Appeal court quashes first instance judgment on large quantity of arms due to insufficient factual findings.

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi ter se izpodbijana

sodba razveljavi v delu, ki se nanaša na obtožena B. M. in B. K.

(dejanji pod točkama a in c) v odločbah o krivdi, kazenski sankciji

in stroških kazenskega postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim

senatom.

[JEDRO]

Tudi narava orožja sama po sebi v povezavi s strelivom in strelivo,

je lahko eden od kriterijev ali gre za veliko količino ali ne.

Vojaško orožje je takšne narave, da je kriterij za veliko količino

strožji, kot bi bil pri nekem drugem orožju. Vsekakor je že oblikovan

kriterij, da pomeni velika količina večkratno preseganje zamišljene

količine, ki jo ima posameznik lahko v uporabi v primeru

dovoljenosti. Vojak ima tako lahko v uporabi v mirnodobnem času eno

puško in k temu pripadajočih 30 nabojev, to je en nabojnik. Sodišče

prve stopnje se pri presoji za kakšno količino streliva gre, ni

opredelilo do količine streliva, ki jo ima lahko vojak v mirnodobnem

času. Takšna presoja bi bila v konkretnem primeru ustrezna, saj gre

za presojo v normalnih razmerah, ne pa v ekstremnih razmerah, kot je

izvajanje vojnih operacij. Zato kriterij, po katerem je sodišče

ocenilo, da ne gre za veliko količino streliva, največje možno

število nabojev - ki jih ima lahko vojak pri izvajanju bojnih

operacij, ne vzdrži preizkusa.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v L. je z izpodbijano sodbo obtožene B. M., Ž.

B. in B. K. spoznalo za krive vsakega enega kaznivega dejanja

nedovoljenega prometa z orožjem po I. odst. 310. čl. KZ. Obtožencem

je izreklo pogojne obsodbe, v katerih je obtoženim B. M. in Ž.

B. določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju

dveh let, B. K. pa je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno

dobo v trajanju treh let. Odločilo je, da so obtoženci dolžni plačati

stroške kazenskega postopka in vsak na 90.000,00 SIT odmerjeno

povprečnino.

Zoper sodbo sta se pritožila zagovornica obtoženega B. K. in okrožne

državne tožilec. Oba pritožnika navajata, da se pritožujeta zaradi

kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in

zaradi odločbe o kazenski sankciji. Zagovornica predlaga, naj

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in

vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa se

zavzema za spremembo sodbe tako, da naj pritožbeno sodišče obdolžencu

v okviru pogojne obsodbe določi nižjo zaporno kazen. Okrožni državni

tožilec pa predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo

na podlagi določbe I. odst. 394. čl. ZKP v zvezi s V. odst. 392. čl.

ZKP spremeni tako, da ugotoviti, da sta obtožena B. M. in B. K.

storila vsak eno kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa z

orožjem po II. in I. odst. 310. čl. KZ ter naj nato obtoženemu

M. izreče kazen eno leto in dva meseca zapora, obtoženemu K. pa kazen

eno leto in šest mesecev zapora.

Pritožba okrožnega državnega tožilca je utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče

ugotavlja, da pritožnik utemeljeno vnaša dvome v zaključke sodišča

prve stopnje, da ni dokazano, da sta obtožena M. in K. storila

kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem po II.

odst. 310. čl. KZ tako, kot je dejanje opredelila obtožba. Pritožbeno

sodišče se strinja s pritožnikom, da razlogi prvostopenjske sodbe, da

ni dokazano, da je šlo za veliko količino orožja in streliva, ki naj

bi ga pridobila navedena obtoženca, niso prepričljivi. Kot ugotavlja

sodišče prve stopnje v sodbi, ni pomislekov, da je šlo za količino

orožja in streliva, kot ga navaja obtožba, torej pri B. M. za tri

vojaše avtomatske puške Kalašnikov M-70B in 390 nabojev ter pri

obtoženem K. za štiri avtomatske puške Kalašnikov M-70B in 887

nabojev. Sodišče prve stopnje tako ugotavlja, da je dokazano, da sta

obtoženca pridobila in hranila navedeno količino orožja. Sodišče tudi

ugotavlja, da sta se obtoženca zavedala kaj sta sprejela od J. B. v

hrambo, da gre za vojaško orožje in strelivo in da sta ravnala z

direktnim naklepom. Sodišče pa presoja, da količina orožja in

streliva, ki ga je prejel Balent, ne dosega kriterijev pri strelivu,

za katere bi lahko šteli, da gre za veliko količino, prav tako pa

tudi ni ustrezen kriterij za večjo količino pri puškah, da bi lahko

količino, ki pomeni pri nekih predmetih relativno majhno kot je

recimo tri, pa na področju orožja obravnavali kot veliko količino.

Sodišče zaključuje, da gre za kazenskopravno varstvo po II. odst.

310. čl. KZ le takrat, kadar gre za izjemne primere, ki glede

količine izstopajo. Sodišče tako v sodbi po eni strani ugotavlja, da

so se obtoženci zavedali, da so prejeli oz. pridobili orožje in

strelivo v hrambo, po drugi strani pa ugotavlja ali da ne gre za

veliko količino pri obtoženem M. tako streliva kot pušk, pri

obtoženemu K. pa prav tako za puške ugotavlja, da štiri vojaške puške

ne morejo predstavljati velike količine, po drugi strani pa tudi

navaja, da ni dokazano, da je obtoženi K. vedel kolikšno količino

streliva je sprejel oz. hranil, pri čemer sodišče prve stopnje sledi

obtoženčevemu zagovoru, da je celotno količino orožja in streliva

prejel zavitega v omot, prelepljen s trakom. Po drugi strani pa

sodišče prve stopnje v sodbi niti ne verjame temu zagovoru, torej da

obtoženi K. sploh ni vedel, da je sprejel strelivo in orožje, ko

ugotavlja, da je obtoženec s svojim ravnanjem, ko je vse, kar mu je

B. izročil, zakopal, vedel, da gre za predmete, ki niso v prometu in

je gotovo tudi dobro vedel, da gre za orožje. Prav tako sodišče prve

stopnje zaključuje, da je obtoženi B. obtoženemu K. gotovo povedal

oz. ga prosil, da mu skrije orožje, tako kot je to prosil

M. Tako se po eno strani pokaže, da niti razlogi sodbe sodišča prve

stopnje o tem, ali se je obtoženi K. zavedal, da sprejema v hrambo

tudi strelivo, niso jasni, saj sodišče po eni strani zatrjuje, da je

bilo K. to znano, ne glede na to da sprejema njegov zagovor, da je

bilo vse skupaj, kar mu je B. izročil v omotu, ugotavlja tudi, da je

K. vedel, kaj je pridobil, torej da je prejel v hrambo vojaško orožje

in strelivo, ko obrazlaga naklep, po drugi strani pa zatrjuje, da K.

ni moglo biti znano kolikšno količino streliva prevzema in da je

očitno šlo prvenstven le za pogovor o puškah, ne pa tudi o strelivu.

Sodišče v razlogih sodbe po eni strani zatrjuje, da je bilo obtožencu

jasno, da je sprejel v hrambo puške in strelivo, po drugi strani pa

tudi dopušča možnost, da je glede na obliko omota vedel, da sprejema

orožje, da pa je bilo govora prvenstveno o puškah, in da strelivo

niti ni bilo pomembno, pa tako niso jasni razlogi sodišča prve

stopnje ali šteje za dokazano, da se je K. zavedal, da je prejel v

hrambo tako orožje kot strelivo, ali pa le tega, da je prejel puške

oz. da se le ni zavedal kako veliko količino streliva je prejel v

hrambo.

Sodba sodišča prve stopnje pa tudi nima razlogov o presoji ali se je

K. lahko zavedala, koliko streliva je dejansko v hrambo prejel.

Sodišče prve stopnje tako šteje za dokazano količino orožja in

streliva ter v kakšni obliki je bilo strelivo K. zaseženo (41 škatlic

po 15 nabojev, 32 nabojev v vrečki in štirje nabojniki s 30 naboji).

Sodišče prve stopnje pa ni presojalo teh dejstev v povezavi z

obtoženčevim zagovorom, v katerih zatrjuje, da ni vedel kaj prejema

oz. kot sodišče ugotavlja, da obtožencu ni dokazano, da bi se

zavedal tudi tega, da prejema strelivo oz. v kakšni količini ga

prejema. Dokazna ocena okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje sicer

sprejema, to je zasežene puške in število nabojev, je izostala.

Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je bilo obtožencu zaseženih

kar 41 škatlic s 15 naboji, štirje nabojniki za puške in še 32

nabojev v vrečki, v povezavi s presojo ali je bilo obtožencu znano

kaj je prejel od Bečkanoviča in v kolikšni količini, posebno še, ker

sodišče prve stopnje pa po drugi strani tudi ne sprejema K. zagovora,

da mu ni bilo znano kaj je sprejel in se pri tem sklicuje na navedbe

soobtoženega M., da se je B. nanj obrnil s prošnjo, da mu skrije

orožje, kar naj bi Bečkanovič po mnenju sodišča povedal tudi K..

Sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni zaslišalo J.

B., ki je orožje in strelivo izročil M. in K. v hrambo, ampak je v

zvezi z obtoženim K., kar je bilo že poudarjeno, enostavno

zaključilo, da temu obtožencu ni dokazano, da se je zavedal kakšno

količino streliva je prejel. Pritožnik ima prav, da se utegnejo tudi

zaradi tega, ker iz navedb J. B. izhajajo drugačne okoliščine

izročitve orožja in streliva, kot jih sprejema sodišče prve stopnje,

pokazati, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo

zmotno. Po drugi strani pa je dejansko stanje, ker ni zaslišalo

B., da bi preverilo navedbe obtoženega K. z njegovim zaslišanjem,

tudi nepopolno ugotovljeno.

Nadalje pa se pritožbeno sodišče tudi strinja s pritožnikom, da

presoja prvostopenjskega sodišča, da ne gre za veliko količino orožja

in streliva, ni prepričljiva. Pritožnik utemeljeno navaja, da je bilo

v postopku pred sodiščem prve stopnje z zaslišanjem priče J.

(poročnik slovenske vojske in poveljnik voda) ugotovljeno, da je v

mirnodobnem času vojak zadolžen z enim primerkom orožja in sicer

avtomatsko puško M 70 in da vojak, ko opravlja naloge v miru, kot so

straža ali bojna streljanja, dobi tudi strelivo, ki predstavlja en

okvir (nabojnik), ki ima 30 nabojev. Vojni komplet, ki pa obsega eno

avtomatsko puško in 150 nabojev, pa lahko vojak pridobi le v vojnem

stanju, v primeru bojnih operacij. Vsa ta dejstva je sodišče prve

stopnje očitno sprejelo, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s pritožnikom, da razlaga zakonske

določbe, to je II. odst. 310. čl. KZ, napotuje na zaključek, da

veliko količino orožja oz. streliva lahko pomeni že količina, ki

večkratno presega zamišljeno količino, ki bi jo lahko imel posameznik

v uporabi v primeru dovoljenosti orožja ali streliva (mag. Mitja

Deisenger, Kazenski zakonik s komentarjem - posebni del, Založba

Gospodaski vestnik Ljubljana 2002, stran 766). Presoja ali gre za

veliko količino orožja, je tudi dejansko vprašanje, pri čemer je

seveda potrebno presojati veliko količino, tudi tako, kot navaja

sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, le za izjemne primere.

Vendarle pa je pri tem potrebno upoštevati tudi naravo orožja ali

streliva. V konkretnem primeru imamo opraviti s količino vojaškega

orožja in streliva, to je z avtomatskimi puškami Kalašnikov in k tem

puškam pripadajočim strelivom. Tako je tudi narava orožja sama po

sebi v povezavi s strelivom lahko eden od kriterijev ali gre za

veliko količino ali ne. Vojaško orožje je takšne narave, da je

kriterij za veliko količino strožji, kot bi bil pri nekem drugem

orožju. Vsekakor je že oblikovan kriterij, da pomeni velika količina

večkratno preseganje zamišljene količine, ki jo ima posameznik lahko

v uporabi v primeru dovoljenosti. Vojak ima tako lahko v uporabi v

mirnodobnem času eno puško in k temu pripadajočih 30 nabojev, to se

pravi en nabojnik. Obdolženemu M. se očita, da naj bi prejel v hrambo

tri puške in 390 nabojev, obdolženi K. pa štiri puške in 887 nabojev.

Pri presoji, da ne gre za veliko količino kar se tiče nabojev,

sodišče prve stopnje ugotavlja pri obdolženemu M., da večkratnika

števila nabojev, ki jih ima lahko vojak v bojnih operacijah, to se

pravi v vojni (150 nabojev - pet nabojnikov), število 390 seveda ne

pomeni. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje pa se prav tako utegne

pokazati kot zmotno. Sodišče prve stopnje se pri presoji za kakšno

količino streliva gre, ni pri nobenem izmed obdolžencev opredelilo do

količine streliva, ki ga ima lahko vojak v mirnodobnem času. Takšna

presoja bi bila namreč v konkretnem primeru ustrezna, saj gre za

presojo v normalnih razmerah, ne pa v ekstremnih razmerah, kot je

izvajanje vojnih operacij. Zato kriterij, po katerem je sodišče vzelo

za presojo, da ne gre za veliko količino streliva pri obdolženemu M.,

največje možno število nabojev, ki ga ima lahko vojak pri izvajanju

bojnih operacij, ne pa v mirnodobnem stanju, ne vzdrži preizkusa.

Sodba pa tako tudi nima razlogov o enem izmed odločilnih dejstev, saj

v sodbi sodišča prve stopnje ni razlogov o presoji, kaj pomeni velika

količina orožja za razmere, v katerih se lahko sploh presoja kaj je

velika količina orožja oz. streliva. V obravnavanem primeru se opravi

presoja glede na čas in normalne mirnodobske razmere, v katerih je

bilo orožje in strelivo odvzeto iz vojašnice. Sodišče pa ne presoja

velike količine orožja in streliva v povezavi z dovoljeno količino

orožja in streliva, ki jo ima lahko vojak pri opravljanju normalne

vojaške službe. Prav tako pa glede na že izoblikovan kriterij kaj

lahko pomeni velika količina orožja, pritožnik utemeljeno izpodbija

razloge sodišča prve stopnje, da tri vojaške puške (obdolženi M.) oz.

štiri vojaške puške (obdolženi K.), ne morejo predstavljati velike

količine orožja. Razlogi prvostopenjske sodbe da, ko gre za orožje,

kriterij, da je količina več kot tri že lahko velika, ne more

vzdržati preizkusa, niso prepričljivi. Prav izhajajoč iz narave

orožja - vojaške puške in presoje količine tega orožja, ki sta ga

pridobila oba obtoženca, se utegne pokazati, da gre že za izjemne

primere in izjemne količine, ki pa vsekakor večkratno presegajo

količino orožja, ki jo ima sploh lahko posameznik oz. vojak v posesti

pri opravljanju svoje službe. Zato se pritožbeno sodišče strinja s

pritožnikom, da razlogi sodišča prve stopnje, da ne gre za veliko

količino orožja in v posledici tega tudi ne za pravno opredelitev

dejanja po II. odst. 310. čl. KZ, pri obeh obtožencih, niso

prepričljivi.

Pritožnik je v pritožbi predlagal, naj pritožbeno sodišče samo odloči

in spremeni na podlagi določbe V. odst. 392. čl. ZKP sodbo v pravni

opredelitvi in nato tudi zaradi strožje pravne opredelitve v odločbi

o kazni. Določbo V. odst. 392. čl. ZKP pa je mogoče uporabiti le

takrat, kadar je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko

stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že

ugotovljenih dejstev, ne pa izvedba novih dokazov ali ponovitev že

izvedenih dokazov. Že pritožnik sam pa v pritožbi izpostavlja, da

sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ampak

da ga je tudi nepopolno ugotovilo, ko sodbo izpodbija tudi z

navedbami J. B., prav tako pa presoja sodbe v povezavi s pritožbo

pokaže, da sodišče prve stopnje določenih dejstev ni ugotovilo, ali

pa, da so razlogi sodbe celo sami s seboj v nasprotju ali nejasni,

zaradi česar pritožbeno sodišče navedene odločbe ni moglo uporabiti

in samo spremeniti sodbe, tako kot predlaga pritožnik. Ker pa je

pritožbeno sodišče ugotovilo, da so razlogi, s katerimi pritožnik

sodbo izpodbija, utemeljeni in ker je, kot je bilo poudarjeno,

ugotovilo nelogičnosti, nejasnosti v sodbi in da določena dejstva

niso ugotovljena pravilno ali pa sploh niso bila ugotavljana, je, ko

je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca, sodbo sodišča prve

stopnje za dejanja, opisana pod točkama a - obtoženi M. - in c -

obtoženi K.- razveljavilo in v odločbah o krivdi, kazenski sankciji

in stroških kazenskega postopka, ter v tem obsegu vrnilo zadevo

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo na glavni obravnavi

ponovno zaslišati oba obtoženca, ter izvesti vse za razsojo v tej

zadevi potrebne dokaze, ter v kolikor se bo pokazalo potrebno,

zaslišati kot priči tudi že pravnomočno obsojena J. B. in Ž. B. Šele

po tako ponovljenem dokaznem postopku, bo sodišče prve stopnje lahko

ponovno odločilo o krivdi obeh obtožencev ter o tem, ali količina

orožja in streliva, ki sta jo pridobila in hranila, predstavlja

veliko količino, pri čemer se bo prvostopenjsko sodišče moralo tudi

opredeliti do v tej odločbi nakazanih vprašanj. Ker je sodišče prve

stopnje v izpodbijani sodbi že zavzelo stališče, je pritožbeno

sodišče odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred popolnoma

spremenjenim senatom.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je utemeljena že pritožba

okrožnega državnega tožilca, v katerem izpodbija dejansko stanje in v

sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno pravno opredelitev dejanja,

pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb okrožnega

državnega tožilca v zvezi z odločbo o kazenski sankciji, prav tako pa

pritožbeno sodišče glede na to, da je ugodilo že pritožbi okrožnega

državnega tožilca, glede na razloge, iz katerih je tej pritožbi

ugodilo, ni presojalo navedb v pritožbi zagovornice

obtoženega K.