijskih posojil (v

nadaljevanju Klavzula), da družba X d.o.o. ni izpolnjevala

dogovorjenih pogodbenih obveznosti in zneskov kratkoročnih kreditov

ni vrnila, da je zato tožeča stranka odpovedala posojilni (pravilno

kreditni) pogodbi in pri toženi stranki dne 9.2.2001 vložila

odškodninska zahtevka, ki pa ju je tožena stranka zavrnila, češ da

zavarovalni primer po določbah 6. člena Pogojev ni nastopil.

Ugotovilo je, da je tožeča stranka 9.5.2002 in 27.9.2002 ponovno

vložila odškodninska zahtevka pri toženi stranki, ta pa je zahtevka

ponovno zavrnila z utemeljitvijo, da nista bila vložena v roku enega

leta od zapadlosti posojil, kot to določa 4. alineja 1. odstavka 10.

člena Pogojev.

Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da

je tožena stranka odškodninska zahtevka tožeče stranke z dne 9.2.2001

utemeljeno zavrnila, saj tožeča stranka v njih ni navedla, da je

prišlo do uresničitve zavarovalnega primera iz 6. člena Pogojev in

tega tudi niso izkazovale listine, priložene odškodninskima

zahtevkoma ter da prav tako ni bil izpolnjen pogoj za nastop

zavarovalnega primera po Kavzuli, saj od zapadlosti posameznega

posojila še ni preteklo več kot 90 dni, kot to zahtevajo določila te

klavzule. Zaključilo je, da sta bila prvotna odškodninska zahtevka

preuranjena, ker takrat še niso bili izpolnjeni pogoji za nastanek

zavarovalnega primera, odškodninska zahtevka z dne 9.5.2002 pa sta

bila vložena po preteku enoletnega roka iz 4. alineje 1. odstavka 10.

člena Pogojev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka plačilu

vtoževanih zneskov branila s trditvami, da je prevzela riziko za

poplačilo kreditodajalca, če bi do stečajnega razloga ali razloga za

neuspešno izvršbo pri uporabniku kredita prišlo v času trajanja

zavarovanja (to je od 24.6.2000 oziroma 15.7.2000 do 13.12.2000

oziroma 15.1.2001) v skladu z 2. odstavkom 4. člena Pogojev. Trdila

je, da je tožeča stranka na toženo naslovila odškodninska zahtevka

9.2.2001 in v njih navedla, da je zaradi neizpolnitve obveznosti s

strani uporabnika kredita kreditni pogodbi odpovedala ter izvedla

opominjevalni postopek. Tožena stranka ju je zavrnila, češ da

zavarovalni primer ni nastopil ter navedla, da tožeča stranka ni

trdila nasprotnega (da bi nastopil dogodek, ki je bil krit z

zavarovanjem), ker je očitno mislila, da je za izpolnitev obveznosti

s strani tožene stranke dovolj, da uporabnik kredita obveznosti iz

kreditne pogodbe ob dospelosti ne izpolni. Nadalje je trdila, da

Pogoji jasno določajo, da so z zavarovanjem kriti le izrecno določeni

primeri (določeni v 6. členu Pogojev), pod pogojem, da je njihov

vzrok nastal v času zavarovanja (2. odstavek 4. člena Pogojev).

Trdila še je, da bi tožeča stranka morala zahtevek vložiti v roku

enega leta od dospelosti kredita ter v njem dokazati nastop

zavarovalnega primera (stečaja, prisilne poravnave, neuspešne

izvršbe) in dokazati, da je vzrok za njegov nastop (prezadolženost,

insolventnost) nastal v času trajanja zavarovanja. Trdila je, da je

tožeča stranka sicer vložila odškodninska zahtevka v enoletnem roku,

vendar zavarovalni primer takrat še ni nastal oziroma njegov nastop

ni bil zatrjevan.

Tožeča stranka je na te trditve odgovorila, da je upoštevaje

povprečno trajanje sodnih postopkov v mnogih primerih nemogoče, da bi

zavarovanec v enoletnem roku po zapadlosti posojila lahko že izkazal

tudi nastop zavarovalnega primera (npr. pravnomočno ustavljene

izvršbe). Trdila je, da je bistveno, da je storila vse potrebno, da

bi takoj po zapadlosti terjatve prišla do poplačila od podjetja X

d.o.o., da je tako skušala vnovčiti v zavarovanje izročene akceptne

naloge, da je v času, ko je pri toženki vložila odškodninski

zahtevek, predlagala izvršbo zoper dolžnika, in predlog vložila dne

14.2.2001, da je v razumnem roku naknadno pridobila natančnejše

podatke o finančnem položaju dolžnika in ugotovila, da je ta zelo

slab, zaradi česar je pri Okrožnem sodišču v Mariboru dne 21.6.2001

vložila predlog za začetek stečajnega postopka, ki mu je sodišče

sledilo in dne 11.4.2002 začelo in takoj končalo stečajni postopek

nad dolžnikom. Do poplačila tožnice ni prišlo. Trdila je, da je

razlog za nastop zavarovalnega primera nedvomno nastal tekom trajanja

zavarovanja, da je iz predložene dokumentacije razvidno, da je

tožnica že od novembra 2000 pošiljala na vnovčenje akceptne naloge

podjetja X d.o.o., ki jih je to izročilo tožnici v zavarovanje svojih

obveznosti, vendar ti zaradi plačilne nesposobnosti dolžnika niso

bili izvršeni, s čimer je ob prijavi odškodninskega zahtevka tožnica

seznanila tudi toženko. Trditve, da je vzrok za nastanek

zavarovalnega primera nastopil že v času zavarovanja (saj je imel

dolžnik X d.o.o. na dan 28.5.2001 nepretrgano blokado računa pri

Agenciji za plačilni promet v zadnjih šestih mesecih, in 232 dni v

zadnjem letu, povprečno za več kot 6 milijonov SIT) je podkrepila z

listinskimi dokazi ter trdila, da je o tem obvestila toženo stranko.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka na te trditve tožeče

stranke, ki so pravnorelevante za odločitev v zadevi, ni odgovorila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se po Klavzuli o razširitvi kritja

pri zavarovanju investicijskih posojil šteje, da je zavarovalni

primer nastal tudi takrat, ko je od zapadlosti obroka posojila

preteklo več kot 90 dni, zavarovanec pa je zavarovatelju ponudil

dokaze o neuspešnosti ukrepov izterjave posojila. Ukrepi za izterjavo

posojila so opominjevalni postopek in - ali vnovčenje akceptnega

naloga oziroma menice in - ali vsi drugi ukrepi storjeni z namenom

izterjave zapadlih in neplačanih obrokov posojila. Klavzula torej

razširja kritje zavarovanja na zgoraj navedene primere in ga torej ne

omejuje zgolj na primere, navedene v 6. členu Pogojev, ki glede na

Klavzulo za obravnavani primer niti niso odločilni. Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da se je prvostopno sodišče s pogoji Klavzule

sicer ukvarjalo in pravilno ugotovilo, da od zapadlosti posameznega

posojila (30.12.2000 oziroma 15.1.2001) do vložitve zahtevka 9.2.2001

še ni preteklo 90 dni, kot to določajo določila zgoraj navedene

klavzule. Vendar pa ni upoštevalo, da je poteklo 90 dni vsaj od

zapadlosti prvega posojila (30.12.2000) pa do 4.4.2001, ko je tožena

stranka zahtevek tožeče stranke zavrnila.

Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati z zaključki prvostopnega

sodišča, da je tožeča stranka izgubila pravice iz zavarovanja po

drugem kreditu, ki je zapadel v plačilo 15.1.2001, ker zahtevka ni

vložila v roku enega leta od zapadlosti kredita, in sicer glede na

to, da je tožeča stranka zahtevek vložila že dne 9.2.2001, tožena

stranka pa ga je zavrnila, sklicujoč se na določila 6. člena Pogojev

in jo s tem napotila na postopanje po 2. odstavku 13. člena Pogojev,

ni pa trdila, da je bil zahtevek preuranjen glede na določila

Klavzule. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnikom, da

zavarovatelj ne more izgubiti pravice iz zavarovanja v primeru, ko je

storil vse, kar je bil dolžan po Pogojih, a zavarovalni primer iz 6.

člena Pogojev ni nastopil v roku enega leta od zapadlosti kredita

neodvisno od njega (ker sodišče še ni začelo stečajnega postopka; ni

ustavilo izvršbe), ker bi bilo navedeno v nasprotju z namenom

zavarovalne pogodbe. Sodišče namreč skladno z določbo 2. odstavka

143. člena ZOR lahko zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih

pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico ugovorov ali tistih

določil, na podlagi katerih ona izgublja pravice iz pogodbe ali roke

ali so sicer nepravična ali pretirano stroga nasproti njej. Vendar pa

so v danem primeru (kot že rečeno) za zahtevek tožeče stranke

odločilna določila Klavzule. Ker je prvostopno sodišče zmotno

zaključilo, da je bil zahtevek tožeče stranke preuranjen tudi glede

na določila Klavzule, saj ni upoštevalo vseh pravnorelevantnih

dejstev in okoliščin, ki so obstajale ob zavrnitvi prvega zahtevka,

je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Po oceni pritožbenega sodišča

pa trditve tožeče stranke, ki jih tožena stranka ni prerekala, niti

nanje ni odgovorila, kažejo, da je tožeča stranka izvedla tudi ukrepe

za izterjavo posojila, ki jih predvideva Klavzula in da ti niso bili

uspešni.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi tožeče stranke ugodilo,

izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje

v novo sojenje (1. odstavek 355. člena ZPP).

Prvostopno sodišče naj v ponovljenem postopku upošteva

materialnopravna izhodišča, ki jih je nakazalo pritožbeno sodišče,

zlasti v zvezi z določili Klavzule, obravnava ugovor tožene stranke

glede višine tožbenega zahtevka, nato pa naj o zahtevku ponovno

odloči.