Bilateral bill holder and drawer relationship allows drawer to raise underlying contract defenses against holder.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dokler sta menični upnik in dolžnik tudi stranki iz temeljnega

razmerja, lahko menični dolžnik zoper meničnega upnika uveljavlja vse

ugovore iz razmerja, ki je podlaga za izdajo menice. Načelo

abstraktnosti menične zaveze v tem razmerju ne velja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o

izvršbi, opr. št. I 2001/00267 z dne 14.6.2001, razveljavi v 1. in 3.

točki in glede izvršilnih stroškov ter se tožbeni zahtevek zavrne.

Nadalje je tožeči stranki v plačilo naložilo še pravdne stroške

tožene stranke v znesku 853.943,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje sklepa o stroških dalje, to je od 22.3.2004

dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da

sklep o izvršbi v celoti obdrži v veljavi in tožbenemu zahtevku ugodi

z ustreznimi stroškovnimi posledicami, podrejeno pa, da izpodbijano

sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je

bila menica izdana za zavarovanje pogodbe o finančnem leasingu med

tožečo stranko in A. d.o.o., zaradi česar naj bi šlo pri menični

obveznosti za t.i. akcesorni pravni posel. Pogodba o finančnem

leasingu je bila namreč z menico zavarovana zgolj posredno. Obveznost

tožene stranke je nastala na podlagi protestirane menice, menična

obveznost pa je neodvisna od pravnega posla, iz katerega je nastala.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne

gre za abstraktno obveznost. Sodišče prve stopnje pa je napačno

uporabilo tudi določilo 16. člena Zakona o menici (v nadaljevanju ZM)

in 2. odstavka 256. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v

nadaljevanju ZOR), saj iz teh določb ni mogoče izpeljati zaključka,

da je ugovor toženca iz osnovnega posla upošteven. V dopolnitvi

pritožbe pa tožeča stranka navaja, da je napačna ugotovitev sodišča

prve stopnje, da je toženec avalist. V Zakonu o menici je natančno

predpisano, kako nastane aval, v obravnavanem primeru pa ni izpolnjen

nobeden od pogojev za nastanek poroštva. Toženec se je podpisal na

bianko menico kot trasant, njegovega podpisa pa ni mogoče šteti kot

podpisa avalista. Napačno je tudi stališče, da je obveznost toženca

v tej zadevi akcesorne narave, ker toženec nastopa kot porok. Iz

menične izjave ne izhaja, da toženec nastopa kot porok, pač pa je dal

v zavarovanje svoje terjatve poleg bianko menice še poroštveno

izjavo. Tožnik se je tako zavaroval z dvema instrumentoma in sicer s

poroštveno izjavo in bianko menico ter ob neizpolnitvi temeljenega

posla uporabil zanj ugodnejši instrument. tj. bianko menico, ker v

tem primeru toženec nima ugovorov iz temeljnega posla. Takšni ugovori

so mogoči, vendar le v primerih, kadar sta stranki temeljnega in

meničnega razmerja isti, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

Stranki temeljnega razmerja sta namreč tožnik in družba A. d.o.o. kot

leasingojemalec, stranki meničnega posla pa toženec kot izdajatelj in

tožnik kot remitent.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba izpodbija dve ključni ugotovitvi sodišča prve stopnje in

sicer, da je v obravnavanem primeru treba toženca obravnavati kot

avalista in da menična obveznost toženca ni abstraktna. Navedene

ugotovitve sodišča prve stopnje so po mnenju pritožbe pravno zmotne.

Pritožbenemu ugovoru, da v obravnavanem primeru ne gre za menično

poroštvo oz. aval, je potrebno pritrditi. Aval namreč predstavlja

posebno vrsto poroštva za plačilo menice, s katerim oseba, s svojim

podpisom na menici (ob katerem je praviloma zapisano tudi "per aval"

ali " kot porok" ipd.), jamči, da bo menico plačala kot porok, če je

ne bo plačal menični dolžnik. Takšno menično poroštvo ustvarja

abstraktno menično obveznost in je od glavne menične obveznosti

neodvisno. V obravnavanem primeru pa toženca ni mogoče obravnavati

kot avalista. Toženec se namreč ni zavezal kot porok po določbah

Zakona o menici za plačilo menice, temveč se je zavezal kot porok po

civilnopravnih določbah ZOR in sicer za plačilo obveznosti po pogodbi

o finančnem leasingu, ter kot porok v zavarovanje te terjatve izdal

lastno bianko menico. V tem primeru zato ne prihajajo v poštev

pravila o meničnem poroštvu, temveč pravila o odgovornosti

izdajatelja lastne menice. Toženec je torej menični dolžnik, ne pa

avalist. Čeprav so iz navedenih razlogov materialnopravni zaključki

sodišča prve stopnje o obstoju avala napačni, pa to na odločitev v

tej zadevi ni vplivalo.

Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da gre v

konkretnem primeru za razmerje med izdajateljem menice in meničnim

upnikom (remitentom), zaradi česar obveznost iz menice ni abstraktna.

Res je sicer, da je menična obveznost načeloma abstraktna in

samostojna obveznost. Če menični upnik prenese svojo menično terjatev

na tretjo osebo, menični dolžnik zoper tretjega ne bo mogel

uveljavljati nobenih ugovorov, ki izhajajo iz temeljnega razmerja.

Dokler pa sta menični upnik in dolžnik iz lastne menice tudi stranki

iz temeljnega razmerja, pa lahko menični dolžnik v razmerju do

meničnega upnika (remitenta) uveljavlja vse ugovore iz razmerja, ki

je podlaga za izdajo menice. Načelo abstraktnosti menične zaveze, na

katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, v tem razmerju ne

velja. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče, da je treba v

obravnavanem primeru poroštvo in menično obveznost obravnavati

ločeno, ker gre za dva neodvisna pravna posla. Temeljni posel, ki je

bil v obravnavani zadevi podlaga za izdajo lastne menice, in glede

katerega je treba presoditi toženčeve ugovore, je namreč poroštvena

izjava, s katero se je toženec zavezal poravnati obveznosti družbe

A. d.o.o. iz pogodbe o finančnem leasingu. S tem namenom je bila

lastna menica tudi izdana. Toženec zato lahko uveljavlja vse ugovore,

ki izhajajo iz tega posla. Ker pa je poroštvo akcesorne narave, je

treba upoštevati tudi pogodbo o finančnem leasingu, ki predstavlja

glavni posel, za katerega je poroštvo dano. To pomeni, da se toženec

(kot porok) lahko sklicuje tudi na prenehanje terjatve (glavnega

dolžnika) iz pogodbe o finančnem leasingu. Takšno ravnanje je v

skladu tudi s 1009. členom ZOR.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbenim očitkom o napačni

uporabi določil 16. člena ZM in 2. odstavka 256. člena ZOR. Prav

drugi odstavek 256. člena ZOR v razmerju med izdajateljem

vrednostnega papirja in njegovim imetnikom dopušča ugovore iz

pravnega posla, ki je bil podlaga za izdajo vrednostnega papirja. Iz

določbe 16. člena ZM oz. iz umestitve te določbe v Zakonu o menici

(tj. v poglavje, ki ureja indosiranje, to je prenos na tretjo osebo)

pa je jasno razvidno, da se omejitev ugovorov iz temeljnega razmerja,

nanaša samo na imetnika menice, ki ni remitent. Sklicevanje sodišča

prve stopnje na citirane določbe je zato materialnopravno pravilno.

Glede na vse povedano so zaključki sodišča prve stopnje, da je

potrebno zaradi prenehanja terjatve iz temeljnega posla tožbeni

zahtevek zavrniti, materialnopravno pravilni. Ker pritožbeno sodišče

tudi ni našlo pritožbenih razlogov, na katere je v skladu z 2.

odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je

pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).