Appeal allowed; appeal court quashes first instance judgment for exceeding claim scope under ZPP Art. 350.3.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v ugodilnem delu (2. točka

izreka) razveljavi.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 370.320,00 SIT

pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

24.9.2004, v 15 dneh pod izvršbo.

[JEDRO]

Ker zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis stavbne

pravice ni vsebovan v zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine

za vpis lastninske pravice, tožeča stranka pa zahtevka na izstavitev

zemljiškoknjižne listine za vpis stavbne pravice ni postavila, je

sodišče odločalo izven meja tožbenega zahtevka, kar predstavlja

absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (3. odstavek

350. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovitveni tožbeni

zahtevek, da je tožnik solastnik stanovanjske hiše K. v L., stoječe

na parc. št. 1702/2, tega zemljišča in zemljišča parc. št. 1702/3, ki

predstavlja funkcionalno zemljišče, vpisani pri vl. št. 152 k.o. N.,

do 2/3, tožena stranka pa do 1/3 celotnega vložka, zavrnilo v delu,

ki presega tožnikov 1/2 solastninski delež na nepremičnini parc. št.

1702/3 in 1702/2 vl. št. 152 k.o. N., vključno z zgradbo na teh

parcelah, zavrglo pa je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da

je tožnik lastnik 1/2 nepremičnin parc. št. 1702/2 in 1702/3 vl. št.

152 k.o. N.. Toženki je naložilo, da mora tožniku izstaviti za

vknjižbo stavbne pravice sposobno listino, na podlagi katere se bo

lahko vknjižil kot imetnik 1/6 stavbne pravice nad toženkinem

solastnem 1/2 solastninskem deležu nepremičnine 1702/2 vl. št. 152

k.o. N., sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba. V

presežku je dajatveni tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da

vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške.

Proti ugodilnemu delu sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov

pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni

zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu

razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje, in sicer drugemu sodniku posamezniku. Sodišče prve stopnje

je tožeči stranki prisodilo nekaj drugega, kot je zahtevala, saj je

uveljavljala solastninski delež, sodišče prve stopnje pa je toženi

stranki naložilo, da mora tožniku izstaviti za vknjižbo stavbne

pravice sposobno listino. Izrek izpodbijane sodbe v 1. in 2. točki je

v medsebojnem nasprotju, saj je sodišče prve stopnje v določenem delu

tožbeni zahtevek zavrnilo, del tožbe pa zavrglo, v 2. točki pa je

toženo stranko zavezalo, naj tožeči stranki izstavi zemljiškoknjižno

listino. Okrajno sodišče v predmetni zadevi ni bilo pristojno za

odločanje, saj je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne

17.4.2004 tožbo spremenila tako, da je vrednost spora dvignila na

2.100.000,00 SIT. Če vrednost spornega predmeta presega 2.000.000,00

SIT, je za rešitev zadeve pristojno okrožno sodišče. Predmet spora je

lastništvo etaže hiše, ki je vredna veliko več kot 20.000,00 SIT.

Zaključek, da se je med pravdnima strankama med samo gradnjo

izoblikovala volja, da 2/3 zgrajene hiše pripade tožeči stranki, 1/3

pa toženi stranki, je zmoten.

Ker je tožena stranka dopolnitev pritožbe podala po izteku

pritožbenega roka, torej prepozno, pritožbeno sodišče vsebine

dopolnitve pritožbe ne povzema.

Pritožba je utemeljena.

O kršitvi pravil o pristojnosti (absolutna bistvena kršitev določb

pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o

pravdnem postopku, ZPP):

Za odločanje v tej sporni zadevi je po kriteriju vrednosti spornega

predmeta, ki znaša 20.000,00 SIT (1. odstavek 30. člena ZPP),

pristojno okrajno sodišče. V primerih, ko se premoženjski tožbeni

zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je treba vrednost spornega

predmeta oceniti. Primarna je ocenitvena dolžnost tožeče stranke, saj

predstavlja vrednost spornega predmeta eno od obligatornih sestavin

tožbe (2. odstavek 180. člena ZPP). V tožbi navedene vrednosti

spornega predmeta (20.000,00 SIT) tožnik kasneje ne more spreminjati

niti v sporazumu s tožencem. Tožeča stranka pa z navedbo vrednosti

spornega predmeta ne more povsem prosto razpolagati, saj ima sodišče

v tem pogledu časovno in vsebinsko omejitev korektivno dolžnost.

Časovno je intervencija sodišča omejena do faze obravnavanja glavne

stvari (4. odstavek 284. člena ZPP). Namen prekluzije je v tem, da se

vprašanja stvarne pristojnosti, pravice do revizije in vrste postopka

čim hitreje razčistijo, da ne bi po nepotrebnem obremenjevala

nadaljnjega teka obravnave in razpravljanja o glavni stvari. V

konkretnem primeru bi se lahko sodišče prve stopnje o pravilnosti

navedene vrednosti spornega predmeta prepričalo le še na naroku

24.8.1993 pred začetkom obravnavanja glavne stvari (primerjaj s 3.

odstavkom 44. člena ZPP). Ker tega ni storilo, kasnejša korekcija

vrednosti spornega predmeta ni več mogoča.

Sprememba sestave senata oziroma zamenjava sodnika posameznika že

nastale prekluzije kljub določilu 3. odstavka 302. člena ZPP ne more

izničiti. Glede na smisel določb o prekluzijah, ki je spodbuditi

stranko, da pripomore k pospešitvi postopka, in glede na namen

zahteve o ponovnem začetku obravnave, ki je v zagotovitvi načela

neposrednosti, se ponoven začetek obravnave pred drugim sodnikom

posameznikom ne more šteti za prvi narok.

Privilegirana sprememba tožbe tožeče stranke z dne 17.4.2004 (list.

št. 135), s katero je zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe,

to je lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, spremenila tožbo

tako, da je namesto pravice uporabe na zemljišču terjala solastninsko

pravico, ne more vplivati na njeno pravico, da bi ponovno ocenila

vrednost spornega predmeta. Zaradi spremembe tožbe v skladu s 186.

členom ZPP se namreč v ničemer ni spremenil denarni ekvavilent

tistega, kar je že od vsega začetka zahtevala s tožbo.

O kršitvi pravil o sestavi sodne odločbe (absolutna bistvena kršitev

določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP):

Izrek sodbe je razumljiv, v njegovi notranji zgradbi pa ni nobenega

nasprotja. Tožena stranka je spregledala, da 1. točka izreka vsebuje

odločitev o ugotovitvenem tožbenem zahtevku, ki je delno neutemeljen

(zaradi po oceni sodišča prve stopnje pravnoposlovne, ne pa

originarne pridobitve stvarne pravice), delno pa je tožba zaradi

pomanjkanja pravnega interesa nedovoljena. Druga in 3. točka izreka

pa obsegata odločitev o delni utemeljenosti dajatvenega tožbenega

zahtevka.

O očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki jo

je sodišče prve stopnje zagrešilo s prekoračitvijo tožbenega

zahtevka:

Načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku med drugim pomeni, da

sodišče lahko odloča le v mejah postavljenega zahtevka in da tožniku

ne more prisoditi niti kaj več niti kaj drugega, kot je s tožbo

zahteval (primerjaj s 1. odstavkom 2. člena ZPP). Ni pa ovire, da ne

bi tožniku ugodilo samo delno, torej manj od zahtevanega. Pritožbeno

sodišče se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeči

stranki, s tem ko je toženi stranki naložilo izstavitev

zemljiškoknjižne listine za vpis stavbne pravice, prisodilo manj od

zahtevanega - izstavitve zemljiškoknjižne listine za vpis

(so)lastninske pravice. Ni namreč dovolj, da je tisto, kar sodišče

prisodi tožeči stranki, manj vredno od tistega, kar zahteva s tožbo,

pač pa mora biti tisto, kar je prisojeno, del tistega, kar tožnik

zahteva s tožbo. Povedano drugače, če ima prisojeno drugačne

kvalitete od zahtevanega, ne moremo govoriti o delni ugoditvi

tožbenemu zahtevku, ampak je sodišče, s tem ko je tožeči stranki

prisodilo nekaj drugega (aliud) od zahtevanega, kršilo pravilo o

vezanosti na zahtevek. Lastninska pravica po Stvarnopravnem zakoniku

(Ur.l. RS, št. 87/02, SPZ) je pravica imeti stvar v posesti, jo

uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati

(1. odstavek 37. člena SPZ). Je absolutna oziroma zoper vsakogar

učinkujoča pravica do vseh koristi stvari v mejah, ki jih določa

pravni red. Je nedeljiva, kar pomeni, da poleg lastnika ne more

obstajati še neka druga oseba, ki bi na stvari imela prav tako

lastninsko pravico. Če obstajajo na isti stvari pravice še neke druge

osebe, lahko govorimo le o pravicah na tuji stvari. Te pa lahko

označujemo le kot iz lastninske pravice izvedene in ne kot delne

lastninske pravice, saj se matična upravičenja z njihovo

ustanovitvijo ne zmanjšajo (tako A. Berden v Stvarnopravnem zakoniku

s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 220). Stavbna pravica

po SPZ je pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo

nepremičnino (1. odstavek 256. člena SPZ). Ena od temeljnih

značilnosti, ki poleg odstopa od načela superficies solo cedit

vsebinsko obeležuje stavbno pravico, je izjema od načela specialnosti

iz 7. člena SPZ. Prav slednja, ki omogoča, da obstajata dve

lastninski pravici, ena na zemljišču in druga na zgradbi, pa potrjuje

pravilnost sklepa, da stavbna pravica kot pravica na tuji stvari ni

"del" lastninske pravice. Predstavlja obremenitev oziroma poseg v

lastnikovo upravičenje rabe nepremičnine, zato govorimo o posebni

omejeni stvarni pravici na tuji stvari (tako A. Vlahek v

Stvarnopravnem zakoniku s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 1015).

Poleg tega v nasprotju z drugimi stvarnimi pravicami stavbna pravica

lahko nastane le ne podlagi pravnega posla (257. člen SPZ), ne pa z

zakonom oziroma odločbo državnega organa (izjemo, da stavbna pravica

nastane po samem zakonu, predstavlja le 2. odstavek 271. člena SPZ,

ki pa ima značaj prehodne določbe). Od lastninske pravice se

razlikuje tudi po tem, da mora njen imetnik lastniku nepremičnine

praviloma plačevati nadomestilo za rabo nepremičnine (primerjaj z 2.

odstavkom 257. člena SPZ).

Ker zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis stavbne

pravice ni vsebovan v zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine

za vpis lastninske pravice, tožeča stranka pa zahtevka na izstavitev

zemljiškoknjižne listine za vpis stavbne pravice ni postavila, je

sodišče odločalo izven meja tožbenega zahtevka, kar predstavlja

absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (3. odstavek

350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke

ugodilo in, upoštevajoč naravo prekoračitve tožbenega zahtevka, s

sklepom razveljavilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (357.

člen ZPP).

O materialnopravni utemeljenosti tožbenega zahtevka na izstavitev

zemljiškoknjižne listine za vpis stavbne pravice na podlagi 2.

odstaveka 271. člena SPZ:

Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zaradi kršitve pravila o

vezanosti na tožbeni zahtevek zagrešilo absolutno bistveno kršitev

določb pravdnega postopka, zaradi česar je bilo treba sodbo v

ugodilnem delu razveljaviti, pa pritožbeno sodišče poudarja, da bi

bil tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis

stavbne pravice neutemeljen tudi, če bi tožeča stranka takšen

stvarnopravni zahtevek uveljavljala, saj do njega ni upravičena po

materialnem pravu. Omenjeno je že bilo, da je nastanek stavbne

pravice praviloma pravnoposlovni (257. člen SPZ). Izjemo predstavlja

2. odstavek 271. člena SPZ, ki za primere, ko pred uveljavitvijo SPZ

zemljišče in zgradba nista bila v lasti iste osebe, temveč je bilo

zemljišče v lasti ene, zgradba pa v lasti druge osebe, predpisuje, da

z dnem uveljavitve SPZ zgradba postane sestavina nepremičnine,

lastnik zgradbe pa na nepremičnini pridobi stavbno pravico, ki traja

toliko časa, dokler stoji zgradba. Določba je uvrščena med prehodne

določbe, njen namen pa je točno določen: onemogočiti nadaljevanje

razmer, nastalih v družbenolastninskem sistemu, ko je imela ena

organizacija združenega dela pravico uporabe na družbenem zemljišču,

druga organizacija združenega dela pa pravico uporabe zgradbe na tem

zemljišču. Dejanske ugotovitve, da sta se pravdni stranki s pravnim

poslom dogovorili za stvarnopravno razmerje na stanovanjski hiši 1/2

proti 2/3 v korist tožeče stranke, nista pa želeli spreminjati

stvarnopravnih deležev na zemljišču, ob ustrezno ozki interpretaciji,

ne ustrezajo abstraktnemu dejanskemu stanu iz 2. odstavka 271. člena

SPZ. Ob primerni skrbnosti bi morala tožeča stranka računati z

rezultatom dokaznega postopka, ki je pokazal, da se je volja pravdnih

strank glede spremembe stvarnopravnih deležev nanašala le na hišo, ne

pa tudi na vrt, in temu primerno oblikovati dajatveni tožbeni

zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis

(so)lastninske pravice na hiši oziroma zemljišču, na katerem stoji.

Sodišče prve stopnje namreč nima prav, da bi, če bi na podlagi

dogovora o skupni gradnji toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki

izstavi za zemljiškoknjžni vpis sposobno listino zaradi vpisa

dodatnega 1/6 solastninskega deleža na zgradbi, ta pravica s

trenutkom vknjižbe na podlagi 2. odstavka 271. člena SPZ postala

stavbna pravica. Kot je bilo že pojasnjeno, citirano določilo SPZ

nima tako širokega dometa in ne more razbremeniti tožeče stranke

odgovornosti, da tožbeni zahtevek oblikuje v skladu s temeljnim

načelom povezanosti zemljišča in objekta na njem (8. člen SPZ).

O stroških postopka:

Ker je pritožbeno sodišče sodbo v ugodilnem delu razveljavilo, je

moralo odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena

ZPP). Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, mora toženi stranki

povrniti stroške, odmerjene v skladu z Zakonom o sodnih taksah in

veljavno Odvetniško tarifo. Pritožbeno sodišče je pri sestavljanju

vlog in zastopanju upoštevalo, da je vrednost spornega predmeta le

20.000,00 SIT, tožeči stranki pa ni priznalo nagrade za opravila, ki

so že vsebovana v drugih storitvah (za posvete s stranko, razen

uvodnega). Skupaj stroški znašajo. Njihova podrobnejša specifikacija

stroškov je razvidna iz stroškovnika tožene stranke.