Appeal dismissed; bankruptcy law presumption applies to predecessor company's actions affecting bankruptcy estate.

1. Pritožba zoper sklep se zavrže.

2. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje

potrdi.

3. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Za vstop v pravdo novega tožnika kot enotnega sospornika ni potrebno

soglasje toženca, prav tako pa sodišče s tem v zvezi ne izdaja niti

dekleratornega sklepa kot v primeru odločitve o dopustnosti

intervencije po 200. čl. ZPP. V primeru, da je stečajni dolžnik kot

prevzemna družba v roku iz 1. odst. 125. čl. ZPPSL vstopil v pravice

in obveznosti pripojene družbe, pa je poleg dejanj, ki jih je storil

stečajni dolžnik, kot izpodbojna dejanja potrebno upoštevati tudi

dejanja pripojene družbe, v kolikor so za to izpolnjeni tudi drugi

pogoji izpodbojnosti, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Subjektivni

element izpodbojnosti mora biti namreč podan v času izpodbijanega

dejanja. V tem času pa je z vidika tožene stranke lahko relevantno

zgolj vedenje o ekonomsko finančnem stanju subjekta, čigar dejanje se

izpodbija, saj tožena stranka ni bila v poslovnem razmerju s

stečajnim dolžnikom. To pomeni, da v kolikor slabo ekonomsko finančno

stanje ne bi bilo podano tudi na strani pravnega prednika stečajnega

dolžnika, bi bil že zaradi tega izključen subjektivni element

izpodbojnosti. Ob predpostavki, da je izkazano slabo ekonomsko -

finančno stanje dolžnika, ki je bil po izpodbijanem dejanju pripojen

k družbi, nad katero je bil uveden stečajni postopek, ni razumnega

razloga, da domneva iz 1.tč. 4.odst. 125.čl. ZPPSL ne bi veljala tudi

za razmerje med takšnim upnikom in dolžnikom.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da se je

A d.o.o. v stečaju od 19.12.2003 postopka udeleževal kot sosporniški

intervenient na strani tožeče stranke, od 13.2.2004 pa kot

drugotožeča stranka (1. točka izreka). Hkrati je ugodilo tožbenemu

zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da pravno dejanje B d.o.o.

kot pravnega prednika stečajnega dolžnika A d.o.o. v stečaju,

storjeno v korist tožene stranke in sicer nalog njegovemu dolžniku

C d.o.o., da obveznost do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom

zneska 1.000.000,00 SIT toženi stranki ter pooblastilo toženi stranki

za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika,

oboje z dne 1.7.2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do

popolnega poplačila svoje terjatve do stečajnega dolžnika v znesku

1.000.000,00 SIT, nima učinka nasproti stečajni masi stečajnega

dolžnika A d.o.o. v stečaju (2. tč. izreka). Toženi stranki je

naložilo plačilo v stečajno maso družbe A d.o.o. v znesku

1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2002 do

plačila (3. tč. izreka) in povrnitev pravdnih stroškov prvotožeči

stranki v znesku 33.000,00 SIT in drugotožeči stranki v znesku

175.302,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.5.2005 do

plačila (4. tč. izreka).

Zoper sodbo in sklep je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz

vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da

izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču

v novo sojenje. Podrejeno temu pa je predlagala, da naj odločitev o

stroških postopka spremeni tako, da zahtevo prvotožeče stranke za

povrnitev pravdnih stroškov zavrne.

Tožeči stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba zoper izpodbijani sklep (1. tč. izreka izpodbijane odločbe)

ni dovoljena, pritožba zoper izpodbijano sodbo pa ni utemeljena.

Glede pritožbe zoper izpodbijani sklep

Glede dopustnosti pritožbe tožene stranke zoper izpodbijani sklep je

potrebno upoštevati, da je tožbo vložila prvotožeča stranka dne

10.12.2003, drugotožeča stranka pa je 19.12.2003 priglasila

intervencijo, katero je glede na pravni učinek sodbe na intervenienta

potrebno upoštevati kot sosporniško intervencijo (glej obrazložitev

sklepa pritožbenega sodIšča I Cpg 758/2004 z dne 23.9.2004). Dne

13.2.2004 pa je drugotožeča stranka podala izjavo, da vstopa v pravdo

kot tožeča stranka kot enotni sospornik. Podlaga za vstop novega

tožnika v pravdo je v 2. odst. 191. čl. ZPP. Za vstop v pravdo novega

tožnika kot enotnega sospornika ni potrebno soglasje toženca, prav

tako pa sodišče s tem v zvezi ne izdaja niti dekleratornega sklepa

kot v primeru odločitve o dopustnosti intervencije po 200. čl. ZPP. S

tem v zvezi so neutemeljene pritožbene trditve, da bi prvostopenjsko

sodišče moralo tožbo prvotožeče stranke zavreči, o čemer je

pritožbeno sodišče svoje stališče zavzelo že v sklepu I Cpg 758/2004

z dne 23.9.2004. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je

prvostopenjsko sodišče poziv prvotožeči stranki z dne 9.2.2004 na

popravo tožbe vročilo 20.2.2004, to je po tem, ko je drugotožeča

stranka že podala izjavo o vstopu v pravdo kot drugotožeča stranka.

To pa pomeni, da bi že iz tega razloga moral biti navedeni poziv

vročen tudi drugotožeči stranki, saj izjava o vstopu v pravdo

novotožeče stranke kot enotnega sospornika učinkuje sama po sebi. V

takšni situaciji se izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča iz 1.

točke izreka izpodbijane odločbe zgolj za sklep procesnega vodstva,

ki ima pojasnilno naravo, zoper katerega pa ni dovoljena pritožba (2.

odst. 270. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene

stranke v delu, ki se nanaša na pritožbo zoper sklep iz 1. tč. izreka

izpodbijane odločbe, kot nedovoljeno zavrglo (1. odst. 343. čl. v

zvezi s 366. čl. ZPP).

Glede pritožbe zoper sodbo

Upoštevajoč navedene razloge v zvezi z dopustnostjo pritožbe zoper

izpodbijani sklep se izkažejo kot neutemeljeni pritožbeni očitki

glede relativne bistvene kršitve postopka, ki naj bi jo storilo

prvostopenjsko sodišče s tem, da v nasprotju z 200. čl. ZPP ni izdalo

sklepa o predlagani intervenciji s strani drugotožeče stranke. S

podano izjavo drugotožeče stranke o vstopu v pravdo, je odločanje o

dopustitvi intervencije postalo brezpredmetno. Odločitev o ne

dopustitvi intervencije ima namreč učinek šele od pravnomočnosti

tovrstnega sklepa, medtem ko mora sodišče že opravljena pravdna

dejanja intervenienta upoštevati (2. odst. 200. čl. ZPP). Po podani

izjavi o vstopu v pravdo kot drugotožeča stranka odločanje o njenem

predhodnem predlogu za intervencijo ni imelo več smisla.

Glede pritožbenega sklicevanja na določbo 3. odst. 191. čl. ZPP

pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je drugotožeča stranka v pravdo

vstopila v času predhodnega preizkusa tožbe in to še pred iztekom

roka za odpravo pomanjkljivosti po pozivu sodišča z dne 9.2.2004. Ker

prvostopenjsko sodišče na odpravo pomanjkljivosti ni pozivalo tudi

drugo tožečo stranko, je šteti, da je bila pomanjkljivost (pravilen

naziv tožene stranke) odpravljena z vlogo drugotožeče stranke z dne

28.6.2004. V kolikor se pritožbene trditve v tem delu nanašajo na v

postopku zatrjevano prekluzijo drugotožeče stranke za vstop v pravdo,

sklicujoč se na določbo 1. odst. 129. čl. ZPPSL, pritožbeno sodišče

soglaša z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da dejstvo, da je

drugotožeča stranka izjavo o vstopu v pravdo podala po izteku

šestmesečnega roka za vložitev tožbe po 1. odst. 129. čl. ZPPSL, ne

vpliva na njen položaj kot tožnika v tem postopku. Prekluzija iz 1.

odst. 129. čl. ZPPSL je namreč določena za vložitev tožbe. Če je

tožba pravočasno vložena, ni ovir, da se drugotožeča stranka kot

stečajni dolžnik, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, pridruži

prvotnemu tožniku tudi po izteku prekluzivnega roka iz 1. odst. 129.

čl. ZPPSL.

Glede pritožbenih očitkov, da tožeči stranki v nasprotju z določbo

125. čl. ZPPSL izpodbijata pravno dejanje, ki ga ni storil stečajni

dolžnik, temveč druga pravna oseba, pritožbeno sodišče ugotavlja, da

pritožnik v pritožbi kot drugo pravno osebo označuje družbo z nazivom

Bx d.o.o. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre pri tem za očitno pisno

pomoto v pritožbi, saj je prvostopenjsko sodišče obravnavalo zahtevek

glede izpodbojnosti ravnanja, ki naj bi ga izvršil pravni prednik

drugotožeče stranke, družba B d.o.o. V tem smislu je pritožbeno

sodišče pritožbo upoštevalo kot da se nanaša na dejanje družbe B

d.o.o.

Pritožnik v pritožbi pritrjuje trditvam tožečih strank v postopku, da

se je B d.o.o. po opravljenem izpodbijanem dejanju pripojil sedanjemu

stečajnemu dolžniku, to je drugotožeči stranki, ki je s tem prevzela

vse pravice in obveznosti pripojene družbe. Pritožnik pa zatrjuje, da

v času pripojitve sedanjemu stečajnemu dolžniku B d.o.o. ni imel

nobene pravice ali obveznosti do tožene stranke. Po mnenju pritožnika

zato sedanji stečajni dolžnik zaradi pripojitve ni pridobil pravice

izpodbijati kakršnegakoli pravnega dejanja, ki ga je storil B d.o.o.,

ne pa stečajni dolžnik.

Res je, da 1. odst. 125. čl. ZPPSL ureja izpodbojnost dejanj

stečajnega dolžnika, storjenih v zadnjem letu pred dnem stečajnega

postopka. V primeru, da je stečajni dolžnik kot prevzemna družba v

roku iz 1. odst. 125. čl. ZPPSL vstopil v pravice in obveznosti

pripojene družbe, pa je poleg dejanj, ki jih je storil stečajni

dolžnik, kot izpodbojna dejanja potrebno upoštevati tudi dejanja

pripojene družbe, v kolikor so za to izpolnjeni tudi drugi pogoji

izpodbojnosti, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da

je potrebno obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti v primeru

izpodbijanja dejanja pravnega prednika stečajnega dolžnika presojati

v razmerju učinkov dejanja do stečajnega dolžnika. Za obstoj

objektivnega elementa izpodbojnosti je potrebno izkazati, da je v

posledici izpodbijanega dejanja prišlo do prikrajšanja stečajne mase

stečajnega dolžnika. S tem v zvezi je prvostopenjsko sodišče

prikrajšanost stečajne mase drugotožeče stranke ugotovilo v tem, da

bi v primeru, da asignacije ne bi bilo, asignat izpolnil stečajnemu

dolžniku oziroma njegovemu pravnemu predniku kot svojemu upniku

znesek, ki ga je prejela tožena stranka. Z vidika objektivnega pogoja

izpodbojnosti je torej odločilno ali je takšno dejanje pravnega

prednika stečajnega dolžnika imelo vpliv na stečajno maso in s tem na

obseg poplačila ostalih upnikov. Prenehanje terjatve pravnega

prednika stečajnega dolžnika zoper asignata nedvomno pomeni

posledično tudi zmanjšanje obsega stečajne mase stečajnega dolžnika.

Po mnenju pritožbenega sodišča z vidika obstoja objektivnega elementa

izpodbojnosti ni razlike med primerom, ko gre za izpodbojno ravnanje

samega stečajnega dolžnika in izpodbojnim ravnanjem njegovega

prednika, storjenim pred pripojitvijo k stečajnemu dolžniku.

Za izpodbojnost pravnih dejanj stečajnega dolžnika mora biti

izpolnjen tudi subjektivni element, to je vedenje upnika, v korist

katerega je bilo dejanje storjeno, za slabo ekonomsko finančno stanje

dolžnika. V tem okviru je potrebno odgovoriti na vprašanje ali je

sploh mogoče govoriti o subjektivnem elementu izpodbojnosti, ko gre

za dejanje, ki ga ni izvršil stečajni dolžnik, temveč njegov pravni

prednik. Po mnenju pritožbenega sodišča pa ta okoliščina načeloma ne

izključuje izpodbojnosti samega dejanja, če je bilo v času

izpodbijanega pravdnega dejanja podano slabo ekonomsko finančno

stanje tudi na strani pravne osebe, katere dejanje se izpodbija.

Subjektivni element izpodbojnosti mora biti namreč podan v času

izpodbijanega dejanja. V tem času pa je z vidika tožene stranke lahko

relevantno zgolj vedenje o ekonomsko finančnem stanju subjekta, čigar

dejanje se izpodbija, saj tožena stranka ni bila v poslovnem razmerju

s stečajnim dolžnikom. To pomeni, da v kolikor slabo ekonomsko

finančno stanje ne bi bilo podano tudi na strani pravnega prednika

stečajnega dolžnika, družbe B d.o.o., bi bil že zaradi tega izključen

subjektivni element izpodbojnosti.

Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je, da

je bila družba B d.o.o. v času izpodbijanega dejanja asignacije

nesolventna, saj je imela po 20.2.2002 blokiran žiro račun do

njegovega zaprtja po uradni dolžnosti dne 30.6.2002. Pritožnik v

pritožbi navedene ugotovitve izpodbija zgolj z očitkom absolutne

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339.

čl. ZPP, ki naj bi bila v tem, da sodišče v utemeljitvi sodbe ni

navedlo dokazov, na katerih je utemeljilo takšno ugotovitev.

Pritožbeno sodišče se s takšnim očitkom ne strinja.

Dolžnost pravdnih strank v postopku je, da navedejo dejstva in

predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali s katerimi

izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika (212. čl. ZPP). Drugotožeča

stranka je trditve o slabem ekonomsko finančnem stanju družbe B

d.o.o. v času storitve izpodbijanega dejanja ponudila v pripravljalni

vlogi z dne 26.4.2005 in v zvezi s tem tudi ponudila dokaze. Tem

trditvam je tožena stranka zgolj pavšalno nasprotovala na naroku za

glavno obravnavo dne 12.5.2005 (glej zapisnik o glavni obravnavi na

list. št. 52). Ob tako pomanjkljivih trditvah tožene stranke je

neutemeljen očitek pritožnika, da izpodbijane sodbe v tem delu ni

mogoče priezkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da

ugotovitve temeljijo na listinskih dokazih, ki sta jih ponudili

pravdni stranki v dokazne namene. Drugotožeča stranka je trditve

glede nesolventnosti družbe B d.o.o. v času storitve izpodbijanega

dejanja utemeljevala na trditvah o blokadi žiro računa navedene

družbe s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24.1.2002 (A 10)

in sklicujoč se na izkazan obseg transakcij na žiro računu navedene

družbe v času od 1.1.2002 do 30.6.2002, to je tik pred opravljenim

izpodbijanim dejanjem dne 1.7.2002. Pritožbeno sodišče zato v tem

delu pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da ugotovljena

dalj časa trajajoča nesolventnost družbe B d.o.o. izkazuje njegovo

slabo ekonomsko finančno stanje. Te okoliščine predstavljajo tudi

stečajni razlog v smislu 2. čl. ZPPSL v povezavi z 2. odst. 12. čl.

Zakona o finančnem poslovanju podjetij. S tem v zvezi pa je potrebno

pojasniti, da za obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti zakon ne

zahteva, da bi že v času izpodbijanega dejanja morali biti izpolnjeni

pogoji za stečaj, o čemer bi morali upniki vedeti. Zadostuje

izkazanost ekonomsko-finančne situacije, ki nakazuje na možnost

uvedbe stečajnega postopka nad takim dolžnikom. Okoliščine, ki jih je

s tem v zvezi ugotovilo prvostopenjsko sodišče za družbo B d.o.o.

temu kriteriju nedvomno zadostujejo.

Sodišče prve stopnje je obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti

ugotovilo, sklicujoč se na s strani tožene stranke neizpodbito

zakonsko domnevo iz 1.tč. 4. odst. 125. čl. ZPPSL, ker izpolnitev

obveznosti z asignacijo ni bila dogovorjena v okviru pravnega posla,

iz katerega je izhajala terjatev tožene stranke, zaradi česar je bila

izpolnitev opravljena na neobičajen način. Po mnenju pritožbenega

sodišča je pravno zmotno stališče pritožnika, da navedene domneve ni

mogoče uporabiti v primeru, ko gre za izpodbijanje pravnega dejanja,

ki ga ni storil stečajni dolžnik, temveč njegov pravni prednik.

Subjektivni element izpodbojnosti pomeni po svoji vsebini izkazan

odnos upnika do dolžnika, iz katerega je sklepati, da sta z

izpodbijanim dejanjem dolžnik in upnik zasledovala cilj ugodnejšega

poplačila upnika. Ob predpostavki, da je izkazano slabo ekonomsko -

finančno stanje dolžnika, ki je bil po izpodbijanem dejanju pripojen

k družbi, nad katero je bil uveden stečajni postopek, ni razumnega

razloga, da domneva iz 1.tč. 4.odst. 125.čl. ZPPSL ne bi veljala tudi

za razmerje med takšnim upnikom in dolžnikom. Neutemeljeno je

pritožbeno sklicevanje, da bi bila domneva upoštevna samo v primeru,

če bi bili stečajni upniki tudi upniki B d.o.o., ki do pripojitve

niso bili poplačani. Vprašanje na katere druge upnike je imelo

dejanje vpliv, je namreč vprašanje objektivnega pogoja izpodbojnosti,

katerega je sodišče prve stopnje pravilno presojalo glede na položaj

upnikov A d.o.o v stečaju. Glede na to, da pritožnica v pritožbi ne

izpodbija ugotovitve, da izpodbijano dejanje ni bilo dogovorjeno v

okviru temeljnega posla, je tako pravilno sklepanje prvostopenjskega

sodišča o obstoju domneve glede vedenja tožene stranke za

ekonomsko-finančno stanje B d.o.o..

Ker tožena stranka ni uspela izpodbiti navedene zakonske domneve, je

pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je toženi

stranki naložilo plačilo prejetega zneska v stečajno maso družbe

A d.o.o. v stečaju (2.odst. 130.čl. ZPPSL). Pritožbeno sodišče v

okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP, zato je

odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. čl. ZPP).

Neutemeljen je tudi očitek pritožnika glede povrnitve pravdnih

stroškov prvi tožeči stranki. Kot je bilo že obrazloženo, je

neutemeljena pritožbena trditev, da bi prvostopenjsko sodišče moralo

tožbo prvotožeče stranke zavreči, saj je drugotožeča stranka še

pravočasno odpravila pomanjkljivosti v tožbi. Prvotožeči stranki pa

je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo zgolj priglašene stroške

z vložitvijo tožbe.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve

nastalih stroškov pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. v zvezi s

1. odst. 154. čl. ZPP).