Appeal allowed; no tax liability for objection against enforcement order based on tax certificate if order partially revoked.

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje odpravi.

Ugotovi se, da ni taksne obveznosti dolžnika.

Pritožbeni stroški se odmerijo na znesek 16.500,00 SIT in se

dolžniku povrnejo iz sredstev sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če dolžnik obrazloženo izpodbija sklep o izvršbi na podlagi

verodostojne listine v celoti oziroma v delu, v katerem je odločeno o

upnikovem dajatvenem zahtevku, in je sklep o izvršbi iz tega razloga

v dovolilnem delu razveljavljen, taksne obveznosti za sklep o ugovoru

po prepričanju sodišča druge stopnje ni.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odmerilo sodno takso

za sklep o ugovoru v znesku 5.700,00 SIT.

V pravočasni pritožbi je dolžnik navedel, da taksna obveznost nastane

le v primeru sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova.

Priglasil je pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je kondemnatorni

(naložitveni) del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine

(primerjaj z drugim odstavkom 44. člena Zakona o izvršbi in

zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ) mogoče primerjati s plačilnim

nalogom, izdanim v pravdnem postopku (primerjaj z določbami

devetindvajsetega poglavja Zakona o pravdnem postopku, v

nadaljevanju: ZPP); če namreč dolžnik obrazloženo izpodbija tak sklep

o izvršbi v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo,

naj terjatev plača, se sklep o izvršbi razveljavi v dovolilnem delu

(primerjaj z drugim odstavkom 44. člena ZIZ), postopek pa se

nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62.

člena ZIZ). V takšnem primeru sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi

torej ne predstavlja končne vsebinske odločbe, saj se o utemeljenosti

zahtevka (in o ugovoru) odloča šele v pravdi.

Zaradi navedenega je treba določbo 3. točke tarifne številke 2 Taksne

tarife Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST), v skladu s

katero se plača taksa za sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi,

primerjati z določbami (in pojasnili) Taksne tarife, ki se nanašajo

na plačilni nalog. Iz pojasnila točke e) v tarifni številki 2 Taksne

tarife je tako razvidno, da se taksa za plačilni nalog všteje v takso

za odločbo, ki jo izda sodišče na ugovor, taksa za sklep o izvršbi na

podlagi verodostojne listine pa se všteje v takso za odločbo. Zato je

utemeljena razlaga določbe 3. točke tarifne številke 2 Taksne tarife,

da je taksna obveznost predpisana za sklep o ugovoru, s katerim se

izpodbija sklep o izvršbi le v njegovem dovolilnem delu, torej v

primeru, ko je sklep o izvršbi izdan na podlagi izvršilnega naslova

oziroma, ko je izdan na podlagi verodostojne listine, dolžnik pa ga z

ugovorom izpodbija le v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo

(primerjaj s tretjim in četrtim odstavkom 62. člena ZIZ). Če pa

dolžnik obrazloženo izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne

listine v celoti oziroma v delu, v katerem je odločeno o upnikovem

dajatvenem zahtevku, in je sklep o izvršbi iz tega razloga v

dovolilnem delu razveljavljen, taksne obveznosti za sklep o

ugovoru po prepričanju sodišča druge stopnje ni.

Višje sodišče je pri odločanju poleg določb ZST uporabilo določbe

Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Taksna

obveznost namreč nastane na podlagi zakona (primerjaj od 1. do 4.

člena ZST), pri čemer so prihodki od sodnih taks prihodki Republike

Slovenije (10. člen ZST). Sodne takse torej spadajo v področje javnih

financ, postopek odločanja o taksni obveznosti pa je poseben

postopek, ki se vodi, ob postopku iz 2. člena ZST (med drugim tudi ob

postopku izvršbe), pred sodiščem med državo in (domnevnim) taksnim

zavezancem. Zato je odločanje o taksni obveznosti upravna zadeva

(primerjaj 2. člen ZUP).

Glede na navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep

odpraviti in odločiti, kot je razvidno iz prvega in drugega odstavka

izreka tega sklepa (prvi odstavek 252. člena v zvezi s prvim

odstavkom 259. člena ZUP).

Dolžnik je v pritožbi priglasil stroške pritožbenega postopka, in

sicer 150 točk za pritožbo, 1.000,00 SIT za materialne stroške in 20%

davek na dodano vrednost. Višje sodišče je na podlagi 5. točke

tarifne številke 28 v zvezi s 1. točko tarifne številke 18 Odvetniške

tarife, ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja, pritožniku

priznalo 125 odvetniških točk. Njegovi pritožbeni stroški torej, ob

upoštevanju 20% davka na dodano vrednost, znašajo 16.500,00 SIT.

Materialnih stroškov sodišče druge stopnje namreč ni priznalo, saj

jih dolžnik ni specificiral.

Višje sodišče je odločilo, da se odmerjeni stroški povrnejo v breme

sredstev sodišča prve stopnje. Odločitev temelji na drugem odstavku

113. člena ZUP, ki določa, da gredo v primeru začetka postopka po

uradni dolžnosti stroški v breme organa, če se je postopek za stranko

končal ugodno. Izjema so le osebni stroški stranke, ki so taksativno

našteti v navedeni določbi. Postopek izterjave sodne takse je sodišče

v skladu s 26. členom ZST začelo po uradni dolžnosti z nalogom za

plačilo sodne takse z dne 16.01.2006 (primerjaj tudi 126. in 127.

člen ZUP), na podlagi katerega je nato dolžnik zahteval izdajo

odločbe o odmeri takse. Ker je dolžnik zahteval povrnitev stroškov

zastopanja, ki niso opredeljeni kot osebni stroški stranke, je

sodišče druge stopnje odločilo, kot je razvidno iz tretjega odstavka

izreka tega sklepa.