Appeal dismissed: Constitutional complaint against final judgment does not suspend pending monetary claim proceedings.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Vložena ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo o temelju tožbenega

zahtevka ni razlog za preknitev pravdnega postopka, ki še teče o

višini zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev

predlog za prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o

njegovi ustavni pritožbi pod št. Up 574/03, ki jo je vložil proti

sodbi višjega sodišča, I Cp 497/2003, izdani dne 11.6.2003 v tej

pravdi.

V pritožbi proti sklepu toženec navaja, da ponovno ponudarja, da

višje sodišče kot tudi prvo sodišče nista imeli ne stvarne ne

procesne legitimacije za izdajo vmesne sodbe. To pravico sta si

vseeno vzeli z močjo sodne oblasti. Tako je sodišče mimo navedb v

tožbi in v nasprotju z voljo tožene stranke spremenilo tožbo, in to

po 16-ih letih od njene vložitve. Dovolilo si je tudi samovoljno

vsebinsko spreminjati sklep o obnovi postopka III P 326/96 Višjega

sodišča v L. in ga prilagajati svojemu namenu, medtem ko je iz

ustavne odločbe o nepoštenem sojenju tudi potegnilo v svoj prid vse

kar se je dalo. Sodna pot, ki si jo je dovolilo sodišče, je zato ne

samo nedopustna, temveč tudi kazniva, zaradi česar je toženec zoper

sodnike, ki so odločali o stvari, dne 12.7.2005 vložil kazensko

ovadbo na Okrožno državno tožilstvo. Do rešitve vprašanja v kazenskem

postopku o predlaganem vprašanju, ali je bilo v danem primeru

storjeno očitano kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja in uradnih

pravic po členu 161 KZ RS, naj torej višje sodišče postopek prekine.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega pritožbenega postopka je lahko izključno preizkus

pravilnosti izpodbijane odločitve o zavrnitvi toženčevega predloga za

prekinitev pravdnega postopka, dokler ne bo Ustavno sodišče RS

odločilo o njegovi ustavni pritožbi zoper sodbo Višjega sodišča v

L., opr. št. I Cp 497/03 z dne 11.6.2003. Toženčeve pritožbene

trditve, kot je razvidno iz njihovega povzetka, se nanašajo na povsem

druge okoliščine tega primera, zato je bilo treba konkretno pritožbo

obravnavati kot neobrazloženo. Na taki podlagi opravljeni preizkus

izpodbijanega sklepa (2. odst. 350. člena ZPP) pa pokaže, da je ta

pravilen in zakonit. V celoti je namreč treba pritrditi

prvostopenjskemu stališču, da vložena ustavna pritožba zoper

pravnomočno sodbo o temelju vtoževanega zahtevka na plačilo rente ni

zakoniti razlog za prekinitev postopka v smislu določb člena 205. in

206. ZPP, v zvezi z odločanjem o višini denarnega zahtevka. Predhodno

vprašanje, ki na tej podlagi dopušča prekinitev pravde, je namreč po

13. členu ZPP vprašanje o obstoju kakšne pravice ali pravnega

razmerja, od katerega je odvisna odločba sodišča. V zvezi z ustavno

pritožbo pa se presoja le o kršenju ustavnih (človekovih) pravic in

torej ne o materialnopravni pravici v smislu 13. člena ZPP.

Predlog za prekinitev pravdnega postopka je torej prvo sodišče po

povedanem utemeljeno zavrnilo, zato je pritožbeno sodišče

izpodbijani sklep potrdilo (člen 365, točka 2 ZPP). Iz tukajšnjega

spisa I Cp 497/2003 pa je tudi razvidno, da je Ustavno sodišče RS s

sklepom z dne 6.7.2005, Up - 574/03-14 odločilo, da se ne sprejme

toženčeva ustavna pritožba, v zvezi s katero je prekinitev predlagal.

Odločitev o prekinitvi pravde iz drugih razlogov, ki jih navaja

pritožba, je v pristojnosti prvostopenjskega sodišča.