Appeal dismissed; bill of exchange holder cannot use personal relations with remitter as defense.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (2. alineja 2. točke izreka) potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Zoper imetnika menice ni mogoče uveljaviti ugovorov, ki so utemeljeni

v njegovih osebnih razmerjih s trasantom ali s kakšnim prejšnim

imetnikom menice. Vendar pa Zakon o menici opredeljuje le omejitev

ugovorov meničnega zavezanca do imetnikov, ki so menico sprejeli, ne

pa tudi ugovorov, ki jih ima menični zavezanec do remitenta, to je

prvega imetnika menice (1. odstavek 16. člena ZM).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega

sodišča v Radovljici z dne 02.07.2003, obdržalo v veljavi v 1. in 3.

točki izreka glede glavnice v znesku 85.822,50 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dne 10.02.2003 do plačila (1. alineja 1. točke

izreka) in za izvršilne stroške v znesku 28.050,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dne 02.07.2003 dalje do plačila (2. alineja 1.

točke izreka). V presežku je omenjeni sklep v 1. in 3. točki izreka

razveljavilo in pravdni postopek glede glavnice v znesku 40.489,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.02.2003 do plačila

ustavilo (1. alineja 2. točke izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek

glede glavnice v znesku 142.745,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dne 10.02.2003 do plačila (2. alineja 2. točke izreka).

Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti

3.375,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov.

V pravočasni pritožbi je tožeča stranka navedla, da menica izkazuje

obstoj terjatve ne glede na osnovni pravni posel. Priglasila je

pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zoper imetnika menice ni mogoče uveljaviti ugovorov, ki so utemeljeni

v njegovih osebnih razmerjih s trasantom ali s kakšnim prejšnim

imetnikom menice. Vendar pa Zakon o menici (v nadaljevanju: ZM)

opredeljuje le omejitev ugovorov meničnega zavezanca do imetnikov, ki

so menico sprejeli, ne pa tudi ugovorov, ki jih ima menični zavezanec

do remitenta, to je prvega imetnika menice (1. odstavek 16. člena

ZM).

Iz podatkov spisa je razvidno, da tožeča stranka uveljavlja terjatev

na podlagi (izpolnjene) bianko menice (glej neprerekane trditve

dolžnika na listovni številki 8 spisa, primerjaj 2. odstavek 16.

člena ZM). Pri tem iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje

izhaja, da je v obravnavanem primeru imetnik menice tudi remitent

(listovna številka 18); zato je po prepričanju sodišča druge stopnje

dopusten smiseln ugovor tožene stranke (dolžnice iz temeljnega

razmerja), da je tožeča stranka v nasprotju z dogovorom izpolnila

menico za višji znesek, kot ga (toženka) dolguje. Ker je tožena

stranka ugovor iz pooblastilnega razmerja podkrepila z navedbo, da

dolguje le znesek v višini 126.311,50 SIT, je sodišče prve stopnje

glede na zgoraj navedeno pravilno ugotovilo, da bi morala tožeča

stranka konkretizirati presežek menične vsote.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka ni ravnala skladno

z zgornjimi izhodišči. Ker ob reševanju pritožbe tudi ni našlo

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena

Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), na katere pazi po

uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo prve

stopnje v izpodbijanem delu (2. alineja 2. točke izreka) kot zakonito

in pravilno potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje

pritožbene stroške (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165.

člena ZPP).