Appeal dismissed; statutory debt discharge by bankruptcy filing negates claim of damages for failure to notify.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v izpodbijani 1. točki

izreka potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Stališče pritožnika, da prav določilo o odgovornosti za škodo in

stroške veže veljavnost pobota na obvestilo, je zmotno, saj navedeno

določilo pove prav nasprotno, kot to meni pritožnik, in sicer, da je

odgovornost za škodo in stroške le posledica opustitve obvestila

oziroma, da je le odgovornost za škodo in stroške posledica opustitve

obvestila.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da škoda

ne more predstavljati celotnega zneska pobota samo zato, ker je

stečajna upraviteljica ta znesek predvidela za delitev. Zgolj to

dejstvo (da je stečajna upraviteljica znesek v višini pobotanega

predvidela za delitev), ob dejstvu, da do delitve zaradi zakonskega

pobota terjatev ne more priti, še ne dokazuje, da je tožeči stranki

nastala škoda v višini zneska, ki je bil predviden za delitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o

izvršbi Okrajnega sodišča opr. št. x/y z dne 25.9.2003 v 1. in 3.

točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Toženi

stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 50.480,00

SIT izvršilnih stroškov z obrestmi (2. točka izreka).

Tožeča stranka je zoper 1. točko izreka izpodbjane sodbe pravočasno

vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano

sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi vzdrži v veljavi v 1. in 3.

točki izreka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču

predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je na dan uvedbe (pravilno

začetka) stečajnega postopka nad toženo stranko, dne 25.7.2000

(pravilno bi bilo dne 5.7.2000, saj je bil stečajni postopek začet

tega dne, uveden pa z vložitvijo predloga dne 5.6.2000) prišlo do

pobota terjatve tožeče stranke, ki jo vtožuje v tej pravdi, s

terjatvijo tožene stranke, v višini 4.950.409,76 SIT, na podlagi

določb 117. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji

(v nadaljevanju ZPPSL). Te določbe je pravilno uporabilo, ko je

ugotovilo, da pobot po 2. odstavku 117. člena ZPPSL učinkuje po samem

zakonu, da posebna pobotna izjava (za razliko od pobota po 1.

odstavku 337. člena ZOR) ni potrebna, da se pobotajo tudi terjatve

oziroma nasprotne terjatve, ki na dan začetka stečajnega postopka še

niso dospele in terjatve, ki niso istovrstne (denarne in nedenarne).

Pravilno je uporabilo tudi določbo 5. odstavka 117. člena ZPPSL, po

kateri mora upnik o pobotu obvestiti stečajnega upravitelja, ko je

zaključilo, da tako obvestilo ni pogoj za veljavnost pobota in da ima

opustitev obvestila za posledico le odgovornost upnika za škodo in

stroške. Stališče pritožnika, da prav določilo o odgovornosti za

škodo in stroške veže veljavnost pobota na obvestilo, je zmotno, saj

navedeno določilo pove prav nasprotno, kot to meni pritožnik, in

sicer, da je odgovornost za škodo in stroške le posledica opustitve

obvestila oziroma, da je le odgovornost za škodo in stroške posledica

opustitve obvestila. Da bi bilo obvestilo pogoj za nastanek oziroma

veljavnost pobota, ne izhaja niti iz določbe 5. odstavka 117. člena

ZPPSL, niti iz določbe 2. odstavka 117. člena ZPPSL, ki izrecno pove,

da terjatve, ki jih je blo mogoče do dneva začetka stečajnega

postopka pobotati, "veljajo za pobotane", torej po samem zakonu (ex

lege). Prav takšno določilo pove, da posebna izjava oziroma obvestilo

za nastanek pobota ni potrebno, za razliko od pobota po 1. odstavku

337. člena ZOR (ki izrecno določa, da pobot ne nastane takoj, ko se

stečajo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka vztrajala pri

plačilu vtoževane terjatve ("kljub pobotu" pravi), češ da ji je

tožena stranka z opustitvijo obvestila povzročila škodo v višini

vtoževanega zneska. Trdila je, da je bil ta znesek predviden za

poplačilo upnikov, da je stečajna masa zanj oškodovana, in pa tudi

upniki, ker za takšne zneske ne bodo poplačani.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da škoda

ne more predstavljati celotnega zneska pobota samo zato, ker je

stečajna upraviteljica ta znesek predvidela za delitev. Zgolj to

dejstvo (da je stečajna upraviteljica znesek v višini pobotanega

predvidela za delitev), ob dejstvu, da do delitve zaradi zakonskega

pobota terjatev ne more priti, še ne dokazuje, da je tožeči stranki

nastala škoda v višini zneska, ki je bil predviden za delitev. Škoda

je namreč zmanjšanje premoženja oziroma preprečitev njegovega

povečanja. Ker tožeča stranka do vtoževanega zneska zaradi pobota po

sili zakona v nobenem primeru ne bi bila upravičena in tako stečajna

masa zanj ne bi bila povečana, tožeči stranki ni nastala škoda zato,

ker je znesek predvidela za delitev oziroma, ker tega zneska ne bo

mogla deliti med upnike. Kakšne druge škode zaradi opustitve

obvestila pa tožeča stranka ni zatrjevala. Pritožnik si zmotno

razlaga, da je prvostopno sodišče zaključilo, da tožnik lahko

uveljavlja škodo le v višini stroškov, nastalih zaradi opustitve

obvestila. Prvostopno sodišče je namreč zaključilo, da lahko škodo po

5. odstavku 117. člena ZPPSL "na primer" predstavljajo stroški,

povezani z izterjavo terjatve in ne "le" ti stroški, kot si to

razlaga pritožnik, in nadalje pravilno odločilo, da je tožeča stranka

upravičena do povrnitve izvršilnih stroškov, na podlagi določbe 5.

odstavka 117. člena ZPPSL (saj so ji ti nastali po krivdi tožene

stranke, ker o pobotu ni obvestila stečajne upraviteljice oziroma jo

je obvestila šele z ugovorom zoper izdani sklep o izvršbi). Ker je

(kot že rečeno) prvostopno sodišče pravilno ocenilo, da v dani

dejanski situaciji škoda ne more predstavljati celotnega zneska

pobota samo zato, ker ga je stečajna upraviteljica predvidela za

delitev med upnike in ker druge škode tožeča ni zatrjevala, je

pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče

stranke zaradi ugotovljenega pobota zavrnilo (ter sklep o izvršbi

razveljavilo v 1. in 3. točki izreka).

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno

sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena

ZPP). Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v

izpodbijani 1. točki izreka potrdilo (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165.

člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.