Appeal allowed; court found arbitration clause covered debt recognition dispute, removing court jurisdiction.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovoru

tožene stranke ugodi in ugotovi, da Okrožno sodišče v Ljubljani v tej

zadevi ni pristojno, opravljena dejanja se razveljavijo in tožba

zavrže.

[JEDRO]

S pogodbeno določbo, da bo o sporih iz pogodbenega razmerja razsojala

arbitraža, sta pravdni stranki izključili sodno pristojnost za

reševanje vseh sporov, ki izvirajo iz pogodbenega razmerja, tudi

tistih, ki izvirajo iz priznanja dolga.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je podana pristojnost Okrožnega

sodišča v Ljubljani za odločanje v tem sporu.

Zoper sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je

navedla, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da spor ne izvira

iz Pogodbe o dolgoročni proizvodni kooperaciji z dne 15.3.1991, v

kateri sta se pravdni stranki posebej dogovorili, da bo njune spore

reševala arbitraža. Zmotno je stališče, da iz Dogovora z dne

4.12.1992 izhaja samostojna obveznost.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da

pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče

zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, da sodišče ni

pristojno za odločanje v tej zadevi. Ugotovilo je, da Dogovor, ki sta

ga pravdni stranki sklenili dne 4.12.1992 in ga tožeča stranka s

tožbo izpodbija, predstavlja po vsebini samostojno obveznost,

drugačno od dogovorjenih obveznosti po Pogodbi o dolgoročni

proizvodni kooperaciji z dne 15.3.1991. Zato je zaključilo, da za

predmetni spor ne pridejo v poštev določbe 17. točke le-te, v kateri

sta se pravdni stranki dogovorili, da bo o sporih iz nje odločala

arbitraža. Takšno stališče sodišča prve stopnje pa je po oceni

pritožbenega sodišča zmotno. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča

stranka v tožbi zatrjevala, da je bila v poslovnem odnosu s tožečo

stranko po Pogodbi o dolgoročni kooperaciji z dne 15.3.1991 in

aneksom z dne 16.3.1992. Trdila je, da sta pravdni stranki po tej

pogodbi in aneksu poslovali negotovinsko z medsebojno izmenjavo

blaga, pri čemer se je vrednost medsebojnih dobav knjižila na

kontokorentnem računu. V pogodbi pa je bilo tudi dogovorjeno, da se

bo morebitni negativni saldo poravnal s protidobavami, ali pa

gotovinsko. Nadalje pa je trdila, da je na podlagi Dogovora z dne

4.12.1992 plačala toženi stranki znesek 626.678,33 DEM, ki naj bi

izrecno predstavljal zamudne obresti od ugotovljenega negativnega

salda iz Pogodbe o dolgoročni kooperaciji. Po stališču tožeče stranke

dolg, ki ga je z navedenim dogovorom priznala, ni imel podlage v

Pogodbi o kooperaciji, ker v njej naj ne bi bila dogovorjena

obveznost plačila zamudnih obresti. Zato s tožbo uveljavlja ničnost

Dogovora z dne 4.12.1993 in zahteva vrnitev izplačanega zneska v

tolarski protivrednosti. Iz navedenega pa izhaja, da je predmet spora

ugotovitev, da ne obstoji sicer z Dogovorom priznana obveznost iz

Pogodbe o kooperaciji z dne 15.3.1991 o plačilu zamudnih obresti.

V Pogodbi o kooperaciji z dne 15.3.1991 pa sta se pravdni stranki v

17.1. točki dogovorili, da o njunih sporih iz pogodbenega razmerja

razsodi arbitraža v skladu s arbitržnim pravilnikom Mednarodne

trgovinske zbornice. To pa pomeni, da sta pravdni stranki za

reševanje njunih sporov iz navedene pogodbe, med katere pa kot je

bilo zgoraj ugotovljeno spada tudi predmetni spor v zvezi s

priznanimi zamudnimi obrestmi za negativni saldo, izključili sodno

pristojnost. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka pravočasno

podala ugovor v to smer, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in

skladno z določbo 1. odst. 464. člena ZPP spremenilo sklep sodišča

prve stopnje tako, da je ugovoru ugodilo, ugotovilo, da Okrožno

sodišče v Ljubljani ni pristojno za reševanje te zadeve, razveljavilo

opravljena dejanja in tožbo zavrglo (3. točka 365. člena ZPP).