Appeal dismissed; membership disputes in hunting clubs are civil matters requiring court protection under the Constitution.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Čeprav novi Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) sodnega varstva v

primerih izključitve in sprejema v članstvo v lovskih družinah

posebej ne ureja in se v tem razlikuje od predhodnega ZVGLD, je

vprašanje prenehanja članstva v društvu, kamor sodi tudi lovska

družina, glede na samo naravo pravice do članstva v društvu kot

pravice do združevanja kot temeljne človekove pravice in svoboščine,

tako pomembna pravica, da mora uživati sodno varstvo. Gre za

civilnopravno zadevo, saj imata stranki status subjekta civilnega

prava, zato je za odločanje o sporih pristojno redno sodišče.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da se

sklepa Upravnega odbora Lovske družine A. z dne 27.4.2005 in Občnega

zbora Lovske družine A. z dne 8.7.2005 kot nezakonita razveljavita.

Ugotovilo je, da tožniku člansko razmerje v Lovski družini A. ni

prenehalo in da ga je lovska družina dolžna vpisati v svoj članski

seznam brez prekinitve od 18.3.2005 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve

določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da novi Zakon o divjadi in lovstvu ne določa več sodnega

varstva v lovskih sporih zaradi nesprejema ali izključitve iz

članstva v lovski družini, tako kot ga je določal prejšnji Zakon o

varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč, ki je z

uveljavitvijo novega zakona nehal veljati. Prejšnji lovski zakon je

določal, da o takih sporih odloči pristojno samoupravno sodišče pri

Zvezi lovskih družin. Na podlagi tega je vrhovno sodišče tudi

odločilo, da je sodno varstvo le zaradi določila 59. člena ZVGLD o

sodnem varstvu omogočeno v pravdnih postopkih pri rednih sodiščih. Z

uveljavitvijo Zakona o divjadi in lovstvu kot specialnega predpisa

sodno varstvo ni predvideno in zato sodna pot ni dopustna, tožbo pa

bi moralo sodišče kot nedovoljeno zavreči. Na to mora sodišče ves čas

paziti po uradni dolžnosti, zato je bistveno kršilo določbe pravdnega

postopka.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter prerekala navedbe tožeče

stranke iz pritožbe inr predlagala njeno zavrnitev. Opozorila je, da

ima po 1. odstavku 23. člena Ustave RS vsakdo pravico, da o njegovih

pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega

odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno

sodišče. Iz te določbe jasno izhaja, da ima tožnik sodno varstvo

zoper odločitev upravnega odbora in Občnega zbora Lovske družine

A. in sicer pri sodišču splošne pristojnosti v pravdnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvo pritožbenih trditev tožene stranke je, da je sodišče prve

stopnje odločilo o sporu, ki ne spada v sodno pristojnost, s tem pa

storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke 2.

odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS 36/04,

prečiščeno besedilo). Pritožba ima prav, ko ugotavlja, da novi Zakon

o divjadi in lovstvu (ZDLov-1, Ur.l. RS 60/2004) sodnega varstva v

primeru izključitve in sprejema v članstvo v lovskih družinah posebej

ne ureja ter se v tem razlikuje od predhodnega Zakona o varstvu,

gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (Ur.l. SRS 25/76,

ZVGLD), ki je predvideval varstvo pred samoupravnim sodiščem. Vendar

pa je napačen njen nadaljnji zaključek, da je vrhovno sodišče sodno

varstvo pred rednimi sodišči v primerih tovrstnih sporov predvidelo

le zaradi določila 59. člena ZVGLD o sodnem varstvu. Iz odločitve o

kompentenčnem sporu vrhovnega sodišča I R 20/99, ki je bila podlaga

za sprejem načelnega pravnega mnenja, namreč izhaja, da je vprašanje

prenehanje članstva v društvu, med katere sodi tudi lovska družina

(primerjaj 65. člen ZDLov-1), glede na samo naravo pravice do

članstva v društvu kot pravice do združevanja oziroma temeljne

človekove pravice in svoboščine (15. in 42. člen URS) tako pomembna

pravica, da mora uživati sodno varstvo. To zagotavlja že Ustava RS,

ki v 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah

in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja

odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, ta

pravica pa ima podlago tudi v 6. členu Evropske konvencije o

človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP), ki ureja pravico

do dostopa do sodišča. Pri tem je pomembno, da pravica do sodnega

varstva zagotavlja vsakomur, da lahko od sodišča zahteva in tudi

doseže odločitev o sporu glede civilnih pravic in obveznosti, pri

čemer je takšna odločitev lahko le meritorna, vsebinska odločitev

(primerjaj Galič, Komentar k 2. členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s

komentarjem, prva knjiga, Ur.l.: GV Založba, 2005). Torej po oceni

pritožbenega sodišča ni pomembno, da novi zakon - ZDLov-1 izrecno ne

predvideva več možnosti sodnega varstva v primeru nesprejema ali

izkjučitve iz članstva lovske družine, saj je tako sodno varstvo

glede na pomembnost odločitve o pravici do združevanja mogoče

uveljavljati že na temelju same Ustave. V konkretnem primeru tožena

stranka ne zatrjuje niti ne izkazuje, da bi zakonodajalec s tem, ko

je iz zakonskega teksta izpustil določbo o sodnem varstvu, nameraval

takšno varstvo izključiti. To pa bi lahko storil le, če bi bila

omejitev dostopa do sodnega varstva potrebna in nujna za dosego

ustavno legitimiranega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega

cilja (primerjaj odločbo USRS Up 13/99, z dne 8.3.2001). Ker v

konkretnem primeu status lovskih družin kot subjekt civilnega prava

ostaja nespremenjen, posebna ureditev pa ne predvideva kakšnega

drugega sodnega varstva, je torej odločitev prvostopnega sodišča o

tem, da zadeva sodi med civilnopravne zadeve, ki jih obravnavajo

redna sodišča, pravilna. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da

spori o članstvu v lovskih družinah niso edini spori v zvezi z

izključitvijo ali priznanjem članstva v posameznem društvu, temveč so

sodišča splošne pristojnosti odločala tudi že o sporih glede članstva

v drugih društvih ali zvezah, kot na primer v kinološki zvezi,

članstvu v političnih strankah ipd.

Ker glede na navedeno sodišče prve stopnje z izdajo zamudne sodbe ni

zagrešilo absolutne bistvene kršitve iz 3. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP, pa tudi ne drugih kršitev, na katere pazi pritožbeno

sodišče v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP), je

bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353.

člen ZPP).

Tožeča stranka je po izdaji sodbe predlagala tudi izdajo sklepa o

stroških, o čemer pa bo odločilo sodišče prve stopnje v skladu z

določilom 3. odstavka 163. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke je zajeta z

zavrnilnim izrekom sodbe in temelji na določilu 1. odstavka 165.

člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Prav tako pa tudi tožeča

stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno

prispeval k odločitvi o zadevi (1. odstavek 155. v zvezi s 1.

odstavkom 165. člena ZPP).