Appeal dismissed: interim measure rejected as disproportionate and lacking protective security for defendant.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Uveljavljana začasna odredba toženi stranki po razumevanju

pritožbenega sodišča ne daje možnosti odprave posledic v primeru

pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka. V predlogu za začasno

odredbo na primer ni varovalke, ki bi toženi stranki zagotavljala v

takšni situaciji avtomatično vzpostavitev svojega prvotnega položaja

v družbi Teng d.o.o.. Posledice predlagane začasne odredbe v svojem

bistvu tako niso začasne in zato tudi predlagana začasna odredba ne

služi le začasni ureditvi spornih razmerij med pravdnima strankama za

čas obravnavanega gospodarskega spora.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za

izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"Toženi stranki se do pravnomočnosti sodbe iz tega spora odvzamejo

njegove glasovalne pravice na skupščini družbenikov družbe A d.o.o."

Proti sklepu sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča

stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu

sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni, ali pa naj ga

razveljavi in zadevo vrne v nov postopek drugemu sodniku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica pravilno citira uvodni del 1. odstavka 273. člena ZIZ.

Drži tudi, da so predpostavke za izdajo začasne odredbe opredeljene v

272. členu ZIZ. Vendar pa se sodišče ob presoji utemeljenosti

predloga ne more omejiti na ugotavljanje obstoja predpostavk iz

pravkar omenjenega določila. Upoštevati mora namreč še omejitev pojma

"vsaka odredba" iz uvodnega dela 1. odstavka 273. člena ZIZ v

nadaljevanju besedila. Iz tega jasno sledi, da je treba upoštevati

namen zasledovanega zavarovanja, kar upoštevaje 3. člen ZIZ, pomeni,

da se zavarovanje z začasno odredbo omeji na obseg, ki je potreben za

zavarovanje.

Ni razloga za drugačno stališče v postopku zavarovanja z ureditveno

začasno odredbo. Tudi v tem postopku mora sodišče tehtati

sorazmernost predlaganega ukrepa. Kako, bo razvidno iz nadaljevanja

obrazložitve. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje

v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje to presojo opravilo.

V obravnavanem primeru gre za tipičen primer ureditvene začasne

odredbe. Tožeča stranka sama trdi, da s predlagano začasno odredbo

zasleduje možnost formalnega odpoklica tožene stranke s položaja

namestnika direktorja na skupščini družbe A d.o.o.. Že te trditve po

prepričanju pritožbenega sodišča potrjujejo, da tožeča stranka s

predlagano začasno odredbo zasleduje resen poseg v položaj tožene

stranke v družbi A d.o.o. pred pravnomočno odločitvijo o tožbenem

zahtevku na izključitev tožene stranke iz družbe A d.o.o.. To

narekuje poudarjeno skrb za zagotovitev varstva pravic tožene

stranke, pa čeprav tožbeni zahtevek in obravnavni predlog za začasno

odredbo nista identična. Po prepričanju pritožbenega sodišča je

namreč bistveno, da se prekrivata v delu, v katerem so s položajem

družbenika v d.o.o. neločljivo povezana njegova upravljalska

upravičenja. Pritožbeno sodišče je zato ob presoji o sorazmernosti

predlagane začasne odredbe upoštevalo tudi razloge iz odločbe

Ustavnega sodišča Up-275/97 z dne 16.7.1998, ki obravnava vprašanje

ureditvenih začasnih odredb v primeru identičnosti tožbenega zahtevka

s predlagano začasno odredbo. Ustavno sodišče je v cit. odločbi

izrazilo jasno stališče, da je treba pretehtati, ali bo ob morebitni

kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka moč odpraviti posledice izdane

začasne odredbe (prim. 9. točko obrazložitve cit. odločbe Ustavnega

sodišča). Zdi se, da je ta test lasten vsem začasnim odredbam že

zaradi provizoričnosti sodnega varstva, da pa je posebej izpostavljen

pri ureditvenih začasnih odredbah, kjer ne gre za zavarovanje

možnosti bodoče prisilne izvršbe zaradi uveljavitve terjatve.

Uveljavljana začasna odredba toženi stranki po razumevanju

pritožbenega sodišča ne daje možnosti odprave posledic v primeru

pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka. V predlogu za začasno

odredbo na primer ni varovalke, ki bi toženi stranki zagotavljala v

takšni situaciji avtomatično vzpostavitev svojega prvotnega položaja

v družbi A d.o.o.. Posledice predlagane začasne odredbe v svojem

bistvu tako niso začasne in zato tudi predlagana začasna odredba ne

služi le začasni ureditvi spornih razmerij med pravdnima strankama za

čas obravnavanega gospodarskega spora (prim. 5. tč. obrazložitve cit.

odločbe Ustavnega sodišča RS). V tem smislu presega namen

uveljavljanega zavarovanja.

Pritožbeno sodišče dodaja dvoje.

Prvič, da ne sprejema pritožbenih trditev, da bi sodišče moralo samo

iz predlagane začasne odredbe izluščiti odredbo, ki bi ustrezala

kriteriju sorazmernosti, ker naj bi šlo pri tem za odločanje v mejah

postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. člena ZIZ).

Odgovor na vprašanje, kaj je še v mejah nedenarnih predlogov in kaj

ni, bi bil po prepričanju pritožbenega sodišča ob predlaganem

stališču preveč ohlapen. Enako velja za odgovor na vprašanje, o čem

je pravnomočno odločeno.

In drugič, predlagana začasna odredba naj bi zasledovala preprečitev

nadaljnjih škodljivih ravnanj tožene stranke, zaradi katerih bi, če

bi se nadaljevala, lahko ostalo sodno varstvo uveljavljane terjatve

brez pomena. Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je toženec na

položaju namestnika direktorja, očitana škodljiva ravnanja pa naj bi

storil prav v tej vlogi. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja je, ali je

moč položaj namestnika direktorja izenačevati s položajem direktorja

iz 449. člena ZGD. Iz podatkov sodnega registra namreč izhaja, da

tožena stranka ni registrirana kot direktor, temveč kot zastopnik.

Zato bi kazalo pretehtati, ali sploh prihaja v poštev omejitev iz 2.

odstavka 32. člena ZGD. Na druge pritožbene trditve pritožbeno

sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za odločitev (prim.

1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče dodaja le še to, da očitane absolutne bistvene

kršitve iz (14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. in

239. členom ZIZ) niso podane že zato, ker predlagana začasna odredba

ni sorazmerna uveljavljanemu zavarovanju. Presoja o predpostavkah iz

272. člena ZIZ zato ne more biti odločilna. Enako velja za dejstva, s

katerimi je tožeča stranka predpostavke iz 272. člena utemeljevala in

razloge sodišča o le-teh ter za očitek absolutne bistvene kršitve

postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem v zvezi (v

zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa

(2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku

154. člena in 1. odstavku 165. člena ZPP (v zvezi s 15. členom in

239. členom ZIZ).