Slip disc injury damages partially allowed; mental pain reduced to one-third due to prior conditions.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem

delu in glede pravdnih stroškov v točki 2. in 3. izreka spremeni

tako, da se tožeči stranki prizna poleg že priznane odškodnine še

770.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do dneva

izdaje prvostopenjske sodbe v višini predpisane obrestne mere,

zmanjšane za temeljno obrestno mero, od dneva izdaje prvostopenjske

sodbe dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri

zamudnih obresti, ter poleg že prisojenih pravdnih stroškov še

137.481,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje te sodbe dalje, kar vse je tožena stranka solidarno

dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh pod izvršbo.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a

nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 52.104,00

SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izdaje te sodbe dalje, vse v 15 dneh.

[JEDRO]

Za zvin vratne hrbtenice gre tožnici odškodnina za primarni in

sekundarni strah v znesku 150.000,00 SIT, za telesne bolečine in

nevšečnosti 600.000,00 SIT in za duševne bolečine za zmanjšanje

življenskih aktivnosti 300.000,00 SIT, pri čemer se je pri slednji

odškodnini upoštevalo, da odpade le 1/3 na obravnavano poškodbo, ki

jo je utrpela na smučarski vlečnici.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v L. je razsodilo, da sta toženca dolžna solidarno

plačati tožnici odškodnino v znesku 337.454,00 SIT, od tega za

prestani strah 80.000,00 SIT, za telesne bolečine in nevščenosti

100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti 100.000,00 SIT ter 57.454,00 SIT za materialno škodo, vse

z zamudnimi obrestmi kot so razvidne iz izreka. Kar je tožnica

zahtevala več, je bilo zavrnjeno, toženi stranki pa tudi naloženo, da

mora solidarno plačati tožnici njene pravdne stroške v višini

265.398,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del sodbe v delu nematerialne škode in zoper

izrek o pravdnih stroških se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse

po zakonu predvidene pritožbene razloge in predlaga, da se sodbo

spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku tudi v zavrnjenem delu ugodi

za dodatni znesek 1.470.000,00 SIT, podrejeno pa, da se sodba v

zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

odločanje. Pri določitvi odškodnine za prestani strah je bilo zmotno

uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče prisodilo odškodnino v

znesku 80.000,00 SIT, kar je prenizko glede na ugotovljeno dejansko

stanje in prisojene odškodnine v podobnih primerih. Pravična in

primerljiva odškodnina bi bila vsaj 150.000,00 SIT, kot je zahtevala.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da vse prestane in sedanje

bolečine v dveh tretjinah izvirajo iz predhodnih degenerativnih

sprememb in predhodnih poškodb vratne hrbtenice in da so le v eni

tretjini posledica utrpljenih poškodb v obravnavani prometni nezgodi.

Taka ugotovitev je v nasprotju z dejanskim stanjem in tudi z

izvedeniškim mnenjem, na katerega se sicer sklicuje. Prisojena

odškodnina v znesku 100.000,00 SIT iz tega naslova ne predstavlja

pravične odškodnine, ki bi morala znašati vsaj 800.000,00 SIT. Tudi

prisojena odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti ni skladna s predloženo dokumentacijo,

navedbami tožeče stranke in tudi ne z izvedeniškim mnenjem, na

katerega se sklicuje sodišče. Opiranje sodišča na oceno izvedenca, da

tožnica zaradi trajnih posledic lahko trpi občasno le manjše duševne

bolečine, ni upravičeno, saj je ocena teh bolečin prepuščena sodišču

in ne izvedencu medicinske stroke. Odločitev sodišča, da tožnici ne

verjame, ko je bila zaslišana, je pravno neutemeljena in

neobrazložena. Prisojena odškodnina le v znesku 100.000,00 SIT ne

dosega ravni odškodnin v podobnih primerih in bi bila primerna v

znesku 800.000,00 SIT, ob upoštevanju njene že predhodno zmanjšane

življenjske aktivnosti.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja,

da ni bilo storjenih bistvenih procesnih kršitev, ki jih uveljavlja

tožeča stranka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, niti ne

drugih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni

dolžnosti. Ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju glede prestanega

primarnega strahu in strahu za izid zdravljenja pritožbeno sodišče

soglaša s stališčem pritožnice, da je bila odškodnina iz tega naslova

v znesku 80.000,00 SIT prenizko odmerjena in da je bilo v tem pogledu

zmotno uporabljeno materialno pravo. Ugotovljen primarni strah in

trajanje strahu za izid zdravljenja, ki je bil glede na dotedanje

težave tožnice z vratno hrbtenice povsem upravičen, po mnenju

pritožbenega sodišča narekuje odškodnino v zahtevanem znesku

150.000,00 SIT, zato je tožnici priznalo iz tega naslova poleg že

prisojenih 80.000,00 SIT še 70.000,00 SIT odškodnine.

Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, obseg in

intenziteta le teh ni prerekana. Tožeča stranka nasprotuje le

zaključku sodišča prve stopnje, da vse pretrpljene telesne bolečine

tožnice v teku aktivnega zdravljenja kot tudi bolečine, ki jih trpi

sedaj, v dveh tretjinah izvirajo iz predhodnih degenerativnih

sprememb in predhodnih poškodb vratne hrbtenice in da so le v eni

tretjini posledica utrpljenih poškodb v obravnavani nezgodi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče, ki

je v obrazložitvi napisalo, da je upoštevalo ugotovitve izvedenca, za

zaključek, da je ena tretjina bolečin šlo na račun poškodbe, ki se

obravnava v tem postopku, dve tretjine pa na račun prejšnjih poškodb,

nima podlage v izvedeniškem mnenju. Tak zaključek je podal izvedenec

le glede končnega stanja, ugotovljenega dne 27.10.2003 ob

izvedeniškem pregledu, se pa ta ugotovitev nanaša na trajne

posledice, ko je izvedenec okvirno razdelil, da gre dve tretjini

bolečin, ki jih navaja oškodovanka, kot trajno posledico na račun

prejšnjih težav in le ena tretjina bolečin na račun obravnavane

poškodbe. Tak zaključek pa ni mogoče sprejeti za bolečine in

nevščenosti, ki jih je trpela tožnica tekom zdravljenja, ki je

trajalo kumulativno tri mesece. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da

je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo izvedeniško mnenje, na

katerega se opira sodba, glede ugotovitve, da ena tretjina telesnih

bolečin in nevšečnosti gre na račun prejšnjih težav tožnice z vratno

hrbtenico. Zato je na podlagi druge točke 358. člena spremenilo sodbo

sodišča prve stopnje, tako da je za bolečine in nevšečnosti, ki so

nastale tekom zdravljenja (ne pa tudi za bodoče telesne bolečine), v

celoti odgovorna tožena stranka. Za vse ugotovljene prestane bolečine

in nevšečnosti, kot jih je izčrpno opisalo sodišče prve stopnje, ki

so bile že prestane, in pa za eno tretjino bolečin, ki se bodo

občasno še pojavljale pri tožnici, primerna odškodnina v znesku

600.000,00 SIT. Če bi ne bilo poškodbe, bi namreč bile tožnici vse

bolečine in nevšečnosti, ki jih je prestala v teku zdravljenja,

prihranjene. Odmerjena odškodnina iz tega naslova v znesku 600.000,00

SIT, ob upoštevanju, da je bila v staležu tri mesece, ustreza

odškodnini kot jo dopušča 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih

razmerjih (ZOR) in je tudi v skladu z odškodninami, ki jih sodna

praksa določa v podobnih primerih. Zato je bilo tožnici priznati iz

tega naslova še nadaljni znesek 500.000,00 SIT, višji zahtevek iz

tega naslova pa bi bil v nasprotju z 2. odstavkom 200. člena ZOR.

Pri prestanih duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti, ob upoštevanju, da je deficit gibljivosti vratne

hrbtenice manjše stopnje, pri čemer gre za deficit zaklona, kot

posledico zvina vratne hrbtenice, zaradi česar pa so oškodovankine

življenjske aktivnosti le minimalno okrnjene, vključno s težavami pri

naglih obratih glave in dalj časa trajajočem prisilnem položaju glave

ter pri izvajanju določenih športnih aktivnostih, je slediti

izvedencu kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da gre dve

tretjini tega na račun prejšnjih težav in le ena tretjina na račun

poškodbe. Primerna odškodnina bi bila iz tega naslova 900.000,00 SIT

ob upoštevanju tožničine mladosti, zato ji je od tega odmerjenega

zneska priznalo 1/3 odškodnine, kolikor po mnenju izvedenca odpade na

posledice obravnavane poškodbe. Pritožbeno sodišče je zato tudi to

odškodnino na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo, tako da je

prisodilo tožnici iz tega naslova še dodatnih 200.000,00 SIT, tako da

skupaj odmerjena odškodnina znaša 1.050.000,00 SIT za nematerialno

škodo. Zato je toženi stranki naložilo, da poleg že prisojene

odškodnine plača toženi stranki še nadaljnjih 770.000,00 SIT z

obrestmi, kot so razvidne iz izreka sodbe. Kar zahteva tožeča stranka

več, je neutemeljeno in ni v skladu z določbo 200. člena ZOR, zato je

njeno pritožbo v presežku nad prisojeno odškodnino kot neutemeljeno

zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje.

Kadar sodišče spremeni sodbo odloči o stroških vsega postopka. Tožeča

stranka je po temelju uspela v celoti, po višini cca 48%, tako da je

upoštevaje oboje, glede na določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, tožena

stranka dolžna povrniti tožeči stranki 74% njenih pravdnih stroškov,

ki so bili pravilno odmerjeni v skupnem znesku 617.048,00 SIT. Tožeča

stranka pa toženi 26% njenih pravdnih stroškov, ki so bili odmerjeni

v znesku 206.680,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov

je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 402.879,00 SIT

pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe

dalje, torej poleg že prisojenih stroškov 265.398,00 SIT še

nadaljnjih 137.481,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude z

zakonskimi obrestmi od te sodbe dalje.

Tožena stranka pa je dolžna plačati tožeči stranki tudi stroške

pritožbenega postopka v katerem je uspela s 52%. Glede na nastale

pritožbene stroške v znesku 100.200,00 SIT (sestava pritožbe 50

odvetniških točk po 110,00 SIT -55.000,00 SIT, 20% DDV - 11.000,00

SIT in taksa za pritožbo 34.200,00 SIT) mora plačati tožeči stranki

še 52.104,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi

od izdaje te sodbe dalje v 15 dneh pod izvršbo.