Supreme Court allows appeal, ruling seller must sell to any qualified family member with owner's consent under housing law.

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh, da ne bo izvršbe, povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 49.882,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.11.1996 dalje do plačila.

[JEDRO]

Če je obveznost prodaje odvisna od tega, ali na stanovanju obstaja stanovanjska pravica (je zasedeno), mora zavezanec, če ta pravica obstaja (in tudi ni odpovednih razlogov), stanovanje prodati komurkoli med več upravičenci. S privolitvijo imetnik ne prenaša svoje pravice, temveč le odstopa od prednosti. Privolitev imetnika varuje le njega in ne zavezanca. Pogoji, ki jih mora izpolnjevati kupec po drugih predpisih zato zadevajo le konkretnega kupca. Te (druge) pogoje mora izpolnjevati prejšnji imetnik stanovanjske pravice le tedaj, če sam kupuje stanovanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje št. 18, R. v L. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe v celoti zavrnilo. Tožečo stranko je obsodilo na plačilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da si sodišče druge stopnje zmotno razlaga stanovanjski zakon. V stanovanjskem zakonu ni urejen prenos pravice do odkupa, temveč le privolitev imetnika stanovanjske pravice, da ožji družinski član odkupi stanovanje. Gre za pravico ožjega družinskega člana, ki temelji na zakonu samem. Sklicuje se še na članek dr. Alojzija Finžgarja v Pravni praksi in izraža svoje strinjanje s stališči, navedenimi v njem. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo druge stopnje spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožeči stranki še povrne revizijske stroške.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Javni tožilec se o njej ni izjavil, tožena stranka pa je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V odgovoru predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je utemeljena.

V revizijskem postopku je sporna razlaga prvega odstavka 117. člena stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje navedeno določilo SZ zmotno razlagalo in s tem zmotno uporabilo materialno pravo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ugotovitev, kdo je upravičenec po 117. členu SZ, povezana z ugotovitvijo, kaj je predmet privatizacije. Zakon pravi, da so zavezanci na zahtevo dolžni prodati bremen prosto stanovanje tistemu, ki ima na njem v času uveljavitve SZ stanovanjsko pravico, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu. To pa pomeni, da so predmet prodaje zasedena stanovanja. Imetnik stanovanjske pravice je bil namreč po prejšnjem zakonu o stanovanjskih razmerjih oseba, ki je stanovanje trajno uporabljal za zadovoljevanje svojih osebnih in družinskih stanovanjskih potreb (drugi odstavek 1. člena, Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Če ga trajno ni uporabljal, je pravico izgubil. S tem pa tudi pravico do nakupa stanovanja po SZ (drugi odstavek 128. člena SZ).

Predmet privatizacije po tem zakonu so torej le zasedena stanovanja. Če je torej obveznost prodaje odvisna od tega, ali na stanovanju obstaja stanovanjska pravica (je zasedeno), mora zavezanec, če ta pravica obstaja (in tudi ni odpovednih razlogov), stanovanje prodati komurkoli med več upravičenci. S privolitvijo imetnik ne prenaša svoje pravice, temveč le odstopa od prednosti. Privolitev imetnika varuje le njega in ne zavezanca. Pogoji, ki jih mora izpolnjevati kupec po drugih predpisih zato zadevajo le konkretnega kupca. Te (druge) pogoje mora izpolnjevati prejšnji imetnik stanovanjske pravice le tedaj, če sam kupuje stanovanje. Če pa stanovanje kupuje kateri od družinskih članov, pa mora te pogoje izpolnjevati on. Zato dejstvo, da imetnik stanovanjske pravice ni državljan Republike Slovenije, lahko pomeni le to, da sam stanovanja ne more kupiti, ne pa tudi, da tega ne more storiti njegov družinski član. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da državljanstvo tožničinega očeta ni ovira za privolitev v odkup, s tem pa tudi ne za tožničino pravico do odkupa stanovanja.

Ker med strankama ni bilo sporno, da je tožničin oče imetnik stanovanjske pravice (to v pritožbi tožena stranka še posebej poudarja) in ker niso bila sporna tudi nobena druga dejstva v zvezi z vsebino pogodbe, je revizijsko sodišče smelo na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremeniti tako, da je vzpostavilo prvostopno sodbo. V revizijskem postopku je bilo namreč sporno le pravno vprašanje.

Izrek o stroških temelji na drugem odstavku 166. člena ZPP. Ker je revizijsko sodišče vzpostavilo prvostopno sodbo in ker je sodišče prve stopnje odločilo o stroških pravdnega postopka z obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje, revizijsko sodišče ni posegalo v stroškovni izrek prvostopne sodbe. Na drugi stopnji tožeča stranka ni imela stroškov, ker ni vložila odgovora na pritožbo. Revizijsko sodišče pa je tožeči stranki priznalo stroške revizijskega postopka po veljavni odvetniški tarifi, stroške za takso pa v višini, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Ker tožena stranka ni priglasila stroškov revizijskega odgovora, o zavrnitvi njenega stroškovnega zahtevka ni bilo treba odločati.