Appeal court quashes interim order enforcing non-liquidated debt before lawsuit filing, ruling it exceeds protective purpose.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se:

- ugovoru dolžnika ugodi in se sklep o začasni odredbi

prvostopenjskega sodišča z dne 23.1.2006 razveljavi in se predlog

upnika za izdajo začasne odredbe zavrne.

- upniku naloži v roku 8 dni povrniti stroške dolžnika v znesku

132.000,00 SIT.

II. Upnik je dolžan v 8 dneh povrniti dolžniku 67.320,00 SIT stroškov

pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Izdaja začasne odredbe, s katero je sodišče dejansko naložilo

izpolnitev nedenarne terjatve, še preden je upnik sploh pričel

kakršenkoli sodni postopek, v katerem bi uveljavljal utemeljenost

tovrstne nedenarne terjatve, pa presega namen zavarovanja z začasno

odredbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor

dolžnika zoper izdani sklep o začasni odredbi z dne 23.1.2006 in

dolžniku naložilo povrnitev nadaljnjih stroškov upnika v višini

396.063,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.3.2006 do

plačila.

Zoper sklep je pravočasno vložil pritožbo dolžnik iz vseh pritožbenih

razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep in

sklep o začasni odredbi z dne 23.1.2006 razveljavi, upniku pa naloži

v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izdaje odločbe do plačila, podrejeno temu pa, da pritožbi ugodi,

izpodbijani sklep pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sklepom o začasni odredbi z dne 23.1.2006

sledilo predlogu upnika in dolžniku naložilo, da mora v roku 24 ur od

prejema začasne odredbe: "iz skladiščne hale, stoječe na parc.št.

172/246 k.o. M na naslovu abc v Ljubljani, pričeti in izvesti

manipulacijo blaga, last upnika A d.o.o. tako, da izroči upniku na

njegovo prevozno sredstvo, parkirano ob skladiščni rampi, njegovo

blago po načelih dobrega gospodarjenja ob upoštevanju SOP in dobre

skladiščne prakse, zloženo na palete in zaščiteno s folijo, po nalogu

za prenos od št. SKL-6-00046 po zaporedju do številke SKL-6-00071,

vse pod šiframi ACK-GL in MPH-GL transpoort in fizično že prevzeto

blago od dobaviteljev in sicer E.L. - 4 palete po dobavnici št.

6333348, 1543 kg, prevzeto dne 6.1.2006, SSL-po CMR SI 9-111-D1, 3

palete, 264 kg, prevzeto dne 13.11.2005, SSL - po dobavnici št.

6/01/232/004.004, 4 palete 2757 kg, prevzeto dne 12.1.2006, SSL - po

dobavnici št. 4561-09-01-0002/002, 1 paleta, 130 kg, prevzeto dne

12.1.2006 in S.S. - po CMR št. 119 4801, 3 palete, prevzeto dne

23.11.2005. V primeru kršitve dolžnosti iz 1. točke začasne odredbe

je upnik A d.o.o. upravičen, da na stroške dolžnika ob sodelovanju za

to usposobljenih delavcev in ustrezne opreme (viličarja) in po

potrebi ob navzočnosti delavcev policije, izvrši vsa opravila, da iz

skladiščne hale, stoječe na parc.št. 127/246 k.o. M na naslovu

abc v Ljubljani, izvede manipulacijo svojega blaga tako, da ga zloži

na palete in ga primerno zaščiti in natovori na svoje prevozno vozilo

ter odpelje." Sodišče prve stopnje je upniku naložilo, da mora v roku

30 dni po izdaji začasne odredbe vložiti zoper dolžnika tožbo zaradi

ugotovitve protipravnega zadrževanja upnikovega blaga po datumu

18.1.2006 in plačila odškodnine za povzročeno škodo v zvezi s tem,

dolžniku pa je naložilo povrnitev stroškov upnika v višini 44.060,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2006 do plačila.

Upnik je izdajo začasne odredbe predlagal pred uvedbo sodnega

postopka za uveljavitev terjatve, v zavarovanje katere naj bi bila

izdana začasna odredba. Za to ima sicer podlago v določbi 267. člena

Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V trditvenih

navedbah je upnik zatrjeval, da ima zaradi prenehanja veljavnosti

pogodbe o skladiščenju med strankama terjatev zoper dolžnika na

izročitev blaga, last upnika, ki se je nahajalo ob izteku skladiščne

pogodbe dne 18.1.2006 v skladiščnih prostorih dolžnika. Za to blago

je upnik zatrjeval, da ga nezakonito zadržuje dolžnik in ga noče

izročiti upniku.

S predlagano začasno odredbo je upnik uveljavljal izročitev celotne

količine njegovega blaga, ki naj bi se nahajalo pri dolžniku. Že iz

teh trditev tako izhaja, da je upnik s predlagano začasno odredbo

želel doseči izpolnitev celotne nedenarne terjatve (izročitev blaga),

za katero je zatrjeval, da jo ima zoper dolžnika. Kadar uveljavlja

upnik zavarovanje nedenarne terjatve, lahko izda sodišče začasno

odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Vrste začasnih

odredb v zavarovanje nedenarne terjatve so primeroma navedene v 273.

členu ZIZ. Izdaja začasne odredbe, s katero je sodišče dejansko

naložilo izpolnitev nedenarne terjatve, še preden je upnik sploh

pričel kakršenkoli sodni postopek, v katerem bi uveljavljal

utemeljenost tovrstne nedenarne terjatve, pa presega namen

zavarovanja z začasno odredbo. Gre torej za primer popolnega

pokrivanja med predlagano začasno odredbo in s tožbenim zahtevkom, s

katerim bi upnik moral v pravdi uveljavljati utemeljenost svoje

nedenarne terjatve. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da

identiteta med predlagano začasno odredbo s tožbenim zahtevkom ni v

celoti izključena v primeru tako imenovanih regulacijskih začasnih

odredb, to je v primeru, ko upnik s predlagano začasno odredbo

zasleduje cilj, da se do dokončne odločitve sodišča o tožbenem

zahtevku z začasno odredbo začasno regulira pravno razmerje med

strankama, pri čemer je takšna začasna odredba nujna zaradi odvrnitve

negativnih posledic, ki bi zaradi zakasnelega učinka sodbe nastale

(glej odločbo ustavnega sodišča Up-275/97 z dne 16.7.1998). Takšno

začasno odredbo pa sme sodišče izdati samo izjemoma, saj začasna

odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega

kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do

obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in tako

prejudiciralo odločitev o zahtevku. V skladu z obrazložitvijo

citirane odločbe ustavnega sodišča sme sodišče zaradi upoštevanja

pravic dolžnika, izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka

tožbenemu zahtevku, le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni

odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče

zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje.

Navedeno stališče pomeni ustrezno ravnovesje v pravicah obeh strank v

postopku in s tem tudi v smislu tretje alineje 2. odst. 272. člena

ZIZ. S predlagano začasno odredbo upnik ni zgolj dosegel varovanja

svoje nedenarne terjatve, temveč je pridobil posest in pravico

razpolaganja nad stvarmi, ki naj bi bile predmet zatrjevane nedenarne

terjatve. Realizacija takšne začasne odredbe upniku, ki se po

njegovih lastnih trditvah ukvarja z nadaljnjo prodajo tovrstnega

blaga, samo po sebi omogoča, da je prišel do celotne nedenarne

terjatve, ne da bi jo moral v ustreznem sodnem postopku izkazati. Z

vidika dolžnika pa je ostal v celoti nezavarovan njegov položaj, v

kolikor bi se kasneje izkazalo, da je nedenarni zahtevek upnika

neutemeljen. Že takšna neenakopravna položaja strank v tem postopku

izključujeta dopustnost izdaje predlagane začasne odredbe.

Realizacija takšne začasne odredbe pomeni, da upnik niti nima več

pravnega interesa za vlaganje tožbe za uveljavitev nedenarne terjatve

izročitve stvari. Hkrati pa se postavi vprašanje obstoja pravnega

interesa za vodenje pravde na ugotovitev protipravnega ravnanja

dolžnika, na kar je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 23.1.2006

(izven predloga upnika) upnika napotilo.

Kot rečeno je ustavno sodišče dopustnost izdaje začasne odredbe, ki

se pokriva s tožbenim zahtevkom, omejilo na izjemne primere ob

upoštevanju tudi položaja dolžnika. Sodišče prve stopnje je to

ravnovesje utemeljilo v izpodbijanem sklepu z ugotovitvijo, da bo

lahko dolžnik, v kolikor bi se začasna odredba izkazala za

neutemeljeno, kasneje z ustreznim odškodninskim zahtevkom uveljavljal

povrnitev škode oziroma plačilo morebitnih pogodbenih obveznosti od

upnika, s čimer ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki

bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Takšno izhodišče je po

mnenju pritožbenega sodišča materialno pravno zmotno, saj nedvoumno

privilegira upnika, ki bo do realizacije svoje zatrjevane nedenarne

terjatve prišel že s samo začasno odredbo, brez da bi sploh vložil

tožbo, s katero bi utemeljil obstoj svoje terjatve, medtem ko bi bila

dolžniku odvzeta možnost uveljavljanja (tudi z ugovorom zoper

zahtevek upnika) z njegove strani zatrjevane retencijske pravice na

blagu, ki je predmet začasne odredbe.

Upnik je v dopolnitvi predloga za začasno odredbo zatrjeval tudi

nastanek materialne škode zaradi ravnanja dolžnika in se zavezal

vložiti zoper dolžnika tožbo zaradi plačila odškodnine za povzročeno

škodo. V kolikor navedene trditve merijo na to, da naj bi s

predlagano začasno odredbo upnik uveljavljal tudi varovanje svoje

denarne terjatve, pritožbeno sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da

upnik zgolj s temi trditvami ni izkazal predpostavk za izdajo začasne

odredbe v zavarovanje denarne terjatve v smislu 270. člena ZIZ. V

navedenem smislu se tako izkaže predlog upnika za izdajo začasne

odredbe za nesklepčnega in bi ga kot takega sodišče prve stopnje

moralo zavrniti.

Iz navedenih razlogov po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve

stopnje ni imelo podlage za izdajo začasne odredbe, s katero je

dolžniku naložilo še pred vložitvijo tožbe izročitev celotnega blaga,

last upnika. Ob takšni ugotovitvi je pritožbeno sodišče pritožbi

ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika

zoper izdano začasno odredbo ugodilo, sklep o izdani začasni odredbi

razveljavilo ter predlog upnika zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v

zvezi s 15. členom ZIZ).

Drugačna odločitev je narekovala tudi spremembo odločitve, ki se

nanaša na uveljavljene stroške postopka. Dolžnik, ki je uspel v

postopku, je upravičen do povrnitve priglašenih stroškov,

specificiranih na zapisniku o naroku z dne 13.3.2006. Od priglašenih

stroškov je pritožbeno sodišče dolžniku priznalo priglašene stroške

za odvetniške storitve v višini 1000 točk, povečane za 20 % DDV.

Pritožbeno sodišče dolžniku ni priznalo priglašenih stroškov za sodne

takse in za fotokopije prilog, saj dolžnik ni izkazal, da so mu

navedeni stroški dejansko nastali. Dolžnik je upravičen tudi do

povrnitve stroškov pritožbenega postopka in sicer za sestavo pritožbe

(500 točk) ter administrativnih stroškov (2 %) po 13. členu

Odvetniške tarife (10 točk), povečane za 20 % DDV.