Appeal partially allowed; simultaneous performance not valid for agreed deferred payment periods under Slovenian Civil Procedure Law.

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi:

- v točki II.1. izreka

- v točki III. izreka glede plačila 2.700.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2003 dalje

- v točki V. izreka

in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nerazveljavljeni del

točke II. in III. izreka izpodbijane sodbe potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pravno zmotno je namreč stališče pritožnice, da je v primeru

dogovorjenega odloženega roka plačila 90 dni od dobave oziroma

izpolnitve tožene stranke, plačila, ki so izvedena znotraj

dogovorjenega roka, šteti za sočasno izpolnitev.

Obvod plačilnega prometa drugotožeče stranke preko asignata sam po

sebi nakazuje na obstoj terjatev drugotožeče stranke do asignata na

izplačilo sredstev, ki jih je le-ta prejel na njen račun.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je brez

pravnega učinka nasproti stečajni masi drugotožeče stranke devet

asignacij, preko katerih je tožena stranka prišla do plačila svojih

terjatev do drugotožeče stranke v znesku 12.200.000,00 SIT (točka II.

izreka izpodbijane sodbe). Tožena stranka je do plačila preko

izpodbijanih asignacij prišla s tremi plačili, ki jih je izvršila

družba A d.o.o., pri čemer je nalog za nakazilo za prvi dve

asignaciji v znesku 800.000,00 SIT dne 5.7.2002 in 1.000.000,00 SIT

dne 15.7.2002 dal pravni prednik drugotožeče stranke družba B d.o.o.,

nalog za nakazilo v znesku 900.000,00 SIT dne 12.12.2002 pa

drugotožeča stranka. Preostala izpodbijana nakazila so bila izvedena

preko družbe X d.o.o. Ljubljana, pri čemer je nalog za nakazili z dne

5.11.2002 v znesku 1.700.000,00 SIT in z dne 26.11.2002 v znesku

2.000.000,00 SIT podal pravni prednik drugotožene stranke B d.o.o..

Nalog za preostala štiri izpodbijana nakazila z dne 12.12.2002 v

znesku 1.100.000,00 SIT, z dne 17.12.2002 v znesku 1.200.000,00 SIT,

z dne 27.12.2002 v znesku 2.000.000,00 SIT in z dne 8.1.2003 v znesku

1.500.000,00 SIT pa drugotožeča stranka. Sodišče prve stopnje je na

podlagi uspelega izpodbijanja pravnih dejanj toženi stranki naložilo

plačilo v stečajno maso zneska 12.200.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 15.12.2003 do plačila (točka III. izreka

izpodbijane sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka IV.

izreka), toženi stranki pa naložilo plačilo 336.720,00 SIT pravdnih

stroškov tožeče stranke (točka V. izreka).

Zoper točke II., III. in V. izreka sodbe je pravočasno vložila

pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu

ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v

tem delu razveljavi in vrne zadevo v odločanje prvostopenjskemu

sodišču.

Drugotožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču

predlagala, da pritožbo zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo

pravdnih stroškov drugotožeče stranke za odgovor na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem prvostopenjskemu sodišču

očita kršitev določbe 105. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je

prvostopenjsko sodišče tožbo obravnavalo kljub temu, da prvotožeča

stranka v tožbi ni bila opredeljena s sedežem, ki ga mora imeti vsaka

vloga. Res je, da zakon opredelitev sedeža stranke opredeljuje kot

obvezno sestavino vsake vloge (2. odstavek 105. člena ZPP). Takšna

obveznost je predpisana zaradi identifikacije strank in s tem

preizkusa njene stvarne legitimacije. Za prvotožečo stranko, ki je

kot država pravna oseba javnega prava se ob pravilni oznaki imena

zaradi odsotnosti navedbe sedeža takšne stranke ne more postavljati

pod vprašaj sama identifikacije stranke. Očitana kršitev tako ni

mogla vplivati na zakonitost izdane sodbe prvostopenjskega sodišča.

Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, v katerem pritožnica

izpodbija objektivni element izpodbojnosti izpodbijanih dejanj,

sklicujoč se na sočasno izpolnitev tožene stranke z izpodbijanimi

dejanji. Pravno zmotno je namreč stališče pritožnice, da je v primeru

dogovorjenega odloženega roka plačila 90 dni od dobave oziroma

izpolnitve tožene stranke, plačila, ki so izvedena znotraj

dogovorjenega roka, šteti za sočasno izpolnitev. Ob takšnem izhodišču

je neutemeljeno sklicevanje pritožnice na pravno mnenje Vrhovnega

sodišča RS z dne 16.12.1997, saj je iz njega izrecno razvidno, da je

kot izpodbojno šteti pravna dejanja stečajnega dolžnika, ki ga ni

mogoče opredeliti niti kot izpolnitev v naprej niti kot sočasno

izpolnitev. Če je tožena stranka svojo storitev izvršila, plačila za

to pa ni prejela ob sami izpolnitvi, temveč šele naknadno znotraj

dogovorjenega 90 dnevnega roka za plačilo, je z vidika izpolnjevanja

objektivnega pogoja izpodbojnosti takšno dejanje pomenilo zmanjšanje

stečajne mase s posledicami iz 1. odstavka 125. člena ZPPSL.

Pritožbeni očitek glede odstopanja od ustaljene sodne prakse je tako

neutemeljen.

Za obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti je potrebno izkazati,

da je v posledici izpodbijanega dejanja prišlo do prikrajšanja

stečajne mase stečajnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je

prikrajšanje stečajne mase drugotožeče stranke glede izvršenih plačil

asignata X d.o.o. ugotovilo v tem smislu, da bi se v primeru, da

izpodbijanih pravnih dejanj ne bi bilo, za plačilo asignata povečala

stečajna masa, ker bi plačila šla stečajnemu dolžniku. Prikrajšanje

se torej kaže v izgubi terjatve stečajnega dolžnika do asignata.

Pritožnica teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se

tičejo izpodbijanih asignacij preko asignata X d.o.o., v pritožbi ne

izpodbija. S tem je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno

ugotovilo objektivni element izpodbijnosti dejanj drugotožeče stranke

oziroma njegovega pravnega prednika.

Drugačna pa je situacija v primeru izpodbijanih asignacij izvršenih

preko asignata A d.o.o.. Sodišče prve stopnje je obstoj objektivnega

elementa izpodbojnosti za te tri asignacije ugotavljalo ločeno. V tem

smislu pritožnica utemeljeno opozarja na materialnopravno zmotno

izhodišče sodišča prve stopnje, da morebitna ugotovitev neobstoja

kritnega razmerja med drugotožečo stranko in družbo A d.o.o., ki je

izvršila plačilo toženi stranki, na obstoj objektivnega elementa

izpodbojnosti ne vpliva. Kot je bilo že pojasnjeno in kot je pravilno

ugotovilo sodišče prve stopnje v primeru izpodbijanih asignacij preko

asignata X d.o.o., ima asignacija vpliv na zmanjšanje stečajne mase

zgolj pod predpostavko, da je s plačilom asignata asignatarju

prenehala obveznost asignata do stečajnega dolžnika. V zvezi z

razmerjem med drugotožečo stranko in asignatom A sodišče prve stopnje

po eni strani sledi trditvi tožene stranke glede obstoja mandatnega

razmerja in neobstoja dolžniško-upniškega razmerja. Če je sodišče

prve stopnje neobstoj dolžniško-upniškega razmerja v tem smislu

razumelo kot neobstoj terjatve stečajnega dolžnika oziroma njegovega

pravnega prednika do družbe A, je neskladna njena nadaljnja

ugotovitev (ob sklicevanju na tožnikove trditve) glede nakazil, ki so

jih izvajali kupci drugotožeče stranke družbi A namesto drugotožeči

stranki. Takšen obvod plačilnega prometa drugotožeče stranke sam po

sebi nakazuje na obstoj terjatev drugotožeče stranke do družbe A na

izplačilo sredstev, ki jih je le-ta prejel na njen račun. V tem

smislu je tako podano nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe glede

obstoja terjatve drugotožeče stranke do družbe A, ki predstavlja

kritno razmerje v okviru izpodbijanih asignacij. Zaradi navedene

pomanjkljivosti se izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na

izpodbijana dejanja asignacij preko asignata A, ne da preizkusiti, s

čimer je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1.

odstavka 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo

razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo

sojenje. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo v

nakazani smeri ugotoviti vpliv izpodbijanih dejanj na zmanjšanje

stečajne mase. Obstoj kritnega razmerja med asignantom in asignatom

bo torej potrebno preizkusiti ob upoštevanju trditev in dokaznih

predlogov obeh pravdnih strank. Tožeča stranka je obstoj kritnega

razmerja utemeljevala sklicujoč se na asignacijske pogodbe, s

katerimi so podpisnice pogodbe izrecno priznale obstoj terjatve iz

kritnega razmerja in trditve glede vsebine kritnega razmerja med

asignantom in asignatom v smislu zagotavljanja likvidnosti

drugotožeče stranke preko asignata. Oceniti bo torej potrebno ali

trditve in dokazi tožene stranke zadostujejo za ugotovitev neobstoja

terjatve drugotožeče stranke do asignata, ki naj bi v posledici

izpolnitve asignacije prenehala.

Kot rečeno se navedeni razlogi izpodbijane sodbe in v tem delu

pritožbene trditve ne nanašajo na objektivni element izpodbojnosti

dejanj izvršenih preko asignata X d.o.o., v posledici česar

pritožbeno sodišče kot pravilno ocenjuje ugotovitev prvostopenjskega

sodišča glede ugotovitve objektivnega pogoja izpodbojnosti teh

asignacij. Pritožbeno sodišče se je v okviru s pritožbo uveljavljanih

razlogov in v okviru uradnega preizkusa po 2. odstavku 350. člena ZPP

ukvarjalo z vprašanjem obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti.

Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje utemeljitvi prvostopenjskega

sodišča glede izpolnjene predpostavke za domnevo iz 1. točke 4.

odstavka 125. člena ZPPSL. Tožena stranka namreč v pritožbi ne

izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tak način

poravnavanja obveznosti med drugotožečo stranko in toženo stranko v

okviru temeljnega posla ni bil dogovorjen. Glede na dejstvo, da sta

bili dve asignaciji (z dne 5.11.2002 in 26.11.2002) storjeni po

pravnem predniku drugotožeče stranke, je prvostopenjsko sodišče kot

del dejanskih ugotovitev ugotovilo tudi, da je bil pravni prednik

drugotožeče stranke, družba B d.o.o., v času izpodbijanih dejanj v

zelo slabem ekonomsko-finančnem stanju. Tožena stranka v pritožbi

obstoja domneve iz 4. odstavka 125. člena ZPPSL ne prereka. Edini

očitek v pritožbi je, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem

stranke, s čimer bi se moglo in moralo prepričati o njegovem

subjektivnem zavedanju okoliščin slabega dolžnikovega stanja.

Res je, da je domneva iz 4. odstavka 125. člena ZPPSL izpodbojna, kar

pomeni, da ima upnik, v korist katerega je bilo storjeno izpodbijano

dejanje, tudi ob podanih okoliščinah, ki so dejanska podlaga zakonske

domneve, možnost dokazati, da ni vedel ali moral vedeti za dolžnikovo

slabo ekonomsko-finančno stanje. Trditveno in dokazno breme je v tem

primeru na strani upnika, v korist katerega je bilo izpodbijano

dejanje storjeno. To pa pomeni, da mora upnik ponuditi trditve in

dokaze, na osnovi katerih bo uspel zakonsko domnevo ovreči. Tožena

stranka takšne trditvene podlage v tem smislu ni ponudila. Kot v

primeru drugih dokazov se tudi z dokazom z zaslišanjem strank

dokazujejo dejstva, ki jih je stranka predhodno zatrjevala. Izvedba

dokaza z zaslišanjem stranke tako ne more pomeniti, da bi tožena

stranka lahko v okviru izvedbe tega dokaza ponudila manjkajočo

trditveno podlago. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa tega dela

izpodbijane sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in ob ugotovitvi, da ima

odločitev prvostopenjskega sodišča v nerazveljavljenem delu

izpodbijane sodbe podlago v 125. in 130. členu ZPPSL, je pritožbeno

sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo

(353. člen ZPP).

Delna razveljavitev izpodbijane sodbe je narekovala tudi

razveljavitev odločitve prvostopenjskega sodišča o stroških postopka,

o katerih bo ponovno odločeno skupaj s stroški pritožbenega postopka

v ponovljenem postopku (4. odstavek 165. člena ZPP).