Appeal allowed; co-ownership usage claim dismissed by first instance due to insufficient proof of exclusion.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna. Za

uspešnost zahtevka po 219. členu ZOR je treba res izkazati korist na

strani tistega, ki solastno stvar uporablja, ter prikrajšanje na

strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. V konkretnem primeru

je tožnica zatrjevala kot korist na strani tožene stranke uporabo

tožničinega solastninskega dela brez njenega dovoljenja, prikrajšanje

na strani tožnice pa nemožnost uporabe tega dela zaradi ravnanja

toženca. Korist in prikrajšanje ima lahko namreč različne izraze.

Tako lahko korist predstavlja uporaba solastne stvari na način, s

katerim se krši pravica drugega solastnika (prvi odstavek 14. člena

Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju

ZTLR)), prikrajšanje pa lahko predstavlja izgubo določene pravice,

plačilo določenega denarnega zneska, zmanjšanje pravice na določeni

stvari, ipd.. V konkretnem primeru tožba ne bi bila sklepčna, če bi

tožnica zgolj zatrjevala, da toženec sam uporablja solastno stvar, ne

pa tudi, da je toženec tožnico brez njene volje izključil od uporabe

solastne stvari. Ključno je torej vprašanje, ali tožnica nepremičnine

ne uporablja po lastni volji ali zaradi ravnanja toženca.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki od

1.3.1995 do 31.12.2000 uporabnino po 24.000,00 SIT mesečno za

polovico stanovanja na B. v L., za čas od 1.1.2001 do 19.1.2001 pa

12.000,00 SIT, kar je dolžna plačati do vsakega 5. dne v mesecu

vnaprej, do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke pa je dolžna plačati

v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

zapadlosti vsakega obroka dalje do dneva plačila, ter ji povrniti

pravdne stroške po sodni odmeri z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje odločbe dalje do dneva plačila, vse v 15 dneh. Tožeči

stranki je naložilo povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v

znesku 159.715,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2004

dalje do plačila.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh

pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče ponovno preuči vse

navedbe, dokazne predloge in predložene listine ter ob pravilni

uporabi materialnega prava pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da

tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno

pa, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna in

razlogi sodbe protispisni. Sodišče prve stopnje vrste relevantnih

navedb tožeče stranke ni upoštevalo, obenem pa tudi ni upoštevalo

izpovedi prič v zvezi s tem. Tožeča stranka je že ves čas tekom

nepravdnega postopka ter tudi na naroku dne 1.3.2002 jasno navedla,

da ima toženec v stanovanju poleg sebe in svoje nove partnerke tudi

dva podnajemnika. Enako je tožnica to trdila in dokazala z

zaslišanjem priče D. J. na naroku 25.3.2003. Predložila je tudi

podatke o povprečnih najemninah stanovanj, ki se nahajajo v območju

L.. Iz vsega tega je jasno, da toženec ne samo, da je sam koristil

celotno nepremičnino brez vsakršnega soglasja in v nasprotju z voljo

tožnice, temveč je to stanovanje celo tržil in imel od tega korist.

Hkrati pa je splošno znano, da je toženec imel korist že samo od

tega, ker je sam uporabljal celotno stanovanje in je torej uporabljal

tudi del, ki je pripadal tožnici, saj takega stanovanja toženec ne bi

mogel uporabljati brez doplačila. Tožnica je tudi predlagala

imenovanje izvedenca oz. predhodne poizvedbe pri Občini oz. UE. Vsega

tega sodišče prve stopnje ne upošteva, ne poda dokazne ocene o tem,

čemu nekaterih dokazov ni upoštevalo, čemu drugih dokazov ni izvedlo,

a v isti sapi trdi, da tožnica ni navedla relevantih dejstev ter da

je celo zahtevek nesklepčen. Podana je zato kršitev določil ZPP, saj

take odločitve sodišča ni mogoče preikusiti. Sodišče je očitno tudi

pomanjkljivo izvedlo predlagane dokaze, saj je toženec v nepravdnem

postopku opr. št. N 283/95 priznal, da ključev stanovanja tožnici ni

dal, ker je odšla in naj bi jemala iz njega stvari. To je potrdila

tudi priča D. J. pa tudi priča D.. Toženec tako ni bil v dobri veri,

ravnal je z namenom, da tožnica stanovanja ne bi več mogla

uporabljati. Tožnica je storila vse, da bi lahko stanovanje tudi sama

uporabljala, vložila je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, ki je

bil zavrnjen in ki je bil usmerjen ravno v zahtevo na izročitev

ključev za stanovanje na naslovu B., L..

Pritožba je bila vročena toženi stranki v odgovor v skladu z določbo

prvega odstavka 344. člena ZPP, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 219. člen Zakona o

obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je glede na čas

nastanka obligacijskega razmerja treba uporabiti v skladu z določbo

1060. člena Obligacijskega zakonika. Po tem določilu ima imetnik,

kadar nekdo njegovo stvar uporabi v svojo korist, pravico od njega

zahtevati, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Za

uspešnost zahtevka po 219. členu ZOR je treba res izkazati korist na

strani tistega, ki solastno stvar uporablja, ter prikrajšanje na

strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. Vendar pa je napačno

stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tega ni zatrjevala.

Korist in prikrajšanje ima lahko namreč različne izraze. Tako lahko

korist med drugim predstavlja uporaba solastne stvari na način, s

katerim se krši pravica drugega solastnika (prvi odstavek 14. člena

Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR),

prikrajšanje pa lahko predstavlja izgubo določene pravice, plačilo

določenega denarnega zneska, zmanjšanje pravice na določeni stvari,

ipd. Pri tem pa ni pomembno, ali za obogatenega pomeni pridobitev

stvari objektivno korist ali ne, oziroma ali se je dejansko okoristil

s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga

opustil. Pomembna je torej predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko

imel od stvari, ki jo je pridobil (primerjaj II Ips 364/2000). V

konkretnem primeru je tožnica zatrjevala kot korist na strani tožene

stranke uporabo tožničinega solastninskega dela brez njenega

dovoljenja, prikrajšanje na strani tožnice pa nemožnost uporabe tega

dela. Pravnorelevantna pa je pri tem okoliščina, ali je tožnica

souporabo stanovanja opustila po svoji volji ali neprostovoljno. Če

je toženec tožnici fizično onemogočil bivanje v stanovanju, je

tožnica zaradi tega dejanja prikrajšana, ker ne more uporabljati

svojega solastnega dela, toženec pa obogaten. Zgolj dejstvo, da

solastnik solastne stvari ne uporablja, pa samo po sebi ne zadošča za

utemeljenost zahtevka, če njegove uporabe ni mogoče opredeliti kot

kršitev pravice drugega solastnika. Zmotno je torej stališče sodišča

prve stopnje, da je tožba nesklepčna in da je nerelevantno dejstvo,

ali je toženec tožnici dejansko onemogočil bivanje v stanovanju. V

konkretnem primeru tožba ne bi bila sklepčna, če bi tožnica zgolj

zatrjevala, da toženec sam uporablja solastno stvar, ne pa tudi, da

je toženec tožnico brez njene volje izključil od uporabe solastne

stvari. Glede višine uporabnine pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da

je tožnica ocenila korist za uporabo polovice trosobnega stanovanja v

izmeri 76,00 m2 v višini 24.000,00 SIT mesečno. V skladu z ustaljeno

sodno prakso se višina uporabnine ugotavlja glede krajevno običajne

najemnine za stanovanja, ki so podobna spornemu. Tožnica je torej

navedla dejstva v zvezi z višino tožbenega zahtevka, saj, kot rečeno,

korist ne predstavlja zgolj dejanski dohodek od oddajanja sobe, kot

napačno meni sodišče prve stopnje. Za ugotovitev višine uporabnine pa

je tožnica predlagala v tožbi določene dokaze (zaslišanje strank in

vpogled v nepravdni spis), kasneje pa tudi poizvedbe pri Občini M. in

izvedenca gradbene stroke.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo torej dejansko

stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi

tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo

vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem

sojenju naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek glede

ugotavljanja dejstev, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v

obrazložitvi sklepa, predvsem, ali je tožnica sporno stanovanje

zapustila prostovoljno ali zaradi ravnanja toženca. Glede višine

uporabnine pa naj sodišče prve stopnje, če bo ugotovilo, da je

tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, presodi, katere dokaze, ki so

za ugotavljanje dejanskega stanja primerni, je tožnica glede na potek

postopka pred sodiščem prve stopnje predlagala pravočasno v skladu z

določbo 286. člena ZPP, ter nato dokazni postopek ustrezno dopolni

tudi glede ugotavljanja višine uporabnine.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka

165. člena ZPP.