Appeal allowed: Legal entity liable for organ's acts; individual member not directly liable.

Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu (1. in 3. točki izreka) spremeni tako, da se

tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki poravnati 3.000.000,00 SIT

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.1999 dalje do plačila

ter ji povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila"

v celoti zavrne tudi zoper prvo toženko B. K..

Tožeča stranka je dolžna prvi toženki B. K. povrniti stroške

pritožbenega postopka v višini 102.950,00 SIT.

[JEDRO]

Društvo kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ

povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem

svojih funkcij (172. člen ZOR), medtem ko fizična oseba za dejanja,

ki jih je opravila v svojstvu člana tega organa, tretjim osebam ne

more biti neposredno odškodninsko odgovorna. Čim namreč kdo nastopa v

funkciji organa, je del pravne osebe, ne pa oseba, ki je zunaj nje

(prim. dr. Stojan Cigoj; Komentar obligacijskih razmerij, 1. knjiga,

Uradni list SRS, Ljubljana 1984; str. 640). Ravnanja organov pravne

osebe so torej dejanja pravne osebe, in ne fizičnih oseb, ki ta organ

sestavljajo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je

tožbeni zahtevek po temelju utemeljen tako, da je podana odškodninska

odgovornost prve toženke B. K., in sicer zaradi kršitve avtonomnih

pravil Kinološke zveze Slovenije in nepravočasne izdaje vzrejnega

dovoljenja za psici P. in O. (1. točka izreka); medtem ko je tožbeni

zahtevek zoper drugega in tretjega toženca zavrnilo (2. točka izreka)

ter odločilo, da bo o višini odškodnine in stroških postopka odločalo

po pravnomočnosti vmesne sodbe (3. točka izreka).

Zoper 1. in 3. točko vmesne sodbe se pritožuje prva toženka, ki

uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o

pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno

besedilo; ZPP) ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano

sodbo obsegu izpodbijanja ustrezno spremeni, oziroma podredno, naj jo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ponovno poudarja, da vloga, ki jo je tožnica naslovila na komisijo v

januarju 1998, ni bila popolna ter da je komisija tožnico večkrat

opozarjala, naj predloži manjkajoče dokumente, to je delovna

potrdila, in ko so le-ta končno prejeli dne 18.6.1998, so v

zahtevanem 60-dnevnem roku vzrejni dovoljenji tudi izdali. Prvostopni

zaključki, češ da je tožnica že v januarju 1998 oddala popolno vlogo

ter da je prva toženka tudi sicer ni opozarjala, naj vlogo dopolni,

so zato zmotni. Prvostopno sodišče pa je tudi materialno pravo zmotno

uporabilo, saj je zmotno štelo, da je na prvi toženki, da dokaže, da

ni ravnala protipravno. Na prvi toženki je skladno z določbo 154.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85

in 57/89; ZOR) le, da dokaže, da ni ravnala krivdno, medtem ko mora

ostale elemente odškodninskega delikta dokazati tožnica. Sicer pa med

izdajo vzrejnih dovoljenj in opuščeno paritvijo tudi ni pravno

relevantne vzročne zveze. Nadalje tudi ne sprejema prvostopnega

zaključka, češ da je njena odgovornost podana, medtem ko odgovornost

drugega in tretjega toženca ni podana, saj je bila tožba naperjena na

delo komisije, katero sestavljajo vsi trije toženci.

Pritožba je utemeljena.

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni

dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je prišlo pritožbeno sodišče

do zaključka, da je prvostopna odločitev o obstoju odškodninske

odgovornosti prve toženke B. K. pravno zmotna.

Tožnica tožencem očita, da so ji povzročili škodo s tem, ko ji kot

člani strokovne komisije za vzrejo, ki deluje v okviru društva S. k.

r., niso pravočasno izdali vzrejnega dovoljenja za njeni psici P. in

O., medtem ko o njeni zahtevi po ponovni oceni vzrejne vrednosti za

psa P. sploh niso odločali. Očita jim torej, da so kot člani

komisije, ki je pristojna za izdajo vzrejnih dovoljenj, kršili

avtonomna pravila Kinološke zveze Slovenije.

Glede na takšno tožbeno podlago je treba kot materialnopravno podlago

za odločitev v tej zadevi uporabiti določbo 172. člena ZOR, ki

določa, da pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči

tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih

funkcij. Če za posamezen primer zakon ne določa kaj drugega, ima

pravna oseba pravico do odškodnine od tistega, ki je škodo zakrivil

namenoma ali iz hude malomarnosti. Ta pravica zastara v šestih

mesecih od dneva, ko je bila odškodnina izplačana.

Upoštevaje citirano določbo je torej lahko le društvo S. k. r. (ki je

skladno z določbo 2. člena Zakona o društvih, Ur.l. RS št. 60/95 s

spr., pravna oseba zasebnega prava), tisto, ki je lahko tožnici

odškodninsko odgovorno za škodna dejanja, ki naj bi jih storila prva

toženka kot članica njegove komisije. Za ta dejanja prva toženka

tožnici torej ne more biti neposredno odškodninsko odgovorna. Čim

namreč kdo nastopa v funkciji organa, je del pravne osebe, ne pa

oseba, ki je zunaj nje (prim. dr. Stojan Cigoj; Komentar

obligacijskih razmerij, 1. knjiga, Uradni list SRS, Ljubljana 1984;

str. 640). Ravnanja organov pravne osebe so torej dejanja pravne

osebe, in ne fizičnih oseb, ki ta organ sestavljajo. Četudi se prvi

toženki očita, da naj bi tožnici škodo povročila celo namenoma, to

dejstva, da prva toženka za dejanja, ki jih je opravila v svojstvu

članice komisije, ne more biti neposredno odškodninsko odgovorna, ne

more spremeniti. V primeru odgovornosti pravne osebe za delo njenih

organov, namreč neposredna odškodninska odgovornost članov teh

organov (za razliko od odgovornosti delodajalca za delavca - prim.

2. odst. 170. člena ZOR) nikoli ni predvidena. V takih primerih je

predviden le regresni zahtevek pravne osebe proti fizičnim osebam kot

članom njenega organa. Po povedanem pasivna legitimacija prve toženke

ni podana, zato je bilo treba pritožbi že iz tega razloga ugoditi in

izpodbijano vmesno sodbo tako spremeniti, da se tožbeni zahtevek v

celoti zavrne tudi zoper prvo toženko (4. točka 358. člena ZPP), zato

pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo.

Kljub temu, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, ni

odločalo o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP), saj ti

niso bili priglašeni. Glede na to, da je pritožbeno sodišče

izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da se je predmetni pravdni

postopek z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zaključil, bodo imele

stranke možnost stroške priglasiti v roku 15 dni od prejema te sodbe

(smiselna uporaba 7. odstavka 163. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je

zato odločalo le o stroških pritožbenega postopka ter zaključilo, da

je dolžna tožnica skladno z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP prvi

toženki, ki je s pritožbo v celoti uspela, povrniti potrebne stroške

pritožbenega postopka. Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po

predloženem stroškovniku (ki se nahaja na list. št. 141 spisa),

upoštevaje pri tem vrednost spornega predmeta v višini 3.000.000,00

SIT ter določila Odvetniške tarife (Ur.l. RS, št. 67/2003; OT) in

Zakona o sodnih taksah (Ur.l. SRS, št 1/90 s spr.; ZST). Potrebne

pritožbene stroške prve toženke predstavljajo strošek sestave

pritožbe v višini 625 točk (Tar. št. 21/1 v zvezi s Tar. št. 18 OT),

kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 110,00 SIT

znaša 68.750,00 SIT ter strošek sodnih taks za pritožbo v višini

34.200,00 SIT, skupaj torej 102.950,00 SIT.