Doctor's duty to inform about drug side effects partially allowed; interest calculation corrected per law.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje v izpodbijanem delu in sicer v 1. točki izreka v obrestnem

delu tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od

glavnice v višini 1.600.000,00 SIT plačati zamudne obresti od

1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za

temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa zakonske

zamudne obresti, v presežku (v delu, ki se nanaša na plačilo

zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice za čas od vložitve

tožbe do 31.12.2001 in plačilo zamudnih obresti v višini temeljne

obrestne mere za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003) pa se obrestni

zahtevek tožeče stranke zavrne.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče

stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

V obravnavanem primeru je bila zdravnica seznanjena s tem, da tožnica

jemlje kontracepcijske tablete, dejstvo, da predpisano zdravilo

Rifabutin lahko zmanjša učinkovitost teh sredstev, pa je izkazano z

izvedenskim mnenjem. Če je navedeni rizik obstajal, bi morala

zdravnica tožnico o tem riziku poučiti, in sicer ne glede na

verjetnost tega stranskega učinka in ne glede na dejstvo, da na

takšen primer v svoji dolgoletni zdravniški praksi še ni naletela.

Pojasnilna dolžnost je zakonsko urejena dolžnost, ki jo je zdravnica

dolžna spoštovati. Ker zdravnica tožnice ni poučila o spornem

stranskem učinku predpisanega zdravila, je bila v obravnavanem

primeru kršena pojasnilna dolžnost.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena

stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku

1.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve

tožbe dalje in ji povrniti pravdne stroške v znesku 126.684,16 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do

plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka se

pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti

zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da v

konkretnem primeru ni obstajala pojasnilna dolžnost zdravnice o

spornem stranskem učinku Rifabutina. Pojasnilna dolžnost ne pomeni,

da bi moral zdravnik bolnika obvestiti o vseh morebitnih stranskih

učinkih zdravila. Zdravnik mora bolnika opozoriti na običajne in

redne rizike, ne pa tudi na bolj oddaljene in manj verjetne stranske

učinke. Glede na to, da zdravnica v 20-letni praksi ni imela

podobnega primera in da izvedenec govori le o možnosti spornega

stranskega učinka, pri čemer je pri Rifabutinu verjetnost takšnega

učinka še manjša kot pri standardnem zdravilu, nikakor ni mogoče

govoriti o običajnem in rednem riziku. Glede na navedeno v konkretnem

primeru ne gre za krivdno ravnanje. Zastavlja se tudi vprašanje

vzročne zveze, saj je pravno relevantni vzrok škode lahko le tisti

škodni dogodek, katerega rednemu učinku odgovarja konkretna škoda.

Uživanje Rifabutina se tudi ne kaže kot najbolj verjeten vzrok. Na

podlagi izvedenskega mnenja dr. T. C. glede vzročne zveze med

jemanjem Rifabutina in zanositvijo ni mogoče narediti nobenih gotovih

zaključkov. Treba je odgovoriti na vprašanje, ali je zanositev in

posledično splav redna posledica jemanja Rifabutina. Vzročno zvezo

izključuje tudi pričevanje zdravnice M. O., ki je povedala, da v vseh

20-ih letih dela, ob sočasnem jemanju Rifabutina oz. rifamicina ter

kontracepcijskih tablet ni prišlo do zanositve. Sodišče prve stopnje

bi moralo ugotoviti tudi vzročno zvezo med jemanjem Rifabutina in

splavom. Uživanje Rifabutina je tudi le eden izmed vzrokov za

medicinsko indicirano umetno prekinitev. Sodišče prve stopnje tudi ni

navedlo pravne podlage, zato sodba nima razlogov o odločilnih

dejstvih. Tožena stranka nasprotuje tudi vrsti in obsegu škode.

Sodišče prve stopnje se do specifikacije tožeče stranke ni

opredelilo, temveč je le ponovilo zaključke iz sodbe z dne 13.2.2001.

Škoda zaradi okrnitve osebnostnih pravic pa je ostala vsebinsko

neopredeljena in nerazmejena. Zato je v tem delu dejansko stanje

napačno ugotovljeno, posledično pa materialno pravo zmotno

uporabljeno. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med

zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 150.000,00

SIT, čeprav blažje in kratkotrajnejše bolečine niso z ničemer

izkazane. Izvedensko mnenje o bolečinah v konkretnem primeru ne

govori, blažje in kratkotrajne bolečine pa niso bolečine, za katere

bi bilo potrebno priznati odškodnino. Strah, za katerega je sodišče

prve stopnje tožnici priznalo odškodnino, ni pravno priznan. Tovrsten

strah je lahko posledica škodnega dogodka, ne gre pa za strah, ki

nastane ob samem škodnem dogodku ali v procesu zdravljenja. Tožničin

strah bi bilo eventualno možno presoditi kot duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je tudi strah pred spolnimi

odnosi in posledično prikrajšanje priznano v okviru duševnih bolečin

zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Poleg tega te nevšečnosti

niso trajnega značaja, kakšne posebne okoliščine ali velika

intenzivnost le-teh pa niso izkazane. Slednje pa je pogoj za

prisoditev odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje pa je o

obrestnem zahtevku odločilo v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem

Vrhovnega sodišča RS, saj je odškodnino prisodilo z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje.

Tožeča stranka pa se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v delu, ki

se nanaša na odškodnino zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti v zvezi

z zdravljenjem z neregistriranim zdravilom in sicer iz vseh

pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del

sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku

ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje. Navaja, da ji je tožena stranka predpisala

zdravljenje z Rifabutinom, ki v času zdravljenja v Sloveniji še ni

bilo registrirano zdravilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v

tem primeru ni šlo za preizkušanje novega zdravila. Tožeča stranka se

temu protivi in navaja, da so bili bolniki, zdravljeni z Rifabutinom

dani v posebno skupino in so jih večkrat pregledovali. Tudi v izvidu

tožene stranke z dne 17.8.1994 je navedeno, da je tožnica v študiji

zdravljenja z Rifabutinom. Zakon o zdravilih v 9. členu jasno določa,

pod katerimi pogoji so lahko zdravila v prometu in sicer je osnovni

pogoj, da ima zdravilo dovoljenje Urada RS za zdravila. To dovoljenje

ni potrebno za zdravila v kliničnem preizkušanju. Rifabutin je bil

tako legalno uporabljen samo v primeru, da je bil pri njej v postopku

kliničnega preizkušanja. V takšnem primeru pa je pred vključitvijo v

program kliničnega preizkušanja treba pridobiti dovoljenje osebe, ki

naj bi v njem sodelovala. Kršitev te dolžnosti je nedopustno

ravnanje. Tudi dajanje v promet zdravila, ki nimajo dovoljenja Urada

RS za zdravila, je nedopustno ravnanje. Skladno s 47. členom Zakona o

zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) je zdravnik dolžan

obvestiti bolnika o načinih, obsegu in kakovosti zdravljenja. S

kakšnim zdravilom se oseba zdravi, pa je zagotovo okoliščina, ki sodi

v vprašanje načina zdravljenja. Tožeča stranka je v posledici

nedopustnega ravnanja tožene stranke trpela duševne bolečine zaradi

posega v pravice osebnosti in strah. Pravice osebnosti predstavljajo

že ustavno varovano kategorijo, ki posamezniku zagotavlja pravico do

duševne in telesne integritete, ta pa vključuje tudi pravico do

oblikovanja in izražanja svobodne volje. V kolikor ni informacij,

tudi ni privolitve in gre torej za prisilen poseg. Zaradi teh

doživljanj so pri tožnici nastopile duševne bolečine, saj se je

tožnica počutila kot poskusni zajček, poleg tega pa je tožnica zaradi

nedopustnega ravnanja utrpela tudi hud strah. Ko je izvedela, da je

bila zdravljena z neregistriranim zdravilom, se je ustrašila za

potencialne stranske učinke in splošno poznavanje vseh posledic

jemanja zdravila, ki še ni bilo preizkušeno. Napačna je ugotovitev

sodišča prve stopnje, da bi nastopila obveznost plačila odškodnine iz

tega razloga samo v primeru, če bi bil Rifabutin slabše zdravilo od

Rifampina in bi tožnici zato nastala konkretna škoda. Sodišče prve

stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izreklo o navedbah

tožnice, prav tako pa ni utemeljilo ugotovitev o obstoju temelja

odškodninske odgovornosti. S tem je podana tudi absolutno bistvena

kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena

Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila. Tožeča

stranka pa v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je

nesporno, da 57. člen ZZdej določa, da mora biti vsak bolnik obveščen

o stranskih učinkih zdravil, ki jih dobiva in ukrepih, s katerimi

lahko zmanjša njihove posledice. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja

Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo je eden

izmed stranskih učinkov tudi zmanjšanje učinkovitosti oralnih

kontraceptivnih sredstev. Tožnica je opredelila nastalo škodo in

odškodnino, ki jo zahteva. Prisojena odškodnina pa zagotovo ne

presega standarda pravične denarne odškodnine. Tožeča stranka

predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot

neutemeljeno.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke

pa ni utemeljena.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke:

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnice

v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo,

ki naj bi tožnici nastala zaradi zdravljenja z neregistriranim

zdravilom Rifabutinom, glede katerega tožnica ni podala svojega

soglasja, je pravilna. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v

obravnavanem primeru ni pravne podlage za priznanje vtoževane škode.

Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevano škodo opredelila kot

posledico kršitve 57. člen ZZDej, po katerem bi tožena stranka v

postopku kliničnega preizkušanja novega zdravila morala tožnico

obvestiti o tem postopku in predhodno pridobiti njeno soglasje. Na

podlagi izvedenskega mnenja Inštituta za farmakologijo in

eksperimentalno toksikologijo z dne 3.6.1998 in izpovedbe zdravnice

M. O. pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Rifabutin le

derivat Rifampina, ki ima manj nezaželenih stranskih učinkov, in

predstavlja v svetu že uveljavljeno in preizkušeno zdravilo. Glede na

navedeno so bili v času spornega zdravljenja znani tako mehanizem

delovanja kot stranski učinki tega v svetu že preizkušenega in

uveljavljenega zdravila. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje

pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da v tožničinem primeru ni

šlo za klinično preizkušanje novega zdravila na tožnici v smislu 57.

člena ZZDej, ki ga tudi nasprotne pritožbene trditve ne morejo

omajati. Čeprav to zdravilo v Sloveniji ni bilo registrirano, pa

glede na povedano posebna seznanitev tožnice, da se zdravi s takšnim

zdravilom, in pridobitev njenega soglasja v smislu 57. člena ZZDej

nista bila potrebna. Vsekakor pa je obstajala dolžnost tožene

stranke, da tožnico v skladu s 47. členom ZZDej pouči o poteku

zdravljenja in vseh stranskih učinkih predpisanega zdravila, vendar

pa je bila morebitna kršitev te zakonske določbe obravnavana posebej.

Glede na vse navedeno je potrebno pritožbene trditve o nedopustnem

ravnanju tožene stranke zavrniti kot neutemeljene. Ker je sodišče

prve stopnje v tem delu ugotovilo vsa odločilna dejstva, svoje

zaključke pa jasno in materialnopravno pravilno utemeljilo, tudi ne

drži pritožbena trditev, da izpodbijana sodba glede te oblike

nepremoženjske škode nima zadostnih razlogov. Ker je bilo v

obravnavanem primeru potrebno tožničin tožbeni zahtevek v navedenem

obsegu zavrniti že po temelju, se pritožbeno sodišče v pritožbene

navedbe glede obsega in višine nastale škode ni spuščalo.

V zvezi s pritožbo tožene stranke:

Pritožbene trditve tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni

obstajala pojasnilna dolžnost zdravnice, so neutemeljene. Pojasnilno

dolžnost ureja 47. člen ZZDej, ki določa, da ima vsakdo pravico biti

predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in

zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. Kot je pravilno

ugotovilo že sodišče prve stopnje, bi morala tožena stranka v okviru

te dolžnosti tožnico poučiti o vseh možnih stranskih učinkih

predpisanega zdravila, ne glede na to, kako pogosto (ali redko) se

uresničijo. Drugačno stališče, ki ga poudarja pritožba, v konkretnem

primeru ni sprejemljivo. V obravnavanem primeru je bila namreč

zdravnica seznanjena s tem, da tožnica jemlje konracepcijske tablete,

dejstvo, da predpisano zdravilo Rifabutin lahko zmanjša učinkovitost

teh sredstev, pa je izkazano z izvedenskim mnenjem Inštituta za

farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo. Če je navedeni rizik

obstajal, bi morala zdravnica tožnico o tem riziku poučiti, in sicer

ne glede na verjetnost tega stranskega učinka in ne glede na dejstvo,

da na takšen primer v svoji dolgoletni zdravniški praksi še ni

naletela. Da se možni stranski učinki ne bodo uresničili tudi v

konkretnem primeru, zdravnici ni moglo biti znano, vsekakor pa takšne

ocene ni mogoče sprejeti zgolj na podlagi izkušenj. Pojasnilna

dolžnost je zakonsko urejena dolžnost, ki jo je zdravnik dolžan

spoštovati. Iz navedenih razlogov se tudi ni mogoče strinjati s

pritožbenim stališčem, da je zdravnica lahko opustila to dolžnost

zaradi izkušenj v dolgoletni zdravniški praksi. Zaključek sodišča

prve stopnje, da je v obravnavanem primeru tožena stranka kršila

pojasnilno dolžnost, ker tožnice ni poučila o spornem stranskem

učinku predpisanega zdravila, je zato pravilna, pritožbeno sodišča pa

se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe in se nanje v izogib

ponavljanja v celoti sklicuje.

Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje,

da v obravnavanem primeru obstoji vzročna zveza. Pritožbeno stališče,

da bi bila v obravnavanem primeru vzročna zveza podana samo v

primeru, če bi sočasno uživanje zdravila Rifabutin in

kontracepcijskih tablet redno vodilo do zanositve, je zmotno. Sodišče

prve stopnje je v obravnavanem primeru ugotovilo, da uživanje

Rifabutina lahko privede do zmanjšanja učinkovitosti kontracepcijskih

tablet. Pri tem se je pravilno oprlo na obe izvedenski mnenji v spisu

(izvedensko mnenje Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno

toksikologijo in dr. T. C.), v katerih so ugotovitve izvedencev

strokovno in prepričljivo utemeljene. Kakšni so učinki Rifabutina, je

sodišče prve stopnje ugotovilo že na podlagi izvedenskega mnenja

Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, deloma

pa te ugotovitve potrjuje tudi izvedensko mnenje dr. T. C., v katerem

je opisan vpliv antibiotikov na kontracepcijske tablete. Vprašanje,

kateri antibiotiki so bili predmet raziskav, na katere se izvedenec

dr. T. C. sklicuje, zato v konkretnem primeru ni pomembno. Ključnega

pomena je samo vprašanje, ali je sočasna uporaba zdravila Rifabutin

in oralnih kontraceptivnih sredstev v konkretnem primeru lahko

privedla do nezaželene zanositve in posledično do splava oz. ali je

takšna uporaba zdravil možen (predvsem pa najverjetnejši) vzrok

nastali škodi. Glede na to, da so po oceni sodišča prve stopnje, ki

jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, vsi ostali možni vzroki za

zmanjšanje učinkovitosti kontracepcijskih tablet izključeni, se tudi

pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je

tožničina zanositev lahko le posledica uživanja spornega zdravila. S

takšno ugotovitvijo pa je v obravnavanem primeru izkazana tudi

vzročna zveza. Pritožbene trditve, da se uživanje Rifabutina ne kaže

kot najbolj verjeten vzrok, pa so pavšalne in nekonkretizirane, zato

pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijane sodbe ni preizkušalo. Pri

tem je potrebno opozoriti, da so vzroki za prekinitev nosečnosti, ki

jih našteva pritožba, samo medicinske indikacije za ta poseg. V

obravnavanem primeru je zanositev dokazana posledica sočasnega

uživanja Rifabutina in kontracepcijskih tablet, pri čemer prekinitev

nosečnosti ne bi bila potrebna, če tožnica ne bi zanosila. Do

izključitve vzročne zveze pa tudi ne more privesti dejstvo, da

zdravnica v svoji dolgoletni praksi na tovrsten primer ni naletela.

Trditve, da vzročna zveza iz tega razloga ni podana, niso

sprejemljive, saj je vpliv predpisanega zdravila na učinkovitost

kontracepcijskih tablet sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi

ostalih izvedenih dokazov.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi uporabilo tudi

pravilno pravno podlago za odločitev v tej zadevi. V razlogih sodbe,

ki se nanašajo na kršitev pojasnilne dolžnosti glede stranskih

učinkov predpisanega zdravila, se sodišče prve stopnje sicer napačno

sklicuje na določbo 57. člena ZZDej (pravilno 47. člen ZZDej), vendar

pa je napako treba glede na v razlogih sodbe pravilno povzeto vsebino

47. člena ZZDej, šteti za pisno pomoto. Glede na navedeno je potrebno

pritožbene trditve, da iz razlogov sodbe ni razvidno, katero določbo

Zakona o zdravstveni dejavnosti je sodišče prve stopnje v

obravnavanem primeru uporabilo, zavrniti kot neutemeljeno.

Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja tožene stranke, s katerimi

izpodbija oblike priznane škode in višino odškodnine za posamezno

vrsto škode. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe izčrpno in

materialnopravno pravilno utemeljilo posamezno vrsto škode in tudi

višino prisojene odškodnine. Pri odmeri denarne odškodnine za

posamezne oblike nepremoženjske škode mora sodišče prve stopnje

uporabiti merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v

nadaljevanju ZOR). V skladu z navedenim členom ZOR lahko sodišče

prisodi pravično odškodnino tudi za duševne bolečine zaradi okrnitve

pravic osebnosti. V konkretnem primeru je tožnici nastala škoda

zaradi posega v njeno telesno in duševno integriteto in pravico do

svobodnega odločanja o rojstvu otrok, katere varstvo zagotavlja že

Ustava RS v 35. in 55. členu. Sodišče je tožnici iz tega naslova

prisodilo denarno odškodnino v višini 1.100.000,00 SIT, pritožbeno

sodišče pa se z razlogi sodišča prve stopnje za priznanje te

odškodnine v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje v celoti

sklicuje. Glede pritožbenih trditev o vsebinski neopredeljenosti te

škode, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica škodo iz tega

naslova dovolj določno opredelila in razmejila od ostalih oblik

nepremoženjske škode, ki jih vtožuje v obravnavani zadevi, da je

sodišče prve stopnje lahko ocenilo obseg te škode in tožnici priznalo

pravično denarno odškodnino. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na

podlagi tožničine prepričljive izpovedbe, je bilo s prekinitvijo

nosečnosti, ki ni bila posledica tožničine svobodne izbire, poseženo

v njeno telesno in duševno integriteto, kar je tožnico močno

prizadelo in ji povzročilo hude duševne stiske. Po oceni pritožbenega

sodišča takšen poseg v tožničino duševno in telesno integriteto ter

ugotovljena intenzivnost duševnih bolečin, ki jih zato trpi tožnica,

utemeljujejo zaključek, da je bila tožnica v obravnavanem primeru

prizadeta v takšni meri, ki dopušča prisojo denarne odškodnine še

posebej iz tega naslov (poleg že prisojene odškodnine za ostale

oblike nepremoženjske škode). Glede na ugotovljen obseg in

intenzivnost duševnih bolečin, ki jima tožena stranka v pritožbi ne

oporeka, pa je bila tožnici iz tega naslova priznana tudi pravična

denarna odškodnina. Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje v

tem delu dejansko stanje napačno ugotovilo in posledično tudi

materialno pravo zmotno uporabilo, so zato neutemeljene.

Tožena stranka pa se ne strinja tudi z odškodnino za pretrpljene

telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnica prestala med

zdravljenjem. Pritožbena trditev, da telesne bolečine v konkretnem

primeru niso izkazane, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je svoje

ugotovitve v zvezi s to obliko nepremoženjske škode oprlo na

izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. T. C.. Tožničine trditve, da

je trpela telesne bolečine, so podprte z omenjenim izvedenskim

mnenjem, v katerem sodni izvedenec pojasnjuje, da operativni posegi

lahko povzročijo blažje in kratkotrajnejše telesne bolečine.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem, da za

telesne bolečine lažje intenzitete odškodovancu ni mogoče prisoditi

denarne odškodnine. Ugotovitev, da je oškodovanec trpel telesne

bolečine, je podlaga za uporabo 200. člena ZOR, pri čemer pa se bo

ugotovljena intenzivnost in dolgotrajnost telesnih bolečin odrazila v

višini prisojene denarne odškodnine. Ne glede na navedeno pa je treba

v obravnavanem primeru upoštevati tudi dejstvo, da je bila tožnica

zaradi operativnega posega več dni hospitalizirana. Pritožbeno

sodišče tako ugotavlja, da je bila glede na intenzivnost in

dolgotrajnost telesnih bolečin, ki jih je trpela tožnica, in

prestane nevšečnosti, tožnici iz tega naslova utemeljeno prisojena

denarna odškodnina v višini 150.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odmero odškodnine za strah.

Tožnica je zaradi neustreznega zdravljenja in posledičnega

operativnega posega nedvomno utrpela strah, ki se je glede na

okoliščine konkretnega primera odrazil na zatrjevani način in sicer

kot strah zaradi morebitnih posledic na njeno sposobnost ponovne

zanositve, strah pred morebitno zanositvijo in strah ob jemanju

zdravil. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede obstoja in obsega

pravno priznanega tožničinega strahu slonijo na prepričljivi

izpovedbi tožnice kot na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, ki je

pojasnil, da je posledica splava lahko tudi neplodnost. Zato tudi ni

mogoče sprejeti pritožbenih trditev, da tožnici v konkretnem primeru

ni mogoče priznati denarne odškodnine iz naslova pretrpljenega

strahu. Sodišče prve stopnje je tožnici iz tega naslova prisodilo

primerno denarno odškodnino v višini 100.000,00 SIT, ki ustreza vsem

ugotovljenim okoliščinam v zvezi s to obliko nepremoženjske škode.

Po oceni pritožbenega sodišča pa je bila tožnici utemeljeno prisojena

tudi denarna odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker

se v tem primeru posledice strahu pred spolnimi odnosi odražajo v

prikrajšanju na tem intimnem področju, je te posledice škodnega

dogodka sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot zmanjšanje

tožničinih splošnih življenjskih aktivnosti, zaradi katerih nedvomno

trpi duševne bolečine. Ker je zaradi teh posledic tožnica okrnjena v

normalnem in uspešnem življenjskem delovanju, ji je sodišče prve

stopnje tudi iz tega naslova utemeljeno prisodilo denarno odškodnino,

pritožbenih trditev, da niso podani pogoji za priznanje te

odškodnine, pa ni mogoče sprejeti. Odškodnina v višini 250.000,00

SIT, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje iz tega naslova, pa

ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam obravnavanega primera in

merilom iz 200. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbenim očitkom o zmotni

uporabi materialnega prava pri odmeri zakonskih zamudnih obresti.

Le-te je sodišče prve stopnje priznalo od dneva vložitve tožbe dalje.

Po ustaljeni sodni praksi so se do sprejema načelnega pravnega mnenja

Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 v primeru odmere odškodnine za

nepremoženjsko škodo priznavale zakonske zamudne obresti samo od

izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje. Odmera odškodnine po

razmerah v času sodnega odločanja namreč ohranja realno vrednost

prisojene odškodnine, kar je eden izmed načinov revalorizacije.

Priznanje zamudnih obresti, katerih sestavni del je tudi temeljna

obrestna mera, ki prav tako predstavlja sredstvo revalorizacije

glavnice, za čas pred izdajo sodne odločbe, bi zato pomenilo dvojno

revalorizacijo, kar pa ni sprejemljivo. Na novo uveljavljena ureditev

zamudnih obresti v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) in v

Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri

zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (v nadaljevanju ZPOMZO-A),

v katerem so prave zamudne obresti ločene od valorizacijskih, pa je

omogočila, da se od uveljavitve teh zakonov dalje (tj. od 1.1.2002),

če zamuda ni nastala kasneje, priznavajo zamudne obresti, vendar samo

čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni

obrestni meri. Ob navedenem pa je potrebno upoštevati, da je dne

28.6.2003 začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o

predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri

(v nadaljevanju ZPOMZO-1), ki je odpravil valorizacijski del obrestne

mere. Ob upoštevanju navedenega bi sodišče prve stopnje lahko tožnici

za čas pred izdajo sodbe priznalo zamudne obresti le v zgoraj

navedenem obsegu. Ker je s prisoditvijo zakonskih zamudnih obresti za

čas od vložitve tožbe dalje sodišča prve stopnje napačno uporabilo

materialno pravo, je bilo potrebno izpodbijano sodbo na podlagi 4.

odstavka 358. člena ZPP v obrestnem delu ustrezno spremeniti. Glede

na zgoraj navedeno je tako potrebno tožnici od zneska glavnice

priznati zakonske zamudne obresti šele od 1.1.2002 naprej in sicer od

1.1.2002 do 27.6.2003 po obrestni meri v višini predpisane obrestne

mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa

zakonske zamudne obresti po predpisani obrestni meri. V presežku (tj.

v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska

glavnice za čas od vložitve tožbe do 31.12.2001 in plačilo zamudnih

obresti v višini temeljne obrestne mere za čas od 1.1.2002 do

27.6.2003) pa je treba obrestni zahtevek tožeče stranke zavrniti.

V ostalem pa je sodišče pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo

tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeni, saj pritožbeni razlogi, ki

jih stranki uveljavljata, niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni

našlo razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v

skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato

izpodbijano sodbo spremenilo v zgoraj navedenem obsegu, v preostalem

izpodbijanem, a nespremenjenem delu, pa potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je priglasila tudi pritožbene stroške. Ker pa je

tožena stranka po oceni pritožbenega sodišča uspela samo z neznatnim

delom svoje pritožbe, je odločilo, da sama trpi svoje stroške

pritožbenega postopka (1. in 2. odstavek 165. člena v zvezi s 3.

odstavkom 154. člena ZPP). Enako odločitev je pritožbeno sodišče

sprejelo tudi glede pritožbenih stroškov tožeče stranke, saj s svojo

pritožbo ni uspela, z odgovorom na pritožbo pa tudi ni z ničemer

pripomogla k reševanju pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1.

odstavkom 154. člena ZPP).