Court allows guarantor's claim against principal debtor despite bankruptcy proceedings, ruling conditions for set-off were not met.

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki, 2.

odst. 4. točke in 5. točki izreka spremeni tako, da v teh točkah

izreka odslej glasi:

"3. točka: Pobotni ugovor tožene stranke se zavrne.

2. odst. 4. točke: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki

tudi znesek 1,873.047,95 SIT, v 15 dneh.

5. točka: Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 123.464,00 SIT

pravdnih stroškov, v 15 dneh".

II. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki tudi 104.200,00 SIT

pritožbenih stroškov, v 15 dneh.

[JEDRO]

Čeprav je porok svojo poroštveno obveznost upniku izpolnil po začetku

postopka prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom (za katerega je dal

poroštvo) lahko regresni zahtevek zoper glavnega dolžnika, nad

katerim se je začel postopek prisilne poravnave in je bila sklenjena

prisilna poravnava, izterja le pod pogoji prisilne poravnave.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo dne 16.1.2003 sodbo in sklep. Po

vložitvi pritožbe tožeče stranke je z dopolnilno sodbo z dne

21.12.2005, sodbo v 4. točki izreka tako dopolnilo, da je dodalo 2.

odst. te točke izreka in sicer tako, da je zaradi učinkov pobota v 3.

točki ugotovljene terjatve tožene stranke, zavrnilo tožničin zahtevek

za plačilo glavnice v znesku 1,873.047,95 SIT. Sicer pa je sodišče

prve stopnje z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev

tožeče stranke v prej navedenem znesku z zamudnimi obrestmi (2. točka

izreka) in da obstoji tudi v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke

najmanj v enaki višini, kot je vtoževana terjatev tožeče stranke (3.

točka izreka). Po opravljenem pobotu je toženi stranki naložilo v

plačilo zamudne obresti od vtoževane glavnice in odločilo, da mora

tožeča stranka povrniti toženi stranki 141.950,47 SIT pravdnih

stroškov (5. točka izreka).

Tožena stranka pritožbe v tej zadevi ni vložila. Tožeča stranka pa jo

je, in sodbo izpodbija v delu, v katerem je sodišče prve stopnje

ugotovilo, da obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke in

je zaradi tega tožbeni zahtevek tožeče stranke v glavničnem delu

zavrnilo. Izrecno se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev

sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338.

člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje sodbo, ki se izpodbija s pritožbo, preizkusi v

okviru pritožbenih razlogov in v okviru določenem v 2. odst. 350.

člena ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da za pravilno

materialnopravno odločitev v tej zadevi dejansko stanje ni nepopolno

ugotovljeno in tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na

katere bi moralo sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti v

postopku pred sodiščem prve stopnje, ni bilo.

Tožeča stranka v pritožbi ponavlja že dosedanje njene trditve in

trdi, da v času sklenitve cesijske pogodbe z dne 5.1.2001 (priloga B

9) cedent po tej pogodbi ni imel terjatve do tožeče stranke,

neobstoječe terjatve pa da ni mogoče prenašati. Hkrati trdi, da je

sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, kolikšna naj bi bila obveznost

tožeče stranke do njenega kreditodajalca A in očita sodišču prve

stopnje v zvezi s tem nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker da

sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je kreditodajalec dne

10.11.2001 (pred sklenitvijo kreditne pogodbe št. xxx, v nadaljevanju

št. 557 - priloga B 10) izdal tožeči stranki izpisek odprtih

terjatev, po katerem pa je obveznost tožeče stranke do A na ta dan

znašala le 1,423.951,90 SIT.

Sodišče druge stopnje je pri preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo,

da se mu ni treba ukvarjati z vsemi vprašanji, ki jih s pritožbo

načenja tožeča stranka. Sodba sodišča prve stopnje, s katero je le-to

ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke obstoji

najmanj v višini vtoževane terjatve in da so podani pogoji za pobot

te terjatve z ugotovljeno terjatvijo tožeče stranke, po mnenju

pritožbenega sodišča materialnopravno ni pravilna. Na pravilno

uporabo materialnega prava pa pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da toženkina v

pobot ugovarjana terjatev (glede katere je v 3. točki izreka

ugotovilo, da obstoji) temelji na dejstvu, da je tožena stranka kot

porok izpolnila obveznost tožeče stranke kot glavnega dolžnika, ki jo

je le-ta imela do svojega upnika A po kreditni pogodbi št. yyy

(priloga B 3), po kateri je bila tožeča stranka dolžna kredit vrniti

kreditodajalcu v obrokih, pri čemer je zadnji obrok zapadel v plačilo

dne 1.7.2001. Ugotovilo je, da je tožena stranka kreditno obveznost

tožeče stranke do kreditodajalca A po prej navedeni pogodbi plačala

tako, da je sama dne 18.12.2001 sklenila z upnikom tožeče stranke

(A) kreditno pogodbo št. xxx (priloga B 10), katere namen je bil

izključno poravnava dolga tožeče stranke po kreditni pogodbi

yyy. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka

kot porok obveznost tožeče stranke do njenega upnika poravnala po

začetku postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko. Postopek

prisilne poravnave nad tožečo stranko se je po ugotovitvah sodišča

prve stopnje začel dne 16.8.2001, tožena stranka pa je kot porok

poravnala obveznosti tožeče stranke po tem datumu. Na podlagi teh

ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka,

ki je izpolnila obveznost tožeče stranke do njenega upnika po

kreditni pogodbi št. yyy, postala novi upnik tožeče stranke (na

podlagi 1. odst. 1013. člena ZOR). Na tej podlagi sodišče zaključi,

da začetek postopka prisilne poravnave nad tožečo strano na to

terjatev tožene stranke nima vpliva, ker da je terjatev tožene

stranke do tožeče stranke nastala po začetku postopka prisilne

poravnave nad tožečo stranko. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je

sodišče prve stopnje v tem delu materialno pravo napačno uporabilo

oziroma ni pravilno uporabilo določil ZPPSL, ki urejajo učinke

sklenjene prisilne poravnave. V tem primeru je bila tožeča stranka

(nad katero se je dne 16.8.2001 začel postopek prisilne poravnave in

je bila prisilna poravnava tudi sklenjena) glavni dolžnik po kreditni

pogodbi št. yyy do kreditodajalca A. Za to terjatev upnika oziroma

obveznost tožeče stranke je bilo dano zavarovanje v obliki poroštva,

ki je v tem primeru pomenilo za poroka solidarno obveznost. Po 1.

odst. 60. člena ZPPSL potrjena prisilna poravnava nima učinka za

terjatve upnikov proti porokom, solidarnim dolžnikom in regresnim

zavezancem, kar v konkretnem primeru pomeni, da je tožena stranka

proti upniku tožeče stranke morala izpolniti obveznost glavnega

dolžnika (to je tožeče stranke) ne glede na to, da je bil nad tožečo

stranko začet in uspešno končan postopek prisilne poravnave. Povsem

drugo pa je vprašanje, ali je tožena stranka, čeprav je po

ugotovitvah sodišča prve stopnje svojo poroštveno obveznost izpolnila

po začetku postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko, upravičena

terjati od tožeče stranke kot glavnega dolžnika kreditne obveznosti,

vse kar je plačala oziroma ali je treba upoštevati tudi za njeno

terjatev učinke sklenjene prisilne poravnave nad tožečo stranko. Za

odgovor na to vprašanje po mnenju pritožbenega sodišča ni odločilno,

kdaj je porok izpolnil obveznost glavnega dolžnika, pač pa je

odločilno, ali je dolžnikova obveznost (to je obveznost tožeče

stranke) do njenega upnika taka, da nanjo prisilna poravnava

učinkuje. Če je upnikova terjatev taka, da prisilna poravnava nanjo

učinkuje (upnik jo je dobil v celoti poplačano samo zaradi tega, ker

je bila zavarovana s poroštvom), potem porok v razmerju do glavnega

dolžnika, z izplačilom obveznosti vstopi v upnikove pravice, in zato

glavni dolžnik glede te obveznosti ne sme biti v slabšem položaju kot

bi bil v razmerju do upnika. To pa pomeni, da ni odločilno, kdaj je

porok plačal obveznost tožeče stranke kot glavnega dolžnika do

njenega upnika, ampak je odločilno, da je upnikova terjatev (terjatev

upnika A) do tožeče stranke nastala in celo zapadla pred začetkom

postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko in da na to terjatev

sklenjena prisilna poravnava učinkuje. Zato za to terjatev veljajo

učinki sklenjene prisilne poravnave. V 2. odst. 60. člena ZPPSL ni

navedeno, da sklenjena prisilna poravnava na terjatve, ki jo v tem

postopku v pobot uveljavlja tožena stranka, ne bi imela učinka. Ker

pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da

obveznosti tožeče stranke kot dolžnika glede na sklenjeno prisilno

poravnavo zapadejo v plačilo šele dne 15.4.2003, glavna obravnava v

tej zadevi pa je bila zaključena dne 16.1.2003, bi sodišče prve

stopnje moralo tudi glede druge v pobot ugovarjane terjatve, enako

kot je ugotovilo glede prve v pobot ugovarjane terjatve, ugotoviti,

da še niso izpolnjeni pogoji za pobot (336. člen ZOR), ker tudi ta

terjatev, četudi je obstajala, še ni zapadla. Ob povedanem bi moralo

sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava pobotni

ugovor tožene stranke zavrniti, saj niso bili izpolnjeni pogoji za

pobot.

Sodišče prve stopnje je torej na podlagi ugotovljenih dejstev

materialno pravo napačno uporabilo, zato je sodišče druge stopnje na

podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu tako

spremenilo, da je pobotni ugovor zavrnilo, toženi stranki pa

naložilo, da mora plačati tožeči stranki tudi vtoževano glavnično

terjatev.

Zaradi spremembe sodbe je bilo treba spremeniti tudi stroškovno

odločitev sodišča prve stopnje. Po spremembi sodbe je tožeča stranka

v pravdi v celoti uspela in ji je zato tožena stranka dolžna povrniti

celotne pravdne stroške. Pravdne stroške tožeče stranke je sodišče

druge stopnje odmerilo na podlagi stroškovnika tožeče stranke (list.

št. 28) in predstavljajo nagrado za sestavo pripravljalne vloge z dne

3.12.2002 v višini 400 točk, nagrado za pristop na narok z dne

5.12.2002 v višini 100 točk po 3. točki 20 tarifne št. OT, nagrado za

zastopanje na glavni obravnavi dne 16.1.2003 po 1. točki 20. tarifne

št. OT v višini 400 točk in nagrado za končno poročilo stranki po 4.

točki 39 tarifne št. OT v višini 20 točk, vse povečano za 20 % DDV in

2 % materialne stroške po 15. členu Odvetniške tarife.

Tožeča stranka pa je uspela tudi s pritožbo, zato ji mora tožena

stranka povrniti tudi pritožbene stroške (1. odst. 165. člena ZPP v

zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je pritožbene

stroške odmerilo v višini nagrade za sestavo pritožbe v višini 500

točk po 1. točki 21. tarifne št. Odvetniške tarife in v višini 20

točk za končno poročilo, 20 % DDV ter 2 % materialne stroške v višini

10,4 točke in sodno takso za pritožbo v znesku 34.200,00 SIT.