Supreme Court dismisses appeal; eviction compensation requires voluntary departure after Housing Act enactment.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Temelj tožbenega zahtevka po 126. členu SZ je lahko le prostovoljna izselitev po uveljavitvi SZ in sicer z namenom prenehanja stanovanjskega razmerja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, v katerem je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke, da ji plača 30 % od vrednosti stanovanja št. 32 v U. v C., po merilih, ki jih določa prvi odstavek 121. člena stanovanjskega zakona in bodo veljali v času dejanskega plačila. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo tožeča stranka. V reviziji ponavlja pritožbene navedbe o tem, kdaj ji je prenehalo delovno razmerje in kdaj je zapustila Slovenijo. Ponavlja tudi trditev, da je tožnik izročil ključe stanovanja M. M. z namenom, da stanovanje čuva do trenutka, ko se bo vrnil nazaj v stanovanje in to stanovanje še naprej uporabljal. Sklicuje se na prvi odstavek 58. člena prej veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih in poudarja, da mu do uveljavitve stanovanjskega zakona stanovanjsko razmerje še ni prenehalo. Trdi še, da je konec oktobra 1991 nameraval priti nazaj zaradi nadaljevanja uporabe stanovanja. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, prvostopnemu sodišču pa naloži, da zasliši pričo M. M. ter pooblaščeno uradno osebo tožene stranke A. M..

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo v tej pravdni zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na 126. člen stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ). Ta določa, da ima prejšnji imetnik stanovanjske pravice pravico zahtevati od lastnika, da mu izplača 30 % od vrednosti stanovanja, če stanovanje izprazni v dveh letih po uveljavitvi tega zakona. Med strankama je nesporno, da tožnik stanovanja ni izpraznil po uveljavitvi stanovanjskega zakona (19.10.1991), temveč pred tem (med 12.8. in 9.9.1991). Na tem dejstvu temelji odločitev sodišča prve stopnje in to odločitev je kot pravilno potrdilo tudi sodišče druge stopnje.

Tožnik sicer v pritožbi in reviziji izhaja iz drugačne pravne podlage spora. Trdi namreč, da mu stanovanjsko razmerje sploh ni prenehalo, ker se je nameraval v stanovanje vrniti. Če pa je tako, njegov tožbeni zahtevek že iz tega razloga ni utemeljen. Temelj tožbenega zahtevka po 126. členu SZ je lahko le prostovoljna izselitev po uveljavitvi SZ in sicer z namenom prenehanja stanovanjskega razmerja. Revizijsko sodišče končno še pripominja, da je tožbeni zahtevek po 126. členu SZ denarni zahtevek, ki bi ga moral tožnik izraziti v denarnem znesku.

Vsi drugi revizijski ugovori polemizirajo s tistimi razlogi sodbe sodišča druge stopnje, ki na odločitev niso vplivali in je z njimi sodišče le odgovarjalo na pritožnikove trditve.

Ker je odločitev v tem sporu materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), zavrnilo kot neutemeljeno.