Appeal court partially allows probation instead of fine due to Article 385 Criminal Code prohibition on worsening penalty.

Ob delni ugoditvi pritožbi obdolžene M. P. in po uradni dolžnosti se

izpodbijana sodba v odločbah o kazenski sankiciji in stroških

kazenskega postopka tako spremeni, da se

obdolženi na podlagi 50. člena KZ i z r e č e pogojna obsodba,

v kateri se ji po I. odstavku 171. člena KZ določi denarna kazen

200.000,00 (dvetstotisoč) SIT,

ki ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi v trajanju enega

leta in šestih mesecev ne bo storila novega kaznivega dejanja.

V primeru preklica pogojne obsodbe, je obdolženka dolžna plačati

denarno kazen v roku dveh mesecev. Če se denarna kazen ne bi dala

niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za

vsakih začetih 10.000,00 (desettisoč) SIT določil en dan zapora.

Obdolženka je dolžna plačati do sedaj znano nagrado pooblaščenca

zasebenega tožilca v višini 118.800,00 SIT.

Sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih

delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zoper sodbo v drugem sojenju se je pritožil tudi pooblaščenec

zasebnega tožica. Ker pa se zasebni tožilec zoper sodbo, ki je bila

izrečena v prvem sojenju in s katero je bila obdolženki izrečena

pogojna obsodba, ni pritožil, je tudi v sedanjem, to je tretjem

sojenju, nastopila prepoved iz 385. člena KZ, da se sodba ne sme

spremeniti v škodo obdolženke glede kazenske sankcije. V prvem

sojenju je bila obdolženki izrečena sankcija opozorilne narave, to je

pogojna obsodba. V novem sojenju pa je sodišče obdolženki izreklo

kazen. Pogojna obsodba nadomešča kazen in ne vsebuje izreka kazni,

ampak samo določitev kazni, ki se izvrši le v primeru preklica

pogojne obsodbe. Ne le opiminjevalna narava pogojne obsodbe, ampak

tudi učinki le-te, so drugačni kot pri kazni. Do izvršitve kazni,

določene v pogojni obsodbi pride le v primeru, če obdolženec v

preizkusni dobi stori kakšno kaznivo dejanje, ki terja preklic

pogojne obsodbe, medtem ko se izrečena denarna kazen izvrši. Prav

tako pa je tudi pri pogojni obsodbi drugače urejeno zakonska

rehabilitacija in izbris obsodbe. Izrečena pogojna obsodba se izbriše

že po enem letu odkar je pretekla preizkusna doba, medtem ko se sodba

na denarno kazen izbriše v roku treh let, potem ko je denarna kazen

izvršena (praviloma plačana).

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče je z izpodbijano sodbo obdolženo spoznalo za krivo

kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po I. odstavku 171. člena KZ ter

ji na podlagi istega zakonitega določila izreklo denarno kazen v

višini 200.000,00 SIT, ki jo je obdolženka dolžna plačati v roku dveh

mesecev. Način izvršitve denarne kazni je določilo skladno z določbo

VI. odstavka 38. člena KZ. Na podlagi I. odstavka 95. člena Zakona o

kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati

stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena

ZKP in sicer na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino, pa tudi do

sedaj znane stroške pooblaščenca zasebnega tožilca v višini

137.760,00 SIT ter da bo o dodatnih stroških zasebnega tožilca in

njegovega pooblaščenca odločeno s posebnim sklepom. Na podlagi

določbe II. odstavka 105. člena ZKP je zasebnega tožilca s

premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila obdolženka zaradi bistvene

kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne

in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in podrejeno zaradi odločbe

o stroških kazenskega postopka in predlagala, naj pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da jo oprosti

obtožbe, naloži v plačilo stroške kazenskega postopka zasebnemu

tožilcu skladno s III. odstavkom 96. člena ZKP in da

premoženjskopravni zahtevek zasebnega tožilca zavrne kot neutemeljen.

Podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Pritožba je delno utemeljena v zvezi z odločbo o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče pa je, ker je ugotovilo, da je pri izreku kazni

sodišče prve stopnje kršilo določbo 385. člena ZKP spremenilo sodbo

sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji, kar bo pojasnjeno

v nadaljevanju.

Pritožnica pri uveljavljanju pritožbenega razloga kršitve kazenskega

zakona (str. 20 pritožbe) zatrjuje, da opis dejanja v sodbenem izreku

ne predstavlja konkretizacije abstraktnih kazenskopravnih pojmov iz

zakonskega opisa kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po I. odstavku

171. člena KZ. Meni, da je v opisu dejanja naveden le abstraktni

dejanski stan, torej zakonski opis kaznivega dejanja, medtem ko

nadaljnji opis dejanja vsebuje le posnetek trditev iz ovadbe, ne pa

konkretnih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. V opisu tudi

ni navedeno, kaj naj bi bilo neresnično v navedbah iz ovadbe. Zmotno

meni pritožnica, da v opisu dejanja niso konkretizirani vsi zakonski

znaki kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Zoper obdolženko je

zasebni tožilec vložil zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja

obrekovanja po I. odstavku 170. člena KZ. Ker kaznivo dejanje

obrekovanja praviloma vsebuje tudi znake kaznivega dejanja žaljive

obdolžitve, je sodišče dolžno, če ugotovi, da znaki kaznivega dejanja

obrekovanja niso podani (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da

obdolženki ni dokazano, da je vedela, da je to, kar je trdila oziroma

raznašala o zasebnem tožilcu neresnično), opraviti presojo, ali so v

ravnanju storilca podani znaki kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.

To presojo je sodišče prve stopnje opravilo. Pri tem je v opisu

dejanja pravilno obdržalo tiste dele opisa, ki predstavljajo in

konkretizirajo znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve iz

zakonskega opisa navedenega kaznivega dejanja v kazenskem zakoniku.

Stvar dokazovanja pa je, presoja ali je tisto kar je obdolženka

trdila in raznašala neresnično ali, pa se te resničnosti, če je

objektivno podana ni zavedala, oziroma ob ugotovitvi, da so trditve

neresnične, ali je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost

tistega, kar je trdila ali raznašala ali pa utemeljenega razloga,

verjeti v resničnost svojih trditev ni mogla dokazati, kar vse je

preizkušalo sodišče prve stopnje in v obrazložitvi sodbe navedlo, za

svojo odločitev, jasne in prepričljive razloge. Pritožničine trditve,

v zvezi z opisom kaznivega dejanja, se tako pokažejo kot neutemeljene

in zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 1. točke 372. člena ZKP ni

podana. V tem delu pritožbe pritožnica še navaja, da sodišče tudi ni

ugotovilo objektivnega in subjektivnega dejstva, da navedbe v ovadbi

utegnejo škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s to pritožničino trditvijo, saj je

sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo, da obdolženka ni imela

utemeljenega razloga verjeti v tisto, kar je trdila in raznašala s

pisanjem, ki ga je poslala Notarski zbornici Slovenije in Ministrstvo

za pravosodje, glede na navedbe v pisanju, pravilno ocenilo, da je

raznašala o zasebnem tožilcu trditve, ki lahko škodijo njegovi časti

in dobremu imenu.

Pritožnica tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje

storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 371. členu

ZKP. Napačen zapis, da gre za kasaški klub T. (str. 3 sodbe), čeprav

bi bilo pravilno Konjeniški klub T., se ne nanaša na odločilno

dejstvo in ni pomemben za presojo pravilnosti in zakonitosti

prvostopenjske sodbe. Enako velja za navedbo pritožnice, da je

sodišče prve stopnje v sodbi napisalo namesto notarska pisarna

Notarska zbornica. Pritožnica tudi neutemeljeno zatrjuje, da je v

razlogih sodbe na 5. strani napačno navedeno, da sta pooblaščenec

zasebnega tožilca in obdolženka soglašala, da se zasebnega tožilca

ponovno ne zasliši. Pritožnica se sklicuje na zapisnik o glavni

obravnavi z dne 14.6.2004, to je v prejšnjem postopku. Tudi v

ponovljenem postopku je bilo dano soglasje strank za branje izpovedbe

zasebnega tožilca (zapisnik o glavni obravnavi z dne 10.10.2005,

list. št. 311 spisa). V zapisniku je izrecno navedeno, da se v

soglasju s strankami prebere izpovedba zasebnega tožilca. Dano je

bilo soglasje strank, da se izpovedba zasebnega tožilca prebere,

skladno z določbo II. odstavka 340. člena ZKP. Stranki nista

zahtevali, da se zasebnega tožilca neposredno zasliši. Zato je

sodišče na podlagi zakona prebralo izpovedbo zasebnega tožilca.

Pritožničine navedbe, v katerih zatrjuje, da za branje ni bilo

podlage in da bi bilo zasebnega tožilca, glede na razlike med njenim

zagovorom in njegovo izpovedbo, potrebno zaslišati na glavni

obravnavi, se tako pokažejo nerelevantne za izpodbijanje sodbe.

Odolženka je imela na glavni obravnavi možnost, da predloga

neposredno zaslišanje zasebnega tožilca, če je želela razčistiti

neskladja med svojim zagovorom in njegovo izpovedbo, pa tega ni

storila.

Pritožnica meni, da bi bilo zasebnega tožilca potrebno neposredno

zaslišati zato, da bi se razčistilo v kakšnih okoliščinah je bila

sestavljena pogodba z dne 15.6.1995 za postavitev reklamne table, ki

sta jo sklenila Konjeniški klub T, ki ga je zastopal kot predsednik,

zasebni tožilec in podjetje T. d.o.o. Bled, ki ga je zastopala

direktorica M.P., oziroma ali je zasebni tožilec pogodbo sestavil kot

notar s svojim strokovnim znanjem, čeprav v pogodbi nastopa kot

predsednik Konjeniškega kluba. V zvezi s tem pritožnica predlaga tudi

zaslišanje priče T. P. in navaja, da je predlog podala že v prvem

postopku, vendar pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni

pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem te priče. Z

navedbami, s katerimi pritožnica utemeljuje, da bi bilo potrebno

zasebnega tožilca neposredno zaslišati na glavni obravnavi in z

grajanjem sodišča, da ni odločilo o dokaznem predlogu za zaslišanje

T. P. (ta dokazni predlog je pritožnica podala le v prvem postopku, v

sedaj ponovljenem - že tretjem postopku, pa tega dokaznega predloga

ni ponovila; pred zaključkom dokazovanja je sodišče ugotovilo, da

stranki, tudi obdolženka, nimata novih dokaznih predlogov), pa

pritožnica ne more uspeti. Navedbe, s katerimi utemeljuje, zakaj bi

bila potrebna izvedba obeh navedenih dokazov, ne vnašajo dvomov v

pravilne dejanske sklepe prvostopenjskega sodišča. Sodišče je namreč

na podlagi drugih dokazov, to je predloženih listin, že citirane

pogodbe z dne 15.6.1995 pravilno ocenilo, da zasebni tožilec ni

deloval kot notar in da obdolženka ni imela utemeljenega razloga

sklepati, da je zasebni tožilec nastopal pri sklepanju pogodbe v

vlogi notarja. Pritožnica z uveljavljanjem razlogov, zaradi katerih

šteje, da bi bilo potrebno zaslišati obe navedeni priči, ponavlja

svoj zagovor, da je zmotno menila, da je zasebni tožilec tudi, ko je

kot predsednik konjeniškega kluba sklenil pogodbo z njenim podjetjem,

nastopal v vlogi notarja. Obdolženkin zagovor je sodišče prve stopnje

presodilo in ga tudi učinkovito zavrnilo kot neprepričljivega na

straneh 7 in 8 sodbe. Pritožbeno sodišče se z razlogi

prvostopnenjskega sodišča popolnoma strinja. Zato se pokaže, da dokaz

- zaslišanje obeh navedenih prič - ni materialnopravno relevanten, to

je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in da

pritožnica tako tudi ni izkazala verjetnosti, da bi izvedba dokaza

lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnica

nadalje še graja odločitev sodišča prve stopnje, da ni izvedlo vseh

dokazov, ki jih je predlagala v postopku. Sodišče ni dolžno izvesti

vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, izvede samo tiste dokaze, ki

so pomembni za ugotavljanje dejanskega stanja oziroma obstoja

kaznivega dejanja. Za vsak dokaz posebej, ki ga je sodišče prve

stopnje zavrnilo, pa je navedlo podrobne in razumne razloge za oceno,

da dokaz ne bo prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja.

Za izpodbijanje sodbe so nerelevantne nadaljnje navedbe pritožnice,

da je vedela, med katerima subjektoma je bila pogodba sklenjena in da

gre lahko le za morebitni nesporazum o okoliščini, ali je bila dana

naloga zasebnemu tožicu, da pripravi pogodbo o reklamiranju kot

notarju. Predmet kaznivega dejanja je ovadba, ki jo je obdolženka

poslala Notarski zbornici Slovenije in Ministrstvu za pravosodje v

vednost, v kateri je zapisala, da gre za kazensko ovadbo zoper

notarja S. K., predsednika Konjeniškega kluba T. in v kateri je tudi

navedla, da je S. K. sklepal pogodbo za postavitev table med družbo

T. in da se tako kot notar zavedal svojega dejanja in tudi pravnih

posledic. Sodišče prve stopnje je z zadostnimi in razumljivimi

razlogi ocenilo, da obdolženka poskuša le prikazati, da je bila v

zmoti o lastnosti zasebnega tožilca. Pravilno pa je tudi ugotovilo,

da pri sklenitvi pogodbe, kar je eden izmed očitkov iz ovadbe, ki je

povzet v opis dejanja, zasebni tožilec ni nastopal kot notar, ampak

kot predsednik Konjeniškega kluba T.

Pomebno za presojo, ali so podani znaki kaznivega dejanja žaljive

obdolžitve, je, da obdolženki ni uspelo dokazati, da je imela

utemeljen razlog verjeti, da je zasebni tožilec pri sklepanju pogodbe

in sestavi pogodbe, ko ni izkazal lastništva zemljišča, na katerem je

stal reklamni pano obdolženkinega podjetja, prikrival dejanske

okoliščine in s tem spravil v zmoto družbo T. d.o.o., s čimer naj bi

uresničil znake kaznivega dejanja goljufije po I. odstavkua 217.

člena KZ. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da

so bile obdolženki kot direktorici družbe, ko je sklenila pogodbo s

Konjeniškim klubom B. dobro znane vse okoliščine sklepanja pogodbe in

s kom sklepa posel. Sodišče je to dejstvo pravilno utemeljilo na

okoliščini, da je obdolženka sama nepremičninska posrednica in ji je

sklepanje pogodb pa tudi ugotavljanje lastništva zemljišča (kar pa za

obdolženko v času sklenitve pogodbe očitno ni bilo bistveno, saj se

je pogodba izvajala kar nekaj let), znano. Tudi v nadaljevanju

pritožbe pritožnica z obširnimi navedbami pojasnjuje ravnanje in

razloge zaradi katerih je poslala kazensko ovadbo zoper notarja

S. K. iz R. in predsednika Konjeniškega kluba, zaradi kaznivih dejanj

po 15., 17. 224. in 261. členu KZ okrožnemu državnemu tožilstvu in v

vednost Ministrstvo za pravosodje in Notarski zbornici Slovenije.

Obširno pojasnjuje dejstva in okoliščine, s katerimi prikazuje, da je

imela utemeljen razlog verjeti vse, kar je v kazenski ovadbi

zapisala. Vendar z vsemi navedbami pritožnica pravilnih razlogov

prvostopenjske sodbe ne more izpodbiti. Ni se mogoče strinjati s

pritožnico, da kazenska ovadba ni bila vložena zoper notarja S.

K., kot je mogoče povzeti iz njenih pritožbenih navedb. Sodišče prve

stopnje je pravilno ugotovilo, da ravnanja, ki jih je opisala

obdolženka v kazenski ovadbi, niso bila v neposredni zvezi z

opravljanjem notarskega poklica zasebnega tožilca. Sodišče je tudi

pravilno ugotovilo, da v zvezi z opravljanjem poklica notarja

zasebnemu tožilcu v tem postopku ni bilo dokazano nič takega, kar bi

bilo sporno in v nasprotju z določbami zakona in Kodeksa notarske

etike. Zato pritožnica v pritožbi neutemeljeno poudarja določene

določbe iz Kodeksa notarske etike in iz Zakona o notariatu, ko

utemeljuje, da je imela upravičen razlog poslati kazensko ovadbo tudi

Notarski zbornici in Ministrstvu za pravosodje, kot nadzornemu

organu. Prav tako so za izpodbijanje sodbe nerelevantne pritožničine

navedbe, da zasebni tožilec potem, ko je bilo pravnomočno ugotovljeno

v motenjski pravdi, da je bila družba T. d.o.o. motena v mirni

posesti reklamne table na Hipodromu konjeniškega kluba T., ni hotel

sam izvršiti sodne odločbe, da vzpostavi prvotno stanje, ampak da je

bilo potrebno poseči po pravnih sredstvih in vložiti izvršbo. S

kasnejšimi dogodki, to je z dogodki po vložitvi kazenske ovadbe in

seznanitvijo obeh navedenih inštitucij z vložitvijo kazenske ovadbe

zoper zasebnega tožilca, pritožnica ne more uspešno dokazovati, da je

imela utemeljeno razlog verjeti v resničnost tistega, kar je v

kazenski ovadbi zapisala. Ta dejstva, ob vložitvi kazenske ovadbe,

niso bila zanana in še niso obstajala. S tem pa pritožnica tudi ne

dokazuje, da je bila upravičena seznaniti obe navedeni inštituciji z

domnevnim protipravnim ravnanjem notarja S.K..

Bistvo obravnavanega kaznivega dejanja je, da je obdolženka v vlogi,

ki je predmet tega postopka, zatrjevala, da naj bi zasebni tožilec

storil več kaznivih dejanj. Po določbi V. odstavka 171. člena KZ se

sme resničnost tega, če kdo za koga trdi, raznaša, da je storil

kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti,

dokazovati le s pravnomočno sodbo, z drugimi dokazi pa le tedaj, če

pregon ali sojenje nista mogoča ali nista dovoljena. V tem postopku

je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, ker pravnomočne kazenske

sodbe ni, da je glede na naravo vloge, obdolženka tudi z drugimi

dokazi lahko zatrjevala utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih

trditev. Sodišče je pravilno ugotovilo, kar napada pritožnica, da je

bila kazenska ovadba zoper zasebnega tožilca zavržena in da je

obdolženka po zavrženju kazenske ovadbe prevzela pregon kot

direktorica oškodovanega podjetja. Njena vloga, to je obtožni

predlog, je bila ker ni bila sposobna za obravnavanje, na podlagi

določbe III. odstavka 76. člena ZKP zavržena. Vse to je lahko bila

podlaga tudi za presojo in ugotovitev, da sojenje več ni mogoče,

zaradi česar je bilo tako dopuščeno obdolženki, da dokazuje

resničnost oziroma utemeljen razlog, da je verjela v tisto kar je

zapisala, tudi z drugimi dokazi. Glede na citirano določbo V.

odstavka 171. člena ZKP pa celo utemeljen razlog verjeti v tisto kar

je nekdo trdil ali raznašal, če ni pravnomočne kazenske sodbe, ne

pomeni, da storilec ne more biti spoznan za krivega za kaznivo

dejanje žaljive obdolžitve po I. odstavku 171. člena KZ. Sodišče prve

stopnje pa je v sodbi tudi pravilno ugotovilo, da obdolženki ni

uspelo dokazati, da je zasebni tožilec z ravnanji, ki jih je opisala

v kazenski ovadbi uresničil znake v kazenski ovadbi navedenih

kaznivih dejanj. Za vsakega izmed očitkov, ki so bili navedeni v

kazenski ovadbi in ki so tudi povzeti v izrek sodbe, je sodišče prve

stopnje navedlo jasne in relevantne razloge, zakaj šteje, da dokaz

resnice obdolženki ni uspel. Vsako izmed kaznivih dejanj, za katera

je obdolženka zatrjevala v svoji vlogi oziroma kazenski ovadbi, da

naj bi jih zasebni tožilec storil, ima v kazenskem zakonu namreč

točno določene znake. Tako se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem

prve stopnje, da je obdolženka vedela za določene okoliščine, na

podlagi katerih je moč sklepati, da so ji bila znana vsa dejstva in

okoliščine, pomembne za sklenitev pogodbe v zvezi s postavitvijo

reklamne table junija leta 1995 in da zato njeno podjetje ni bilo

spravljeno v zmoto pri podpisu in sklenitvi pogodbe. Pravilno je

ugotovilo, da je bil obdolženki za reklamiranje njenega podjetja na

panoju, ki ga je uporabljala, s tem, ko je bil čez reklamo njenega

podjetja prelepljena reklama K. d.d., odvzet prostor za reklamiranje,

ter da je obdolženka uspešno zavarovala svoje pravice v motenjski

pravdi, v kateri je tudi uspela. Pritožbeno sodišče se strinja s

sodiščem prve stopnje, da okoliščine, ki jih je navedla obdolženka v

svoji kazenski ovadbi, v kateri je trdila, da je tabla postala

nerabna, ker ji ni bilo omogočeno reklamiranje, pomenijo le civilni

delikt, ne morejo pa predstavljati kaznivega dejanja, zaradi česar

pritožnica neutemeljeno navaja, da so z opisanim ravnanjem izpolnjeni

vsi znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 224. členu

KZ. Obširna obrazložitev pritožnice, s katerim izpodbija ta del

sodbe, tako ne vnaša dvomov v pravilne zaključke prvostopenjskega

sodišča.

Pritožnica v pritožbi (stran 16) navaja, da v ovadbi ni zatrjevala,

da bi zasebni tožilec sklepal škodljive pogodbe v korist kluba.

Vendar pa nima prav, saj je v kazenski ovadbi, kar je povzeto tudi v

izrek izpodbijane sodbe, na zadnji strani zapisala, da je notar S.

K. pridobil protipravno premoženjsko korist in prestopil meje uradnih

pravic po 261. členu KZ, ker je sklepal škodljive pogodbe v korist

Konjeniškega kluba B. na družbenem zemljišču ... Ta očitek je sodišče

prve stopnje obravnavalo v povezavi z očitkom, ki se nanaša na

kaznivo dejanje goljufije po I. odstavku 217. člena KZ, da naj bi

zasebni tožilec pridobil za konjeniški klub T. B. premoženjsko

korist. V tem delu je sodišče prve stopnje preizkusilo ali je imela

obtoženka utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je

zatrjevala v kazenski ovadbi, na podlagi presoje sklenjenih pogodb za

reklamiranje z obdolženkinim podjetjem T. B., na podlagi pogodbe, ki

jo je zasebni tožilec kot predsednik Kasaškega kluba B. sklenil s

K. in v povezavi z obdolženkinim zagovorom. Tako je sodišče pravilno

ugotovilo, da je obdolženka na panoju reklamirala svoje podjetje, da

se je pogodba izvajala, da pa se je izvajala tudi pogodba s K.

Pravilno je presodilo, da obdolženka ni izkazala, kako naj bi bila

katera izmed pogodb škodljiva v smislu škodljive pogodbe. Pritožbeno

sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da le obdolženkino

prepričanje, da zasebni tožilec ni bil upravičen skleniti pogodbe z

njenim podjetjem kot predsednik kluba, še ne pomeni, da je šlo za

škodljivo pogodbo in da je za oceno, da obdolženki ni uspelo

dokazati, da gre za škodljivo pogodbo, pomembna okoliščina, da tudi

nihče od pogodbenih strank ali kdo tretji (sedaj dejanski upravičenec

za sklenitev takšne pogodbe to je denacionalizacijski upravičenec) ni

izpodbijal veljavnosti teh pogodb. Sodišče je tudi pravilno

ugotovilo, da ni izkazano kakšno protipravno premoženjsko korist, naj

bi zasebni tožilec pridobil za Konjeniški klub T.. Pritožbeno sodišče

se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, da le sklepanje, da

naj bi bila pridobljena neka premoženjska korist oziroma ustvarjena

škoda, še ne predstavlja zadostne podlage za oceno, da je imela

obdoležnka utemeljen razlog verjeti v to, kar je zapisala v zvezi z

očitkom, da naj bi zasebni tožilec storil kaznivo dejanje. Obdolženka

zato ne more uspešno izpodbiti razlogov prvostopenjske sodbe z

navedbo, da teče pravda pred Okrožnim sodiščem v L. zaradi plačila

odškodnine, v kateri podjetje T. B. d.o.o. toži K. prehrambeno

industrijo in Konjeniški klub T. B. v zvezi s škodo, ki naj bi

podjetju T. B. nastala, zaradi preprečitve reklamiranja na reklamnem

panoju na Hipodromu B.. Sodišče prve stopnje je v razlogih za

zavrnitev dokaznih predlogov tudi sprejemljivo obrazložilo, da pravda

še ne more dokazovati povzročitve škode ali okoriščanje zasebnega

tožilca. V zvezi s tem delom sodbe pa pritožnica v pritožbi predvsem

izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča. Z

zatrjevanjem, da sta bili obe pogodbi škodljivi, ker da bo vsaka

stranka morala vrniti tisto, s čimer je bila neopravičeno obogatena,

ne izpodbija pravilnih zaključkov prvostopenjske sodbe, da so bila

tudi dejstva v zvezi s sklenitvijo pogodb obdolženki zanana. Lastna

ocena pritožnice o tem, kaj je škodljivo in posledično povezovanje s

kasnejšo možnostjo vrnitve tistega za kar naj bi bili pogodbeni

stranki neopravičeno obogateni, ne predstavlja relevantnih

pritožbenih navedb za izpodbijanje sodbe.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da obdolženkinega

ravnanja ni mogoče obravnavati po VI. odstavku 171. člena KZ.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je uporaba

navedenega zakonskega določila izključena, ker ni dokazano, da bi

obdolženka imela utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar

je trdila oziroma raznašala. Zato pritožnica z zatrjevanjem, da je

nastopala pri varstvu svojih zakonitih pravic kot direktorica firme,

ki je doživela z ravnanjem zasebnega tožilca veliko gospodarsko

škodo, ne more uspeti.

Pritožnica odločbe o kazenski sankciji ne izpodbija. V pritožbi

navaja, da se zoper odločbo o kazni ne pritožuje že iz razloga, ker

šteje, da dejanja, za katerega je bila spozanana za krivo, ni

storila. Uraden preizkus izpodbijane sodbe pa je pokazal, da je

sodišče prve stopnje z odločbo o kazni prekršilo določbo 385. člena

ZKP, ki določa, da se sodba ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo

glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je podana

pritožba samo v njegovo korist.

V prvem sojenju je bila obdolženka s sodbo opr. št. K 56/2000 z dne

8.6.2001 spoznana za krivo kaznivih dejanj razžalitve po I. odstavku

169. člena KZ in obrekovanja po I. odstavku 171. člena KZ. Izrečena

ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena enotna kazen

štiri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Zoper to

sodbo je pritožbo vložila samo obdolženka. Pritožbeno sodišče je

pritožbi ugodilo ter sodbo s sklepom opr. št. I Kp 1074/2001 z dne

19.2.2002 razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo

sojenje. V ponovnem sojenju je bila obdolženka oproščena obtožbe za

kaznivo dejanje razžalitve po I. odstavku 169. člena KZ, spozanana pa

je bila za krivo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po I. odstavku

171. člena KZ, s sodbo K 42/2002 z dne 6.9.2004. Obdolženki je bila

izrečena denarna kazen v višini 200.000,00 SIT. Zoper to sodbo sta se

pritožila obdolženka in pooblaščenec zasebnega tožilca. Pritožbeno

sodišče je z določbo opr. št. I Kp 1469/2004 z dne 2.2.2005, ob

reševanju pritožb obeh pritožnikov, sodbo v obsodilnem delu po uradni

dolžnosti razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve

stopnje v novo sojenje. Pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca zoper

oprostilni del sodbe pa je zavrnilo kot neutemeljeno. Sodba je bila

razveljavljena zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega

postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Zaradi narave

kršitve, ki je narekovala razveljavitev sodbe, pritožbeno sodišče ni

presojalo odločbe o izrečeni kazenski sankciji. V ponovnem sojenju pa

je bila, s sedaj izpodbijano sodbo, obdolženki ponovno izrečena

denarna kazen v višini 200.000,00 SIT.

Zoper sodbo v drugem sojenju se je pritožil tudi pooblaščenec

zasebnega tožica. Ker pa se zasebni tožilec zoper sodbo, ki je bila

izrečena v prvem sojenju in s katero je bila obdolženki izrečena

pogojna obsodba, ni pritožil, je tudi v sedanjem, to je tretjem

sojenju, nastopila prepoved iz 385. člena KZ, da se sodba ne sme

spremeniti v škodo obdolženke glede kazenske sankcije. V prvem

sojenju je bila obdolženki izrečena sankcija opozorilne narave, to je

pogojna obsodba. V novem sojenju pa je sodišče obdolženki izreklo

kazen. Pogojna obsodba nadomešča kazen in ne vsebuje izreka kazni,

ampak samo določitev kazni, ki se izvrši le v primeru preklica

pogojne obsodbe. Ne le opiminjevalna narava pogojne obsodbe, ampak

tudi učinki le-te, so drugačni kot pri kazni. Do izvršitve kazni,

določene v pogojni obsodbi pride le v primeru, če obdolženec v

preizkusni dobi stori kakšno kaznivo dejanje, ki terja preklic

pogojne obsodbe, medtem ko se izrečena denarna kazen izvrši. Prav

tako pa je tudi pri pogojni obsodbi drugače urejeno zakonska

rehabilitacija in izbris obsodbe. Izrečena pogojna obsodba se izbriše

že po enem letu odkar je pretekla preizkusna doba, medtem ko se sodba

na denarno kazen izbriše v roku treh let, potem ko je denarna kazen

izvršena (praviloma plačana). Zato je pritožbeno sodišče, ker je

ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z odločbo o kazenski sankciji

storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke I.

odstavka 371. člena ZKP, izpodbijano sodbo, glede na stanje stvari, v

odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolženi izreklo

pogojno obsodbo (I. odstavek 394. člena ZKP). Pri izreku pogojne

obsodbe je sodišče druge stopnje upoštevalo dejstva in okoliščine, ki

jih je kot olajševalne okoliščine že ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pri določitvi denarne kazni v višini 200.000,00 SIT v okviru pogojne

obsodbe, je pritožbeno sodišče kazen odmerilo po enakih kriterijih

kot sodišče prve stopnje, pri čemer je upoštevalo obdolženkine

premoženjske razmere. Pritožbeno sodišče je določilo preizkusno dobo

v trajanju enega leta in šestih mesecev, ki jo ocenjuje kot dovolj

dolgo obdobje za utrditev prognoze pričakovanega obdolženkinega

bodočega pozitivnega vedenja, to je, da več ne bo ponavljala kaznivih

dejanj.

Delno je utemeljena obdoležnkina pritožba v zvezi z odločbo o

stroških kazenskega postopka. Pritožnica pravilno opozarja, da je

sodišče prve stopnje v delu odločbe o stroških kazenskega postopka, s

katerimi ji je naložilo v plačilo tudi del stroškov (znanih ob izreku

sodbe) za pooblaščenca zasebnega tožilca, te stroške odmerilo

previsoko. Zasebnega tožilca zastopa kot pooblaščenec odvetnik A.

Š. iz K., ki ima pisarno izven sedeža Okrajnega sodišča v R. Zato ima

pritožnica prav, da kot potrebne izdatke in nagrade ni mogoče

priznati potnih stroškov za prihode na sodišče v R. in postavk za

odsotnost iz pisarne (sklep Upravnega odbora Odvetniške zbornice

Slovenije o tolmačenju odvetniške tarife z dne 1.2.2000). Zato je

pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obdolženke ter odločbo o stroških

postopka deloma spremenilo, tako da ni priznalo izdatkov v višini

7.000,00 SIT, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje. Za zastopanje

je priznalo, namesto 980 točk, kolikor je priznalo sodišče prve

stopnje, 900 točk, kar predstavlja skupaj z 20 % DDV 118.800,00 SIT.

V ostalem pa ostane odločba o stroških sodišča prve stopnje

nespremenjena. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da sodišče ne bi

smelo priznati potrebne nagrade pooblaščencu v zvezi s preloženo

obravnavo dne 11.7.2005, ko je terjal njeno preložitev, da se bo

zasebni tožilec opredelil do dokaznih predlogov, Na naslednji glavni

obravnavi pa je pooblaščenec pojasnil, da se bo do predlogov

opredelil kar sam, kar naj bi po mnenju pritožnice pomenilo, da

obravnave ni bilo potrebno preložiti. Spregledala pa, da je sodnica

glavno obravnavo preložila, ker je obdolženka podala obsežen zagovor,

v katerem je bilo zajetih precej dokaznih predlog, do katerih se mora

opredeliti tudi sodišče. Zato razlogi obdolženke, s katerimi se

zavzema še za nižjo odmero stroškov, pooblaščencu zasebnega tožilca,

niso utemeljeni.

Po navedenem je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti spremenilo

sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji in ob delni

ugoditvi pritožbi v odločbi o stroških. Ker pa je ugotovilo, da drugi

razlogi, s katerimi pritožnica izpodbija sodbo, niso podani, je

pritožbo v ostalem zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih

delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bilo delno odločeno v obdolženkino korist, ni dolžna plačati

povprečnine (II. odstavek 98. člena ZKP). Drugi stroški pritožbenega

postopka, o katerih bi bilo potrebno odločati, pa pri višjem sodišču

niso nastali.