Court partially allows appeal on acceptance orders and payment, rejecting procedural claims regarding expert witness.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba :

- v točki I.1 izreka delno spremeni tako, da se ugodi tožbenemu

zahtevku za plačilo 1.232.431,11 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od dne 25.04.2001 dalje do plačila;

- v točkah I.2 in I.3 izreka spremeni tako, da se ugodi zahtevku za

vrnitev akceptnih nalogov;

- v točki II izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna

plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 126.585,30 SIT v roku

15 dni, po poteku tega roka pa od tega zneska, za primer da ne bi bil

plačan, še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu v

točki I.1 izreka izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v

višini 76.062,00 SIT v roku 15 dni, po poteku tega roka pa od tega

zneska, za primer da ne bi bil plačan, še zamudne obresti po obrestni

meri, določeni z zakonom.

[JEDRO]

Sodišče je dolžno presojati dejansko stanje z vseh možnih pravnih

vidikov. Zato bi moralo v okviru presoje dejstev v zvezi z

upravičenostjo vnovčitve akceptnih nalogov zaradi zastaranja,

ugotavljati tudi, ali časovna oddaljenost vnovčitve predstavlja

upniško zamudo (325. člen ZOR)

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, ki se glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek

1.839.659,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.04.2001

dalje do plačila v osmih dneh.

2. Toženi stranki se prepoveduje izpolnjevati in vnovčevati akceptne

naloge tožeče stranke.

3. Tožena stranka je dolžna v osmih dneh vrniti tožeči stranki vse

njene bianco akceptne naloge" (I. točka izreka). Sklenilo je še, da

je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati njene pravdne stroške

v višini 180.798,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

04.12.2003 dalje do plačila, v petnajstih dneh (II. točka izreka).

V pravočasni pritožbi je tožeča stranka navedla, da ni pravilna

ugotovitev sodišča, da pogodba o nakupu na obroke med dvema pravnima

osebama ni mogoča. Tožena stranka tožeči stranki naj ne bi izplačala

posojila, ampak naj bi ji na podlagi sklenjene pogodbe omogočila samo

obročno odplačilo kupnine. Sodišče naj bi v škodo dobroverne stranke

samoiniciativno ugotavljalo, ali je bil pravni prednik tožene stranke

registriran za dajanje posojil. Sicer pa naj bi tožena stranka

obresti obračunala v nasprotju z ZPOMZ0. Tožena stranka naj ne bi

pojasnila, kako je prišla do zneska 1.839.659,00 SIT. Ker sodišče naj

ne bi ugotavljalo utemeljenosti ugovora tožeče stranke, je podana

bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena

ZPP. Zato naj bi bil tudi neupravičeno zavrnjen dokazni predlog za

postavitev izvedenca finančne stroke. Po mnenju pritožnika naj bi

bila tudi nepravilna zavrnitev zahtevka za vračilo akceptnih nalogov.

Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka s

pravno prednico tožene stranke sklenila pogodbo o potrošniškem

posojilu za nakup osebnega avtomobila (priloga A6, v nadaljevanju:

pogodba). Med pravdnima strankama je tako sporno, ali je tožeča

stranka s (predčasnim) plačilom zneska 1.262.640,00 SIT dne

21.08.1996 v celoti poplačala terjatev tožene stranke in ali je le-ta

zato upravičeno vnovčila akceptni nalog v višini 1.839.659,00 SIT.

Pri tem je tožeča stranka še trdila, "da vnovčitev akceptnih nalogov

več kot tri leta po izteku pogodbe o potrošnikem posojilu predstavlja

nezakonito ravnanje" (tretji odstavek na listovni številki 3).

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožena stranka po zgoraj

omenjenem predčasnem plačilu tožeči stranki sporočila, "da znaša

ostanek dolga po 18. obroku 607.227,89 SIT" (dopis tožene stranke z

dne 12.09.1996 v prilogi A8). V zvezi z omenjenim zneskom je tožeča

stranka le splošno navedla, da tožena stranka do njega ni upravičena

zaradi celotnega poplačila oziroma neupravičnosti obračunavanja

obresti na predčasno poplačane zneske (2. odstavek točke II. na

listovni številki 2 in zadnji stavek zadnjega odstavka na listovni

številki 25).

Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da

zaradi splošnosti navedb in pomanjkanja dokaznih predlogov ni bil

mogoč preizkus (prvega) ugovora tožeče stranke (glej prejšnji

odstavek), saj v nasprotju s podatki iz zgoraj omenjenega dopisa ni

določno zatrjevala in izkazovala poplačila glavnice, torej ostanka

dolga po 18. obroku. Pri tem še pojasnjuje, da je tožeča stranka

dokaz z izvedencem finančne stroke predlagala le v zvezi s

pravilnostjo obračuna obresti od glavnice v skladu s pozitivno

zakonodajo (zahteva tožeče stranke na listovni številki 25) in ne v

zvezi s plačilom zneska 607.227,89 SIT (glavnica).

V postopku pred sodiščem na prvi stopnji (in v pritožbenem postopku)

je bilo sporno tudi, ali je pogodbo mogoče pravno kvalificirati kot

pogodbo o prodaji na obroke. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja,

da ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da zato, ker je

tožeča stranka pravna oseba, med pravdnima strankama ni bila

sklenjena pogodba o prodaji na obroke. Za takšno pogodbo namreč v

obravnavanem primeru (lahko) gre kljub statusu tožnika, vendar brez

uporabe (varovalnih) določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v

nadaljevanju: ZOR) o prodaji na obroke (2. odstavek 550. člena v

zvezi z 2. odstavkom 542. člena ZOR). Zato, ne glede na ugotovitev,

ali je bila res sklenjena tovrstna pogodba, ni utemeljen tudi (drugi)

ugovor v zvezi z upravičenostjo obračunavanja obresti v primeru

predčasnega poplačila (a contrario 2. odstavek 545. člena ZOR).

Na podlagi zgoraj navedenega sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni

utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo zneska 607.227,89 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.04.2001 dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je iz pogodbe v

prilogi A6 razviden dogovor pravdnih strank o možnosti predčasnega

poplačila, po katerem se je tožeča stranka zavezala poplačati tudi

revalorizacijske in realne obresti. Vendar pa je, ne glede na sicer

pomanjkljive in nekonsistentne trditve tožeče stranke o nepravilnosti

obračunavanja pogodbeno določenih obresti - slednja namreč ni navedla

in dokazovala, kako je s plačilom zneska 1.262.640,00 SIT poplačala

glavnico in sorazmeren del obresti (glej tudi dopis v prilogi A4, iz

katerega je razvidno nasprotno), pri čemer njenih trditev ne morejo

nadomestiti ugotovitve (morebitnega) izvedenca (glej zgoraj) -

sodišče dolžno presojati dejansko stanje z vseh možnih pravnih

vidikov. Zato bi moralo v okviru presoje dejstev v zvezi z

upravičenostjo vnovčitve akceptnih nalogov zaradi zastaranja,

ugotavljati tudi, ali časovna oddaljenost vnovčitve predstavlja

upniško zamudo (325. člen ZOR). Ker pa določb tega materialnega prava

ni uporabilo (primerjaj z določbo 341. člena Zakona o pravdnem

postopku, v nadaljevanju: ZPP), je bilo to dolžno storiti sodišče

druge stopnje (primerjaj z določbo 4. točke 358. člena ZPP).

Iz trditev tožene stranke kljub navedbam tožeče stranke (glej peti

odstavek te obrazložitve) ni razvidno, zakaj je sporne akceptne

naloge vnovčila šele dne 25.04.2001 in ne potem, ko je ugotovila, da

tožeča stranka ni v celoti poravnala dolgovane terjatve. Ker torej ni

navedla utemeljenih razlogov za vnovčitev po preteku daljšega

časovnega obdobja, je po prepričanju sodišča druge stopnje nastopila

upniška zamuda najkasneje z dnem sporočila tožeči stranki o znesku

preostalega dolga (primerjaj z določbo 1. odstavka 325. člena ZOR in

tekstom v prilogi A8). Zato tožena stranka, upoštevajoč pravilo o

prenehanju teka obresti od dneva upnikove zamude (2. odstavek 326.

člena ZOR), po prepričanju sodišča druge stopnje ni bila upravičena

vnovčiti akceptni nalog v presežku nad zneskom 607.227,89 SIT, ki ga

predstavljajo sicer dogovorjene pogodbene obresti. Zaradi navedenega

pa je tožbeni zahtevek za plačilo 1.232.431,11 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dne 25.04.2001 dalje do plačila, utemeljen.

Glede na zgornje ugotovitve je moralo sodišče druge stopnje presojati

tudi utemeljenost tožbenega zahtevka za vrnitev preostalih akceptnih

nalogov. Pri tem ugotavlja, da (stvarnopravni) zahtevek za vrnitev

nastane, ko obveznost preneha, ne glede na to, ali se akceptni nalog

skladno z veljavnim pravom lahko vnovči le na podlagi pooblastila

tožeče stranke (glej ugotovitve sodišča prve stopnje na listovni

številki 34). Ker je zaradi zgoraj navedenega obveznost tožeče

stranke prenehala, ji je tožena stranka dolžna vrniti sporne akceptne

naloge.

Upoštevajoč povedano je moralo sodišče druge stopnje pritožbi delno

ugoditi in izpodbijano sodba v točki I.1 izreka delno spremeniti

tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo 1.232.431,11 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.04.2001 dalje do plačila in v

točkah I.2 in I.3 izreka spremeniti tako, da se ugodi zahtevku za

vrnitev akceptnih nalogov (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem

delu pa je bilo treba pritožbo zavrniti in v nespremenjenem delu v

točki I.1 izreka izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP). Sodišče

druge stopnje je presojalo le pritožbene trditve, ki so odločilnega

pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo o stroških postopka skladno z

določbami 2. odstavka 165. člena, 2. odstavkom 154. člena in 155.

členom ZPP. Pravdni stroški tožeče stranke znašajo 258.321,00 SIT in

predstavljajo naslednje izdatke:

- za sodne takse v znesku 35.496,00 SIT;

- za sestavo tožbe v višini 400 točk (po tarifni številki

18/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)), kar ob

vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša

44.000,00 SIT;

- za pripravljalno vloga z dne 26.11.2003 v višini 400

točk (po 1. točki tarifne številke 19 OT), kar ob

vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša

44.000,00 SIT;

- za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne

07.10.2003 v višini 100 točk (po 3. točki tarifne

številke 20 OT), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan

odločanja znaša 11.000,00 SIT;

- za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne

20.21.2003 v višini 100 točk (po 3. točki tarifne

številke 20 OT), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na

dan odločanja znaša 11.000,00 SIT;

- za odsotnost iz pisarne v višini 80 točk, kar ob

vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša 8.800,00 SIT;

- za potne stroške v znesku 3.360,00 SIT;

- za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne

04.12.2003 v višini 400 točk (po 1. točki tarifne

številke 20 OT), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na

dan odločanja znaša 44.000,00 SIT;

- za odsotnost iz pisarne v višini 80 točk, kar ob

vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša

8.800,00 SIT;

- za potne stroške v znesku 3.360,00 SIT;

- za poročilo stranki v višini 50 točk, kar ob vrednosti

točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša 5.500,00 SIT;

- za izdatki za stranko v višini 1.860,00 SIT in

- za davek na dodano vrednost od odvetniških storitev v

znesku 37.136,00 SIT.

Ker je tožeča stranka uspela v 70% uveljavljane terjatve je

upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v postopku do izdaje

izpodbijane sodbe v zneska 180.824,70 SIT.

Skladno s pravilnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje znašajo

pravdni stroški tožene stranke 180.798,00 SIT. Ker pa je uspela le v

30% uveljavljane terjatve, ji je tožeča stranka dolžna povrniti

54.239,40 SIT. Po medsebojnem pobotanju je tako dolžna tožena stranka

tožeči stranki povrniti 126.585,30 SIT pravdnih stroškov v roku 15

dni, po poteku tega roka pa od tega zneska, za primer da ne bi bil

plačan, še zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom.

Zaradi navedenega je bilo treba odločiti, kot je razvidno iz tretje

alineje prvega odstavka te sodbe.

Pritožbene stroške tožeče stranke je sodišče druge stopnje odmerilo

na znesek 108.660,00 SIT SIT (za sestavo pritožbe v višini 500

odvetniških točk, za obvestilo stranki v višini 50 odvetniških točk,

za izdatke za stranko v znesku 1.860,00 SIT, za davek na dodano

vrednost v znesku 12.100,00 SIT in za sodno takso v znesku 34.200,00

SIT). Glede na 70% uspeh tožeče stranke ji je tožena stranka dolžna

povrniti 76.062,00 SIT pritožbenih stroškov.