Appeal dismissed; temporary order for monetary claim security rejected as it does not secure existing debt.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Za zavarovanje denarne terjatve lahko sodišče izda takšno začasno

odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. ZIZ primeroma

ureja vrste začasnih odredb v zavarovanje denarne terjatve v 271.

členu. Iz navedenih primerov izhaja, da je namen zavarovanja denarne

terjatve mogoče doseči predvsem z začasnimi odredbami, ki urejajo

varovanje dolžnikovega premoženja in prepoved razpolaganja s tem

premoženjem, s čimer bo omogočeno upniku kasnejše poplačilo denarne

terjatve, ki jo bo izkazal nasproti dolžniku. Predlagana začasna

odredba tega cilja ne zasleduje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za

izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se dolžnikoma prepovedala

uporaba znamke pod reg. št. 2000271657 ali omogočanje uporabe znamke

tretjim.

Zoper sklep je pravočasno vložil pritožbo upnik zaradi zmotne

ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in

bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je

predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo

začasne odredbe ugodi, podrejenu temu pa, da izpodbijani sklep

razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi utemeljuje pritožbeni razlog bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka s sklicevanjem, da je prvostopenjsko

sodišče o predlogu upnika odločilo brez opravljenega naroka, s čimer

naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 10. točke

2. odst. 339. člena ZPP. Takšno stališče je materialnopravno zmotno.

Odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe v zavarovanje terjatve

predstavlja postopek, ki je urejen z Zakonom o izvršbi in zavarovanju

(v nadaljevanju ZIZ). V izvršilnem postopku postopa sodišče načeloma

na podlagi vlog in drugih pisanj, narok pa opravi zgolj v primeru,

kadar zakon tako določa, ali kadar je po mnenju sodišča to smotrno

(1. in 2. odst. 29. člena ZIZ). ZIZ v okviru določb, ki urejajo

začasne odredbe (25. poglavje ZIZ) obligatornosti naroka za

obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe ne določa, zato je

neutemeljen očitek pritožnika glede absolutne bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno

sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP v zvezi

s 15. členom ZIZ.

Upnik je predlagano začasno odredbo utemeljeval v zavarovanje svoje

denarne terjatve, ki naj bi jo imel do dolžnika iz naslova nastale

škode zaradi prijave blagovne znamke s strani dolžnika. Za

zavarovanje denarne terjatve lahko sodišče izda takšno začasno

odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. ZIZ primeroma

ureja vrste začasnih odredb v zavarovanje denarne terjatve v 271.

členu. Iz navedenih primerov izhaja, da je namen zavarovanja denarne

terjatve mogoče doseči predvsem z začasnimi odredbami, ki urejajo

varovanje dolžnikovega premoženja in prepoved razpolaganja s tem

premoženjem, s čimer bo omogočeno upniku kasnejše poplačilo denarne

terjatve, ki jo bo izkazal nasproti dolžniku. Predlagana začasna

odredba tega cilja ne zasleduje. Po svoji naravi je namreč predlagana

začasna odredba regulacijska, saj začasno ureja določeno pravno

razmerje še pred uveljavitvijo nedenarnega zahtevka, ki ga upnik

uveljavlja kot tožeča stranka v pravdi. Za izdajo takšne začasne

odredbe pa ni podlage v 271. členu ZIZ. Zavarovanje že obstoječe

denarne terjatve namreč ni mogoče utemeljevati s predlagano začasno

odredbo, ki po trditvi samega upnika meri predvsem na preprečevanje

novih denarnih terjatev zoper dolžnika. Za nedenarni zahtevek, ki ga

tožeča stranka predlaga kot obliko ureditve z začasno odredbo, tožeča

stranka niti nima podlage v materialnem pravu. To velja tako za

morebiten prepovedni zahtevek po določbah Zakona o industrijski

lastnini (ZIL1), saj tožeča stranka še nima registrirane pravice do

blagovne znamke. Za takšen prepovedni zahtevek pa ni podlage niti v

določbah Obligacijskega zakonika, ki ureja odškodninsko odgovornost,

na čemer utemeljuje upnik nastanek svoje denarne terjatve, v

zavarovanje katere je predlagal izdajo začasne odredbe.

Kot rečeno iz predlagane začasne odredbe ne izhaja, da bi bila z

izpolnitvijo takšne odredbe zavarovana možnost upniku, da bo prišel

do poplačila svoje denarne terjatve do dolžnka. Uporaba blagovne

znamke s strani imetnika blagovne znamke (prvega dolžnika) oziroma

teretje osebe (drugega dolžnika) sama po sebi ne more predstavljati

zmanjševanja premoženja dolžnika oziroma ogrožanja možnosti, da bo

upnik prišel do poplačila že nastale denarne terjatve do dolžnika. Iz

navedenih razlogov se tako izkaže predlog upnika za izdajo začasne

odredbe za nesklepčnega, saj s tako predlagano začasno odredbo, ni

mogoče doseči namena zavarovanja, ki ga zatrjuje upnik. Iz navedenih

razlogov se tako izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča kot

materialnopravno pravilna, nesklepčnost samega predloga za izdajo

začasne odredbe pa je tudi razlog, da se pritožbeno sodišče posebej

ni ukvarjalo s posameznimi pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na

ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede neizkazane verjetnosti

obstoja denarne terjatve upnika oziroma pogoja iz 2. odst. 270. člena

ZIZ.