Housing law: Obligation to provide new housing applies only to the person who granted the right of use.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Obveznost priskrbeti drugo primerno stanovanje nalaga določba 2. odst. 155. člena SZ tistemu, ki je imetniku pravice do uporabe dodelil stanovanje in s tem pravico do uporabe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek nasproti prvima dvema tožencema na odpoved stanovanjskega razmerja za štirisobno stanovanje v 1. nadstropju hiše S. v L. in na izselitev iz tega stanovanja ter zahtevek nasproti tretji toženi stranki, da preskrbi prvima dvema tožencema drugo primerno stanovanje. Ugotovilo je, da tožencema ni dodelila stanovanja tretja tožena stranka ali njeni pravni predniki. Toženca sta v stanovanju že od leta 1914 dalje najprej po volji prvotne lastnice A. Š. in nato njene pravne naslednice A. G. Z odločbo iz leta 1960 je bila določena stanarina, podobno funkcijo pa ima tudi stanovanjska pogodba iz leta 1979.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Poudarilo je, da 155.čl. stanovanjskega zakona ureja pravni položaj lastnikov stanovanj, ki so bila dodeljena uporabnikom v času administrativnega dodeljevanja stanovanj.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 385.čl. zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču druge ali sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sporno stanovanje tožencem sicer res ni bilo dodeljeno v času administrativnega dodeljevanja stanovanj, ampak so ji pravni predniki tožeče stranke stanovanje oddali v najem po predpisih stare Jugoslavije okrog leta 1940 ali še prej. Vendar pa je bistveno, da je pridobila tožena stranka status imetnika pravice uporabe oziroma stanovanjsko pravico na podlagi predpisov po letu 1945. To utemeljuje z navedbo vsakokrat veljavnih stanovanjskih predpisov. S tem so bili lastniki stanovanj v svojih pravicah omejeni. S stanovanjem niso mogli razpolagati.

Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno je, da tretja tožena stranka ni dodelila stanovanja prvima dvema tožencema. Stanovanje sta toženca dobila v najem od prejšnje lastnice v letu 1940 ali prej, vsekakor pred začetkom veljavnosti predpisov, ki so urejali stanovanjska razmerja po letu 1945. Položaj imetnika stanovanjske pravice oziroma imetnika pravice do uporabe stanovanja sta toženca pridobila glede na vsakokrat veljavne stanovanjske predpise. V zvezi s tem je treba pritrditi tožeči stranki, da so bili lastniki stanovanj s tem omejeni v svojih pravicah. Zaščita imetnikov stanovanjske pravice in kasneje imetnikov pravice do uporabe stanovanja je bila taka, da je prišla odpoved stanovanjskega razmerja v poštev samo izjemoma. V tem smislu je bil položaj imetnikov stanovanjske pravice močnejši od položaja najemnikov in temu ustrezno upravičenja lastnikov omejena. Na teh razlogih temelji stališče tožeče stranke, da ureja drugi odstavek 155.čl. stanovanjskega zakona (v nadaljnjem SZ) tudi primere, kot je obravnavani. Tožeča stranka meni, da so tretja tožena stranka oziroma njeni pravni predniki dodelil tožencema pravico uporabe s tem, da se je njun pravni položaj prilagajal vsakokrat veljavnim stanovanjskim predpisom.

Razlaga določbe drugega odst. 155.čl. SZ, ki jo zagovarja tožeča stranka, ni pravilna. Položaj najemnikov stanovanj so res določali vsakokrat veljavni zakoni. Iz tega pa ni mogoče sklepati, da je tretja tožena stranka oz. kateri od njenih pravnih prednikov v okviru svojih možnosti razpolaganja tožencem dodelila kakršen koli položaj ali pravico, zlasti pa jima ni dodelila stanovanja v dejanskem smislu. Ker torej tretjetožena stranka ni razpolagala s spornim stanovanjem, je ne zadene dolžnost, da preskrbi tožencema drugo primerno stanovanje. Tako obveznost nalaga določba drugega odst. 155.čl. tistemu, ki je imetniku pravice do uporabe dodelil stanovanje in s tem tudi pravico do uporabe. Tisti, ki je s stanovanjem razpolagal ne glede na voljo lastnika, mora v korist lastnika priskrbeti za imetnika pravice do uporabe drugo primerno stanovanje. Taka dolžnost pa ni splošna za vsa stanovanja v zasebni lasti, ki so zasedena z imetniki pravice do uporabe. V primeru, kakršen je obravnavani, ko je tožencema stanovanje po svoji volji oddala lastnica, zakon ne nalaga nikomur drugemu, da v korist lastnika priskrbi imetniku pravice do uporabe drugo stanovanje. Zakon daje lastniku le možnost, da zahteva izselitev, če sam priskrbi uporabniku primerno stanovanje.

Izpodbijani sodbi temeljita na pravilni razlagi določbe 2. odst. 155.čl. SZ. Zato revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).