Appeal allowed; appeal court quashes first instance judgment and remands case due to incomplete factual findings on bankruptcy recovery.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Ob dejstvu, da mora biti poroštvena izjava dana v pisni obliki, kar

je bilo v konkretnem primeru izpolnjeno in da je v njej zapisana

obveznost toženke povsem jasna, ni bilo nobene potrebe po

zasliševanju toženke kot stranke in ugotavljanju njene prave volje

ter uporabi določb 2. odstavka 99. člena ZOR o razlagi spornih

določil pogodbe, saj je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1.

odstavka 99. člena ZOR določila izjave uporabilo tako kot se glasijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu

zahtevku v celoti in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati

tožeči stranki znesek 5.886.587,80 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 26.4.2002 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne

stroške v znesku 271.731,87 SIT s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje

njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni

zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovnimi

posledicami. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje napačno

ugotovilo, da je potrebno menično izjavo in pooblastilo za izpolnitev

menice z dne 20.9.2000 šteti za poroštveno izjavo v smislu 998. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tožena stranka

namreč poroštvene izjave nikoli ni dala in njena poroštvena obveznost

ni nastala. Tožena stranka je tožeči stranki izročila le menico in

menično izjavo s pooblastilom za izpolnitev menice, kar je bila tudi

prava volja tožene stranke. V izjavi ni opredeljena poroštvena

obveznost kot tudi ne obveznost, na katero se poroštvo nanaša. Tudi v

kolikor bi menično izjavo in pooblastilo za izpolnitev šteli za

poroštveno izjavo, bi bila le-ta neveljavna. Zgolj dejstvo, da je na

menični izjavi in pooblastilu za izpolnitev menice, ki ga je

sestavila tožeča stranka, pri podpisu toženke naveden podpis porok,

pri čemer pa iz besedila menične izjave jasno izhaja, da gre za

pooblastilo za izpolnitev bianco menice, ne dokazuje, da gre za

poroštveno izjavo kot to napačno zaključuje sodišče v izpodbijani

sodbi. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo in

nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko sporne izjave ni razlagalo v

smislu določila 2. odstavka 99. člena ZOR in ni zaslišalo toženke kot

stranke, saj bi le na ta način lahko ugotovilo pravo voljo tožene

stranke, ki je bila dati menično in ne poroštveno zavezo za plačilo

obveznosti družbe R. d.o.o. po sklenjeni kreditni pogodbi. Tožena

stranka pa ne odgovarja tožeči stranki niti na podlagi menične

obveznosti, saj je tožeča stranka menico izpolnila v nasprotju s

pooblastilom in ni opravila vseh meničnih opravil, zaradi česar je

menica prejudicirana. Tožbeni zahtevek bi bilo zato potrebno zavrniti

tudi iz tega razloga. Nadalje pritožnica graja odločitev prvostopnega

sodišča glede višine terjatve, saj meni, da je ugotovitev sodišča v

izpodbijani sodbi, da je tožeča stranka pogodbene obresti obračunala

od 1.7.2001 do 18.9.2001, v nasprotju z listinami v spisu, s čimer je

sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po določilu 14.

točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pri presoji zakonskih zamudnih

obresti, ki so zapadle v plačilo po 1.1.2002 pa bi moralo sodišče ob

pravilni uporabi določila 1060. člena Obligacijskega zakonika (v

nadaljevanju OZ) uporabljati določila OZ, ki izjeme od prepovedi

obrestovanja obresti za kreditne organizacije ne določajo več.

Sodišče prve stopnje pa je nepravilno oblikovalo izrek izpodbijane

sodbe. V kolikor je bila terjatev tožeče stranke zoper glavnega

dolžnika v celoti priznana na naroku dne 15.9.2003 kot zatrjuje

tožeča stranka, potem ima priznanje terjatve v stečajnem postopku

enake učinke kot pravnomočno razsojena stvar. V kolikor je sodišče

ugotovilo, da je zaveza tožene stranke solidarna, potem bi moralo to

biti zajeto v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Vsak dolžnik

solidarne obveznosti odgovarja po določbi 1. odstavka 414. člena ZOR

upniku za celo obveznost, ne more pa upnik dobiti plačila dvakrat.

Ker sodišče tega v izreku izpodbijane sodbe ni upoštevalo, je napačno

uporabilo materialno pravo. Pritožnica zahteva povrnitev stroškov

pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP

vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na

pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da je

neutemeljena, ker pritožbeni razlogi niso podani.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede zaključka prvostopnega

sodišča, da je listina, v prilogi označena z A5, imenovana "menična

izjava in pooblastilo za izpolnitev menice" kljub takšnemu naslovu

tudi pisna poroštvena izjava toženke, izdana v smislu 998. člena ZOR.

Nobene listine namreč ni mogoče presojati le po naslovu, pač pa po

njeni vsebini. Toženka je to izjavo podpisala na podlagi obveze, ki

jo je sprejel glavni dolžnik kot enega od dogovorjenih načinov

zavarovanja njegovega dolga, saj se je v točki c) 8. člena zavezal,

da bo banki predložil osebno menico toženke s poroštveno izjavo. Ob

upoštevanju takšne zaveze in ob presoji izjave toženke po njeni

vsebini pa se izkaže zatrjevanje pritožnice, da je izročila tožeči

stranki kot upniku le osebno menico z menično izjavo kot zavarovanje

dolga glavnega dolžnika, za neutemeljeno. Toženka je namreč izročila

osebno menico z menično izjavo za zavarovanje svoje lastne

obveznosti, ki jo je prevzela kot porok s podpisom pisne poroštvene

izjave. Listina z dne 20.9.2000 je glede na povedano po njeni vsebini

tako poroštvena izjava, s katero se toženka zavezuje, da bo poravnala

vse obveznosti glavnega dolžnika gospodarske družbe R. d.o.o.

L. po pogodbi št. 5294/00-KK in vseh pripadajočih aneksih kot tudi

menična izjava, s katero je pooblastila tožečo stranko, da menico v

primeru potrebe izpolni v vseh njenih neizpolnjenih delih za znesek

zapadlih terjatev do dolžnika. Takšno ravnanje toženke kot

direktorice glavnega dolžnika je bilo povsem logično in v skladu z

uveljavljeno poslovno prakso. V izjavi je obveznost poroka dovolj

jasno opredeljena, saj iz nje izhaja, da se poroštvo nanaša na

obveznost gospodarske družbe R. d.o.o., ki jo ima do tožeče stranke

na podlagi sklenjene pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 5294/00-KK in

vseh pripadajočih aneksih, toženka kot porok pa je prevzela

obveznost, da bo poravnala vse nastale obveznosti po tej pogodbi.

Zato so pritožbene navedbe, da je izjava neveljavna, ker v njej ni

opredeljena poroštvena obveznost, niti ni jasno, na katero obveznost

se poroštvo nanaša, neutemeljene. Ob dejstvu, da mora biti poroštvena

izjava dana v pisni obliki, kar je bilo v konkretnem primeru

izpolnjeno in da je v njej zapisana obveznost toženke povsem jasna,

ni bilo nobene potrebe po zasliševanju toženke kot stranke in

ugotavljanju njene prave volje ter uporabi določb 2. odstavka 99.

člena ZOR o razlagi spornih določil pogodbe, saj je sodišče prve

stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 99. člena ZOR določila izjave

uporabilo tako kot se glasijo.

Glede na povedano je sodišče prve stopnje ob dejstvu, da je tožeča

stranka zahtevala plačilo obveznosti na podlagi poroštva in ne

menične obveznosti, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo.

Pravilno je uporabilo tudi materialnopravne določbe ZOR, ko je izjavo

ocenilo kot poroštveno izjavo (998. člen ZOR) in odločilo, da toženka

solidarno odgovarja za obveznost glavnega dolžnika, ker je ta prišel

v stečaj oziroma, ker gre za obveznost, nastalo iz gospodarske

pogodbe, saj v tem primeru porok odgovarja kot porok in plačnik,

torej solidarno z glavnim dolžnikom (1004. člen ZOR). Zato so

pritožbene navedbe, da tožnikov zahtevek temelji na menični

obveznosti tožene stranke in je neutemeljen, ker tožeča stranka

menice ni pravilno izpolnila in ni opravila vseh meničnih opravil,

neupoštevne.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi višino terjatve, saj

je ob upoštevanju določbe 1002. člena ZOR in kreditne pogodbe,

sklenjene med tožečo stranko in glavnim dolžnikom, tožeča stranka

upravičena od poroka zahtevati plačilo glavnice, pogodbenih in

zamudnih obresti ter eventuelnih stroškov. S kreditno pogodbo so bile

dogovorjene pogodbene obresti, ki jih je tožeča stranka obračunala v

znesku 168.707,80 SIT, kar izhaja iz priloženih obračunov v prilogi

A10. S tožbo zahteva neplačane pogodbene obresti od 1.7.2001 do dneva

zapadlosti 18.9.2001. Pritožbeni očitek, da je takšna ugotovitev

prvostopnega sodišča v nasprotju z listinami v spisu, zaradi česar

naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.

točke 339. člena ZPP, je glede na povedano neutemeljen. V 5. členu

kreditne pogodbe je bilo dogovorjeno, da se bodo kreditojemalcu v

primeru zamude plačila obresti ali glavnice, obračunale zakonske

zamudne obresti. Te obresti je tožeča stranka obračunala (prilogi A11

in A12) in je do njih upravičena tako na podlagi sklenjene pogodbe

kot 3. odstavka 400. člena ZOR, ki ga je v konkretnem primeru glede

na določbo 1060. člena OZ potrebno uporabiti, saj je obligacijsko

razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ. Pritožbena trditev, da bi

moralo sodišče po 1.1.2002 uporabiti določilo 375. člena OZ, ki

izjeme od prepovedi obrestovanja obresti za kreditne organizacije ne

določa več, je glede na navedeno neutemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožba proti glavnemu dolžniku

zavržena, ker je bila tožeči stranki v stečajnem postopku, ki je bil

uveden proti njemu, priznana celotna vtoževana terjatev, zato nima

več pravnega interesa za vodenje te pravde proti prvotno toženemu

glavnemu dolžniku. Obveznost glavnega dolžnika in tožene stranke je

solidarna, kar ob upoštevanju določbe 1. odstavka 414. člena ZOR

pomeni, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo

obveznost, ni pa upnik upravičen do plačila obveznosti dvakrat, kot

pravilno ugotavlja toženka v pritožbi. Glede na to, da je sodišče

prve stopnje toženki naložilo plačilo obveznosti neodvisno od

obveznosti glavnega dolžnika, tožeči stranki pa je bila ista terjatev

priznana tudi v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika, za katero

se zaenkrat ne ve, v kakšni višini bo ali je bila poravnana, je

takšna odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno napačna, saj

bi imela tožeča stranka dva samostojna izvršilna naslova za izterjavo

iste obveznosti od dveh solidarnih dolžnikov. Iz tega razloga je

sodišče druge stopnje na podlagi določbe 355. člena ZPP pritožbi

ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču

prve stopnje v ponovno odločanje, saj je zaradi napačne uporabe

materialnega prava dejansko stanje o tem, kolikšen del v stečajnem

postopku priznane terjatve je dobila tožeča stranka dejansko plačane,

ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je namreč dolžna plačati

v tem postopku ugotovljeno terjatev le solidarno z obveznostjo

glavnega dolžnika, ugotovljeno v stečajnem postopku. V ponovljenem

postopku naj sodišče prve stopnje to dejstvo ugotovi in o zahtevku

znova odloči, pri čemer mora biti solidarna obveznost glavnega

dolžnika in toženke jasno opredeljena v izreku sodbe.

Zaradi razveljavitve odločitve o glavnem delu zahtevka je sodišče

razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, o katerih bo moralo

sodišče prve stopnje odločiti znova, upoštevaje tudi pritožbene

stroške in stroške nadaljevanja postopka na prvi stopnji.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3.

odstavka 165. člena ZPP.