Appeal allowed; inheritance court order invalid for mixing reasoning with ruling and missing third-order heirs.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Vsebina sklepa o dedovanju je predpisana v 2. odstavku 214. člena ZD.

Če je del obrazložitve vsebovan že v izreku sklepa, je tak sklep

napačen. To velja tudi za ugotovitev, da je RS dolžna poravnati

dolgove zapustnika do višine vrednosti izročene zapuščine, tak zapis

ne sodi v izrek odločbe, temveč je dovolj, da sodišče v obrazložitvi

le opozori upnike, da lahko svojo terjatev uveljavljajo do države.

V primeru kaducitete po 219. členu ZD mora sodišče predhodno

ugotoviti, ali obstojijo dediči po pokojnem tudi v obsegu 3.

parentele, če v prvih dveh dedičev ni. Z odpovedjo dedovanju dediča

bližnjega dednega reda pridejo namreč v poštev za dedovanje tudi

dediči naslednje parentele.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da

zapuščino po pokojnem J. B. sestavljajo nepremičnine, vpisane v vl.

št. x1 in x2 k.o. K., vl. št. x3 k.o. P., vl. št. x4 k.o. V. in x5

k.o. Z.. Ugotovilo je, da je vrednost zapuščine 29.298.654,00 SIT,

terjatve do zapuščine pa preko 200.000.000,00 SIT. Tako je čista

vrednost zapuščine pasivna, terjatve do zapuščine pa so priglasili

R. S., E. d.o.o., S., M. T., P., L. in J. Z., K.. Iz zapuščinskega

sklepa nadalje izhaja, da sta se dedinji sestri L. G. in L. S.

dedovanju odpovedali v svojem imenu ter v imenu svojih potomcev,

državna pravobranilka pa je predlagala, da sodišče opravi kaduciteto.

Glede na navedeno je sodišče sklenilo, da se celotna zapuščina po

pokojnem J. B. izroči Republiki Sloveniji, ta pa je dolžna poravnati

dolgove zapustnika do višine vrednosti izročene zapuščine po vrstnem

redu poplačilnih pravic.

Zoper sklep se pritožuje Republika Slovenija in v pritožbi navaja, da

zapuščinsko sodišče v sklepu ne more določati obveznosti Republike

Slovenije do posameznih upnikov, zato je s to svojo odločitvijo

sodišče kršilo določilo Zakona o dedovanju. Zapuščinsko sodišče pa je

pred izdajo sklepa tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Potem ko

so se dedovanju odpovedali dediči drugega dednega reda, bi moralo

sodišče ugotoviti, kdo so dediči tretjega dednega reda in pridobiti

njihove dedne izjave. Tudi ti dediči namreč sodijo v krog zakonitih

dedičev in šele če teh ni, nastopi kaduciteta.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da je vsebina sklepa o dedovanju

predpisana v 2. odstavku 214. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l.

SRS, št. 15/76 z dopolnitvami). Sodišče mora v sklepu ugotoviti obseg

zapuščine, razglasiti dediče, volilojemnike ali druge upravičene

osebe, ki so pridobile dedno pravico ter odločiti o morebitni

izročitvi stvari, ki je v sodnem depozitu, dednem dogovoru, stroških

postopka ali izročitvi zapuščine Republiki Slovenije zaradi

kaducitete. To odločbo pa mora sodišče nadalje podrobneje obrazložiti

v obrazložitvi, kjer opiše vrsto dedovanja (zakonito, oporočno),

dedne izjave posameznih dedičev, katera pravna in dejanska vprašanja

je bilo potrebno rešiti v postopku ter pojasni vse okoliščine, ki jih

je upoštevalo pri sodni odločbi. Izpodbijani sklep je sestavljen

napačno, saj je del obrazložitve zajet že kot sestavni del izreka

sklepa. To velja tudi za v pritožbi grajano odločitev, da je

Republika Slovenija dolžna poravnati dolgove zapustnika do višine

vrednosti izročene zapuščine, po vrstnem redu poplačilnih pravic.

Država sicer res mora odgovarjati za dolgove zapustnika do višine

vrednosti zapuščine, saj nanjo preide zapuščina v celoti, tako

pravice kot obveznosti, aktiva in pasiva, na podlagi zapustnikove

smrti (univerzalna sukcesija). Pri tem na državo preide zapuščina, ne

da bi le-ta podala sprejemno izjavo in se temu ne more odpovedati.

Vendar pa je država dolžna povrniti dolgove le tistim upnikom, ki od

nje to zahtevajo. Zato je v sklepu o dedovanju dovolj, če sodišče v

obrazložitvi le opozori upnike, naj svojo terjatev uveljavljajo do

države, ne more pa sodišče posebej v izreku državi nalagati poravnavo

dolgov zapustnika. Izrek odločbe namreč postane pravnomočen, pri

čemer pa tak izrek ni izvršljiv, saj iz njega ne izhaja, v kakšnem

obsegu se bodo glede na višino zapuščine dolgovi posameznih upnikov

povrnili. To pa ni več stvar zapuščinskega postopka, temveč Republike

Slovenije po prejemu terjatev posameznih upnikov.

Pritožba pa je utemeljena tudi v delu, ko opozarja, da je sodišče

pred izdajo izpodbijanega sklepa nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Po določilu 219. člena ZD izda sodišče sklep, da se zapuščina izroči

organu, pristojnemu za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja,

šele kadar ugotovi, da ni dedičev, ali kadar se ne ve, ali je kaj

dedičev, pa se v roku, ki je predpisan, ne zglasi nihče, ki bi

uveljavljal pravico do dediščine. V konkretnem primeru pa je sodišče

le ugotovilo, da sta se dedinji drugega dednega reda odpovedali

dedovanju, pri čemer pa ni izvedlo nadaljnjega postopka na

ugotovitev, ali obstojijo tudi dediči tretjega dednega reda oziroma

tretje parentele skladno z določilom 18. člena ZD, ki ureja zakonito

dedovanje. Tako je zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko

stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo potrebno

pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti

sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (355. člen v zvezi s 3.

odstavkom 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V ponovnem

postopku naj sodišče prve stopnje naprej ugotovi, ali so po pokojnem

J. B. še kakšni dediči tretje parentele in če ti dediščino

sprejemajo, nato pa naj o zapuščini ponovno odloči, upoštevajoč tudi

uvodne ugotovitve pritožbenega sodišča o pravilni obliki sklepa o

dedovanju.