Default judgment against third defendant dismissed due to unproven facts contradicting plaintiff's evidence.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi glede

V. K. in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

[JEDRO]

Teza o priznanju dejanskih navedb tožeče stranke je dopustna samo pod

pogojem, da ni razumnih razlogov, ki bi vzbujali dvom v resničnost

tožnikovih navedb. Če je sam tožnik v dokaz svojih navedb ponudil

dokaze, s katerimi navedb očitno ni moč dokazati, je nedopustno

pripisovati tožencu voljo, da s svojo pasivnostjo priznava resničnost

dejanskih navedb v tožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedba

tožeče stranke, da je bil eden od povzročiteljev škode V. K. v

neposrednem nasprotju z listino, ki jo je priložila tožbi, to je

predlogom za izrek vzgojnega ukrepa z dne 19.11.1999, opr. št. Ktm

118/98-5-VN/MŽ, iz katerega izhaja, da sta 8.12.1997 v osebni

avtomobil tožeče stranke vlomila prvi toženec B. F. in tretji toženec

D. O., zoper katerega je tožeča stranka tožbo umaknila.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da

morata toženi stranki B. F. in V. K. tožeči stranki A. M. solidarno

plačati 88.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.1997 do

plačila in mu povrniti 44.028,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 28.1.2005 do plačila.

Proti sodbi se je brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov

pritožil tretji toženec V. K., ki smiselno predlaga, naj pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v razmerju do njega

razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Škode ne namerava poravnati, ker zanjo ni kriv. Sodišče prve

stopnje ga je zamešalo z D. O..

Pritožba je utemeljena.

Če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče

sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni naslednji

pogoji:

1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

2. da ne gre za zahevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati;

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so

navedena v tožbi;

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju

z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so

splošno znana.

Zamudna sodba temelji na fikciji, da je stranka, ki se o trdtivah

nasprotne stranke ni izjavila, take trditve priznala. Teza o

priznanju dejanskih navedb tožeče stranke je dopustna samo pod

pogojem, da ni razumnih razlogov, ki bi vzbujali dvom v resničnost

tožnikovih navedb. Če je sam tožnik v dokaz svojih navedb ponudil

dokaze, s katerimi navedb očitno ni moč dokazati, je nedopustno

pripisovati tožencu voljo, da s svojo pasivnostjo priznava resničnost

dejanskih navedb v tožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedba

tožeče stranke, da je bil eden od povzročiteljev škode V. K. v

neposrednem nasprotju z listino, ki jo je priložila tožbi (priloga

A3), to je predlogom za izrek vzgojnega ukrepa z dne 19.11.1999, opr.

št. Ktm 118/98-5-VN/MŽ, iz katerega izhaja, da sta 8.12.1997 v osebni

avtomobil tožeče stranke vlomila prvi toženec B. F. in tretji toženec

D. O., zoper katerega je tožeča stranka tožbo umaknila. Ker ni

izpolnjena posebna predpostavka za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke

1. odstavka 318. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo,

izpodbijano sodbo razveljavilo glede V. K. in zadevo v tem obsegu

vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena

ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje po

kontradiktornem postopku odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka

zoper tretjega toženca V. K..