Appeal dismissed; new lawsuit on breach grounds deemed identical to prior non-fault eviction request under ZPP.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Čeprav nova tožba, s katero tožnik utemeljuje zahtevek za izpraznitev

poslovnih prostorov temelji na drugem temelju - krivdnem odpovednem

razlogu, kot prej vložena tožba, s katero je zahtevek za izpraznitev

poslovnih prostorov utemeljevan na nekrivdnih razlogih, gre za

identični zahtevek.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožeče

stranke za izdajo izpraznitvenega naloga, za katerega je ugotovilo,

da ga je vložila tožeča stranka dne 17.1.2006.

Proti tej odločitvi je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri

uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in

predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne

zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijani sklep res skromno

obrazložen, vendar je v njem sodišče prve stopnje navedlo toliko

dejstev, da je mogoče preizkusiti, ali je odločitev sodišča prve

stopnje, s katero je predlog zaradi obstoja litispendence zavrglo,

pravilen. Ugotovilo je, da je tožeča stranka v tej zadevi vložila

predlog za izdajo izpraznitvenega naloga zaradi odstopa od najemne

pogodbe, da je pri tem imelo sodišče v mislih najemno pogodbo št. xy,

z dne 3.1.2002, ki sta jo sklenili pravdni stranki, ni dvoma.

Ugotovilo je tudi, da je tožeča stranka zoper isto toženo stranko

pred tem, to je dne 24.6.2005 prav tako vložila predlog za izdajo

izpraznitvenega naloga za iste poslovne prostore in sicer iz razloga

(nekrivdne) odpovedi iste najemne pogodbe. Res je, da se v

izpodbijanem sklepu ni posebej ukvarjalo s tem, ali dejstvo, da je

rok za izpolnitev obveznosti pri izpraznitvenih nalogih različen,

pomeni, da ne gre za isti zahtevek. Da v obeh primerih tožeča stranka

zahteva zoper toženo stranko isto pravno posledico, to je prenehanje

najemne pogodbe in posledično izpraznitev istih poslovnih prostorov,

ni dileme. Tožbena predloga sta v obeh zadevah enaka. Razlika je le v

tem, da je z zakonom določen rok za izpolnitev oziroma izpraznitev

pri nekrivdni odpovedi najemne pogodbe eno leto od vložitve odpovedi

na sodišču, pri drugem predlogu (krivdni odpovedi) pa je rok za

izpolnitev osem dni, kot je po ZPP določen pri plačilnih nalogih (2.

odst. 433. člena ZPP v zvezi s 3. odst. 29. člena Zakona o poslovnih

stavbah in poslovnih prostorih, v nadaljevanju ZPSPP). Rok za

izpolnitev naložene obveznosti ni del tožbenega predloga, pač pa je

to stvar odločitve sodišča (313. člen ZPP). Sodišče ga določi, če

ugodi zahtevku (1. odst. 313. člena ZPP). Odvisno od dejanske in

pravne podlage zahtevka sodišče pri odločanju z uporabo prava naloži

rok izpolnitve obveznosti, pri tem pa mora po 2. odst. 313. člena ZPP

upoštevati roke določene v posebnih predpisih, kar je v tem primeru

ZPSPP. Zaradi različnih rokov za izpraznitev se zahtevka zato ne

razlikujeta. Prvi izpraznitveni zahtevek je tožnik utemeljeval na

drugačni dejanski podlagi (nekrivdni odpovedi najemne pogodbe),

kasneje vloženega pa na drugi dejanski podlagi, to je na kršitvi

pogodbe - neplačevanju najemnine in sicer s trditvijo, da toženka ni

plačala dveh zaporednih obrokov za september in oktober 2005 in da jo

je najemnik k temu opominil in opozoril na posledice dne 17.11.2005.

Iz navedenega izhaja, da sta oba tožbena predloga enaka. Drugi

zahtevek temelji le na drugačni dejanski podlagi, ki pa se v tožbenem

predlogu, torej v zahtevani posledici, v ničemer ne razlikuje od

prvotno vloženega predloga, saj tožnik z obema zahteva enako pravno

posledico. Čim pa se z obema predlogoma zahteva enaka pravna

posledica, to je prenehanje najemne pogodbe in izpraznitev istih

poslovnih prostorov, pa je zaključek sodišča prve stopnje pravilen,

da gre za identičen zahtevek in o identičnem zahtevku ni dovoljeno

začeti nove pravde (274. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je odločitev sodišča prve

stopnje pravilna, odločba pa je tudi v tolikšni meri obrazložena, da

jo je bilo mogoče preizkusiti, zato ni podana zatrjevana bistvena

kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena

ZPP.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in

potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).