Possessory claim dismissed because plaintiff failed to prove defendant caused the obstruction and remedy was not restorative.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Posestna tožba je dajatvena tožba in tudi sklep sodišča, s katerim se

odloča o posestnem varstvu, mora biti dajatven, saj se z njim

uresničuje posestno varstvo (79. člen ZTLR).

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka je vložila proti toženi stranki dve tožbi, s katerima

je uveljavljala posestno varstvo z zahtevkoma, podrobno opisanima pod

točka I. in II. izreka sklepa. Obenem je odločilo, da tožnika sama

krijeta svoje pravdne stroške.

Proti sklepu se pritožujeta tožnika, uveljavljata vse tri pritožbene

razloge in sodišču druge stopnje predlagata razveljavitev sklepa.

Glede prvega motilnega dejanja, opisanega v točki I. izreka, tožnika

menita, da je podanih dovolj posrednih dokazov, da je prepreko

postavil prav toženec. Odločitev je tudi materialnopravno napačna,

saj četudi je prepreko postavil nekdo tretji, bi moral toženec

omogočiti tožnikoma izvajanje služnosti. Sklicuje se na zadevo K

61/2003, v kateri je sodišče na podlagi posrednih dokazov spoznalo

storilca za odgovornega storitve očitanega kaznivega dejanja. Glede

drugega motilnega dejanja se sodišče ni opredelilo do dejstva, da

toženec ni dovolil odkopa zemlje, ki ga je predlagala tožeča stranka

in ga je sodišče odredilo. Vse ostalo so zgolj ugibanja izvedenca.

Sklep je v tem delu neobrazložen. Razlog za odvzem vode je prav

manjkajoči del cevi oziroma napeljave za odtok vode, ki ga je toženec

očitno odstranil. Po tem spoznanju sta tožnika ustrezno modificirala

tožbeni zahtevek. Tožnika imata služnost vodovodne napeljave. Sodišče

bi moralo pri svoji odločitvi upoštevati, da je priča A. V.

izključila možnost, da bi bil vzrok za to, da sta toženca brez tekoče

vode v pomanjkanju vode na Z.. Kot lastnik in posestnik služnega

zemljišča bi moral toženec ukreniti vse potrebno, da bi tožnika vodo

imela, ne pa, da je odstranil del cevi v jašku svoje hiše in cel

speljal drugam.

Toženec je na pritožbo odgovoril ter predlaga njeno

zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga za odločitev prvega sodišča so določbe 70. -

81. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in

426. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in prvo sodišče jih je

pravilno in popolno povzelo na 5. strani obrazložitve pisnega sklepa.

Svojo odločitev, ki se nanaša na zatrjevano motilno dejanje, opisano

pod točko I. izreka sklepa, je tudi po oceni sodišča druge stopnje

pravilno oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka svojega dokaznega

bremena, da je motilno dejanje storil prav toženec, ni izpolnila. S

popolno in prepričljivo dokazno oceno prvega sodišča soglaša tudi

pritožbeno sodišče in ji glede na pritožbene trditve le še dodaja:

Nasprotovanja med pravdnima strankama, ki izvirajo iz dejstev, da so

sosedje, ne more zadoščati za sklep, da je to motilno dejanje storil

prav toženec. Ker pa sta tudi tožnika potrdila, da sta bila soda

odstranjena po tednu dni (torej celo pred vložitvijo tožbe), ob

nedokazanem dejstvu, da je motilno dejanje storil prav toženec,

njegova pasivna legitimacija tudi ne more izhajati iz dejstva, da je

nekdo tretji storil motilno dejanje v toženčevo korist, toženec pa se

mirni vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja ni uprl. Vprašanje

obveznosti toženca kot lastnika služnega zemljišča po zatrjevani

služnostni pravici hoje in vožnje v korist tožnikov, presega okvire

obravnavanja in odločanja v motenjski pravdi (primerjaj 78. člen

ZTLR), prav tako kot ni pomembno, kakšno dokazno oceno je sprejelo

sodišče v nekem drugem postopku.

Ker tedaj tožeča stranka ni dokazala, da je toženec storil motilno

dejanje, opisano v 1. odst. točke I. izreka sklepa, je zahtevek

tožeče stranke za posestno varstvo z vzpostavitvijo prejšnjega stanja

(ki je bilo že vzpostavljeno) in s prepovedjo bodočih motilnih

dejanj, neutemeljen.

Glede drugega motilnega dejanja, glede katerega je prvo sodišče prav

tako zavrnilo zahtevek tožeče stranke za posestno varstvo, iz

podatkov v spisu izhaja, da je prvotni opis motilnega dejanja v

(sicer nepotrebnem) ugotovitvenem delu, tožeča stranka tekom pravde

spremenila, medtem ko sta restitucijski in prepovedni del zahtevka

ostala nespremenjena. To motilno dejanje naj bi tožena stranka po

prvotno oblikovanem ugotovitvenem zahtevku storila z zaprtjem ventila

za vodo v pritličju hiše na naslovu K., po modificiranem

ugotovitvenem zahtevku pa tako, da je toženec odstranil del vodovodne

napeljave v pritličju hiše na naslovu K.. Posestna tožba je dajatvena

tožba in tudi sklep sodišča, s katerim se odloča o posestnem varstvu,

mora biti dajatven, saj se z njim uresničuje posestno varstvo

(primerjaj 79. člen ZTLR). Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v

razlogih izpodbijanega sklepa, da vzpostavitvenemu in v zvezi z njim

tudi prepovednemu zahtevku, kot ga je oblikovala tožeča stranka, ni

mogoče ugoditi. Z zahtevanim restitucijskim zahtevkom - odprtjem

ventila za vodo v pritličju toženčeve hiše kot načinu, da se omogoči

dotok vode v hišo tožnikov, torej ni mogoče vzpostaviti prejšnjega

stanja, saj po pravilni dejanski ugotovitvi prvega sodišča, ki jo

sprejema tudi tožeča stranka (glej modifikacijo ugotovitvenega dela

zahtevka) vzrok za prenehanje dotoka vode v hišo tožeče stranke ni

zaprtje ventila, marveč odstranitev dela vodovodne napeljave. Razlogi

prvega sodišča, navedeni na 10. strani izpodbijanega sklepa, oprti

predvsem na strokovno mnenje izvedneca, so popolni in pravilni,

pritožbena graja dokazne ocene v zvezi z neizvedbo izkopa pa zato

neutemeljena. Očitek o pomanjkanju razlogov za opustitev izvedbe

dovoljenega dokaza z izkopom jaška prav tako ni utemeljen (glej 2.

odst. 4. strani sklepa). Vse ostalo, kar navajata pritožnika v

pritožbi, je glede na oblikovani dajatveni zahtevek (vzpostavitveni

in prepovedni), ki mu sodišče zaradi povedanega ni moglo ugoditi,

brez pomena, in ker je neutemeljen dajatveni del tožbenega zahtevka,

tudi ugotovitvenemu zaradi pomanjkanja pravnega interesa zanj, prvo

sodišče ni moglo ugoditi. Pravilno bi ga moralo sicer zavreči, toda

te relativne kršitve določb pravdnega postopka pritožba ne

uveljavlja.

Odločitev prvega sodišča je zaradi povedanega v dejanskem in

materialnopravnem pogledu pravilna, s kakšno procesno kršitvijo, na

katero pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti, pa ni

obremenjena. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke

zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje po določbi 2. točke

365. člena ZPP.

Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z

zavrnilnim izrekom sklepa (1. odst. 154., 1. odst. 165. člena ZPP).