Appeal dismissed; statute of limitations defense is substantive law, not procedural, requiring factual proof within time limits.

Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, saj se nanaša na

utemeljenost tožbe. Sklicevanje na takšen ugovor zato ne zapade pod

določbo 286. člena ZPP. Presoja njegove utemeljenosti pa je seveda

vezana na konkretna dejstva v zvezi z ugotavljanjem pričetka teka

zastaranja, eventualne prekinitve zastaranja ipd. Glede navajanja teh

dejstev in predlaganja novih dokazov v zvezi s temi dejstvi, pa je

stranka rokovno omejena z eventualno maksimo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v

višini 7.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje

sodbe do plačila, v 15 dneh in da je dolžna povrniti pravdne stroške.

Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne

stroške v znesku 369.600,00 SIT v 15 dneh.

Zoper sodbo se tožnica pravočasno pritožuje zaradi zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega

prava in zaradi kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi iz izpodbijano sodbo spremeni tako,

da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo iz

razloga, ker naj bi bil le-ta zastaran. Ugovor zastaranja je ugovor

ugasle pravice in je kot tak nesamostojne narave, ker ima svoj pomen

le v zvezi z dejanskim stanjem. Ugovor zastaranja je v dispoziciji

strank, stranke pa so v skladu z dokazno maksimo rokovno omejene

glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. V skladu

z odločbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP bi zato tožena

stranka morala najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo dne

29.10.2003, navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev vseh

njenih ugovorov, tudi ugovora zastaranja. Na tem naroku tožena

stranka ugovora zastaranja ni uveljavljala, niti ni navedla enega

samega dejstva, s katerim bi tak ugovor lahko utemeljila. Tožena

stranka nima razloga za to svojo procesno neaktivnost, saj je bila v

trenutku prvega naroka za glavno obravnavo seznanjena prav z vsemi

dejstvi, na katerih temelji njen kasnejši ugovor zastaranja. Tožnica

je namreč že v tožbi povsem natančno opredelila čas nastanka in

trajanja škode, katere povračilo zahteva. Tožena stranka tako ne more

uspeti s sklicevanjem, da so ji bila čas in trajanje škode neznana.

napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je bil dokončen obseg škode

mogoče ugotoviti šele iz mnenja izvedenca z dne 27.8.2004. Izvedensko

mnenje je namreč nastalo na podlagi dokumentacije, ki jo je tožnica

predložila v tožbi in v njem ni nobenih novih ali dodatnih

ugotovitev.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno

zavrnitv. Poudarja, da je ugovor zastaranja ugovor materialnega prava

in z ugovorom tožena stranka ni navajala novih dejstev, glede katerih

pravdne stranke veže eventualna maksima. Poleg tega sodišče tožbenega

zahtevka ni zavrnilo samo zaradi zastaranja, pač pa tudi zaradi

neutemljenosti samega zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, saj se nanaša na

utemeljenost tožbe. Sklicevanje na takšen ugovor zato ne zapade pod

odločob 286. člena ZPP. Presoja njegove utemeljenosti pa je seveda

vezana na konkretna dejstva v zvezi zagotavljanjem pričetka teka

zastaranja, eventualne prekinitve zastaranja. Glede navajanja teh

dejstev in predlaganja novih dokazov v zvezi s temi dejstvi, pa je

stranka res rokovno omejena z eventualno maksimo. V konkretnem

primeru je tožena stranka podala ugovor zastaranja v pripravljalni

vlogi z dne 22.9.2004, po prvem naroku za glavno obravnavo dne

29.10.2003. Vsa dejstva, potrebna za presojo utemeljenosti njenega

ugovora, so bila že izkazana do oziroma na prvem naroku za glavno

obravnavo, kot to ugotavlja pritožnica sama. Hkrati s postavljenim

ugovorom tako tožena stranka ni navajala novih dejstev ali predlagala

novih dokazov, glede katerih bi bila prekludirana. Sodišče prve

stopnje zato z obravnavanjem ugovora zastaranja ni zagrešilo nobenih

kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje je bilo v okviru

trditvene in dokazne podlage pravdnih strank pravilno in popolno

ugotovljeno, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi

določbe materialnega prava (predvsem določbe 360. do 393. člena in

200. člena Zakona o obligacijskih razmerijh - ZOR v zvezi s 1060.

členom Obligacijskega zakonika). Z razlogi sodišča prve stopnje, da

je ugovor zastranja utemeljen, se pritožbeno sodišče v celoti strinja

in jih sprejema kot svoje, konkretno teh razlogov pritožba tudi ne

izpodbija. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo

sodišča prve stopnje, da tožnica tudi ni izkazala "duševnih bolečin

zaradi skrbi za otrokovo zdravje in normalen razvoj dalj časa po

rojstvu", ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali gre sploh za pravno

priznano obliko škode (prim. 200. čl. ZOR). Pritožbeno sodišče

sprejema tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je morebitni

tožničin strah za lastno zdravje, strah glede morebitnih poznejših

motenj pri otrokovem razvoju in tudi morebitni strah, da ne bo več

mogla imeti normalno zdravih otrok, izzvenel najpozneje poleti 1998.

Eanko sprejema tudi zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z

neizkazanostjo utemeljenosti strahu zaradi bodoče eksistence oziroma

tožničine socialne stiske oziroma ugotovitev, da tudi v kolikor se je

takšen strah pri tožnici občasno do zaposlitve 1.2.2000 pojavljal, le

ta ni bil tako dolgotrajen in intenziven, da bi opravičeval prisojo

denarne odškodnine za to obliko škode (200. člen ZOR).

Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po

uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje

potrdilo (353. člen ZPP).

Ker s pritožbo ni uspela tožnica sama nosi svoje pravdne stroške; ker

navedbe v odgovoru na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča niso

bistveno pripomgle, ne gre za pravdo potrebne stroške, zato tudi

tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1.

odstavek 154. člena, 1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1.

odstavkom 165. člena ZPP).