Appeal dismissed; guarantee valid for future debts under ZOR s. 1001(2) despite vague wording.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka je prevzela poroštvo za vse pogodbene (in

izvenpogodbene) obveznosti družbe T. d.o.o. do N. d.d., ki so ali še

bodo nastale. Takšno izjavo je tožena stranka lahko podala, saj je na

podlagi 2. odstavka 1001. člena ZOR poroštvo mogoče prevzeti tudi za

določene bodoče obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o

izvršbi Okrajnega sodišča, opr. št. I 320/2001 z dne 28.5.2001,

ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter toženi stranki

v plačilo naložilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 57.692,00

SIT, vse v roku 15 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da

sklep o izvršbi Okrajnega sodišča razveljavi in tožeči stranki v

plačilo naloži pravdne stroške tožene stranke. V pritožbi navaja, da

je izpodbijana sodba napačna zlasti iz materialnopravnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je menično izjavo štelo za pravni

akt, s katerim se je tožena stranka zavezala jamčiti za podjetje T.

d.o.o., to izjavo štelo za poroštevno izjavo. Ta ugotovitev pa je

napačna, ker je menična izjava povsem nejasna in protislovna,

poroštvo pa mora biti jasno in nedvoumno. Prav tako je poroštvo

povsem nedoločeno po obsegu in višini jamčevanja, saj naj bi krilo

vse obveznosti (sedanje in bodoče) iz kateregakoli pogodbenega in

izvenpogodbenega naslova. Tak obseg pa je v izrazitem nasprotju s

1001. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR),

ki v drugem odstavku določa, da je mogoče poroštvo prevzeti le za

določeno bodočo obveznost. V tem primeru pa prevzete obveznosti niso

določene in so nastale po izstavitvi menične izjave. Nenazadnje je

tudi tožeča stranka izjavila, da ni bilo nobenega poroštva. Glede na

navedeno se zastavlja vprašanje temelja zaveze tožene stranke. V

konkretnem primeru je menica kavzalni papir, kar pomeni, da mora za

nastanek menične izjave obstajati temeljni posel, ki je v

obravnavanem primeru lahko samo poroštvo. Poroštvo pa že iz navedenih

razlogov ni nastalo, saj gola menična izjava za menično zavezo ne

zadošča. Tožena stranka zato s tožečo stranko ni v nikakršnem pravnem

razmerju. Navedena dejstva je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo.

Poleg tega je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z določbami

997. in 998. člena ZOR. Glede podobnih meničnih izjav se je

opredelilo že Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. III Ips 138/98.

Pisnost po mnenju revizijskega sodišča pomeni, da mora biti

opredeljena tudi obveznost, na katero se poroštvo nanaša. Po mnenju

tožene stranke pa obveznosti tožene stranke niso bile točno

opredeljene, saj izjava tožene stranke z dne 14.5.1998 nima nobenega

podatka o tem, kakšne so njene obveznosti. V omenjeni revizijski

sodbi se navaja, da tožena stranka z izstavitvijo bianko akceptnih

nalogov ni mogla prevzeti neke povsem poljubne obveznosti. Vendar pa

je sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da tožena stranka kreditne

pogodbe z dne 14.5.1998 ni podpisala in da v tej pogodbi zavarovanje

z menico družinskega člana ni bilo dogovorjeno, štelo, da se je

toženka veljavno zavezala kot porok za plačilo vseh in vsakršnih

bodočih obveznosti tožene stranke. Sodba tudi nima razlogov o

odločilnih dejstvih, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka

po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je menično izjavo

pripravila tožeča stranka, jo je potrebno tolmačiti kot v primeru

nejasnih določil, torej v škodo tožeče stranke. Prav tako si razlogi

sodbe v odločilnih dejstvih nasprotujejo in so v nasprotju s spisno

dokumentacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da

kršitve, ki jih v pritožbi uveljavlja tožena stranka, niso podane,

prav tako pa tudi ne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče na

podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo

na ugotovitev, da se je tožena stranka z menično izjavo z dne

14.5.1998 zavezala za poravnavo pogodbenih in izvenpogodbenih

obveznosti družbe T. d.o.o. iz kateregakoli naslova in s tem tudi za

poravnavo obveznosti te družbe po kreditnih pogodbah, sklenjenih s

tožečo stranko dne 19.5.1999, 1.9.1999 in 31.1.2000. V pritožbi

tožena stranka tem ugotovitvam oporeka in zatrjuje, da tožbeni

zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker njene menične izjave z dne

14.5.1998 ni mogoče šteti za poroštveno izjavo v smislu 998. člena

ZOR, vendar pa se pritožbeno sodišče s pritožbenimi izvajanji tožene

stranke ne strinja.

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bilo v

obravnavanem primeru v vseh zgoraj navedenih kreditnih pogodbah, ki

sta jih sklenili družba T. d.o.o. in tožeča stranka, dogovorjeno

zavarovanje z bianko lastno menico družinskega člana. Pritožbeno

sodišče se sicer strinja s pritožbenim stališčem, da je v teh

primerih tožena stranka lahko nastopala le kot porok in da je v

razmerjih med izdajateljem menice in meničnim upnikom pomembno, za

zavarovanje plačila katere obveznosti je bilo pooblastilo za

izpolnitev menice dano, ker obveznost iz menice med njima ni

abstraktna. Vendar pa ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam, da

temeljnega posla v obravnavanem primeru ni, ker obveznosti v menični

izjavi tožeče stranke niso jasno in določno opredeljene. Vsekakor je

menično izjavo tožene stranke z dne 14.5.1998, v delu, ki govori o

obveznostih, v zavarovanje katerih je tožena stranka menica izročila,

potrebno po vsebini šteti za poroštveno izjavo. Pri tem pritožbeno

sodišče samo pripominja, da pravna naziranja tožeče stranke, na

katera opozarja pritožba, za odločitev v tej zadevi niso pomembna,

saj sodišče na pravno podlago, ki jo navedejo stranke, ni vezano.

Temeljni posel, na katerega opozarja tožena stranka, tako v

obravnavanem primeru predstavlja poroštvena izjava z dne 14.5.1998, s

katero se je tožena stranka (kot porok) tožeči stranki zavezala, da

bo poravnala obveznosti družbe T. d.o.o. iz kateregakoli pravnega

naslova, in v ta namen tožeči stranki izročila bianko menico. Ta

izjava tožene stranke je po oceni pritožbenega sodišča vsebinsko

dovolj opredeljena, da je mogoče ugotoviti obseg obveznosti, za

katere je bilo v konkretnem primeru poroštvo prevzeto. Kot izhaja iz

te izjave, je tožena stranka dne 14.5.1998 prevzela poroštvo za vse

pogodbene (in izvenpogodbene) obveznosti družbe T. d.o.o. do N.

d.d., ki so ali še bodo nastale. Takšno izjavo je tožena stranka

lahko podala, saj je na podlagi 2. odstavka 1001. člena ZOR poroštvo

mogoče prevzeti tudi za določene bodoče obveznosti. Na to zakonsko

določbo sicer opozarja že tožena stranka v pritožbi in zatrjuje, da v

poroštveni izjavi z dne 14.5.1998 njene obveznosti sploh niso

določene, zato takšna izjava ni v skladu z omenjenim določilom ZOR.

Pritožbeno sodišče se z navedenim ne strinja, saj je iz menične

izjave tožene stranke z dne 14.5.1998 jasno razvidno, da se poroštvo

razteza na vsa (izven)pogodbena razmerja med družbo T. d.o.o. in N.

d.d.. Po mnenju pritožbenega sodišča je zahtevam omenjene zakonske

določbe zadoščeno že z opredelitvijo strank pogodbenih razmerij, iz

katerih izvirajo terjatve, za katere se poroštvo daje, in ni

potrebno, da bi bila pri tem navedena tudi višina teh obveznosti. Na

ta način so bodoče obveznosti, za katere je v skladu z 2. odstavkom

1001. člena ZOR mogoče prevzeti poroštvo, dovolj določno opredeljene.

Ker je menična izjava z dne 14.5.1998 v celoti sestavljena v pisni

obliki, v izjavi pa je opredeljen tudi obseg obveznosti, za katere se

zavarovanje daje, je zadoščeno tudi zahtevi po pisnosti poroštvene

izjave, ki jo predpisuje 998. člen ZOR, in ki naj bi poroka varovala

pred nepremišljenostjo. Pritožbenih očitkov, da je poroštvena izjava

tožene stranke nejasna in nedoločena po obsegu jamčevanja ter kot

taka neustrezna glede na določila ZOR, ki urejajo poroštvo, pa glede

na vse obrazloženo ni mogoče sprejeti.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na določbo 100. člena ZOR,

saj je iz vsebine menične izjave z dne 14.5.1998 tožene stranke jasno

razvidno, glede katerih obveznosti je tožena stranka prevzela

poroštvo. Z navedeno izjavo se je tožena stranka zavezala kot porok

in sicer v obsegu, kot ga je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Če

želi tožena stranka dokazati, da poroštvene obveznosti v takšnem

obsegu, kot je bil ugotovljen, ni imela namena prevzeti, pa tega ni

mogoče doseči s sklicevanjem na določbo 100. člena ZOR, temveč bi se

tožena stranka v takšnem primeru lahko sklicevala kvečjemu na napake

volje, ki bi jih morala uveljavljati v skladu z določili ZOR.

Menična izjava tožene stranke z dne 14.5.1998 torej ima vsebino,

kakršno mora po določbah 997., 998. in 1001. člena ZOR imeti vsaka

poroštvena izjava. Glede na to, da se je tožena stranka z njo kot

porok zavezala poravnati tudi obveznosti družbe T. d.o.o. do tožeče

stranke iz naslova kreditnih pogodb, ki so bile med njima sklenjene,

in da obveznosti po teh kreditnih pogodbah niso bile v celoti

poravnane, je odločitev sodišča prve stopnje, da tožbenemu zahtevku

tožeče stranke v celoti ugodi, pravilna tako iz dejanskega kot

materialnega vidika.

V pritožbi se tožena stranka sklicuje tudi na odločitev Vrhovnega

sodišča RS v zadevi opr. št. III Ips 138/98 in pri tem zavzeta pravna

stališča, vendar pa je potrebno v zvezi z navedenim opozoriti, da so

odločitve sodišč vselej vezane na okoliščine konkretnega primera in

da iz vsebine omenjene sodbe ni razvidno, da bi sodišči obravnavali

povsem identično dejansko stanje. Iz navedenih razlogov sklicevanje

na razloge omenjene sodbe Vrhovnega sodišča RS ni utemeljeno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljeni tudi pritožbeni

očitki glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke

drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje

ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev v

obravnavani zadevi, in svoje dejanske ter pravne zaključke ustrezno

obrazložilo. Pri tem pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo nasprotij v

razlogih sodbe in med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini

listin ali zapisnikov o izpovedbah v tem postopku, ter med samimi

listinami oziroma zapisniki.

Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in v

skladu s 353. členom ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške

pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom

165. člena ZPP), odločitev o tem pa je že vsebovana v odločitvi o

zavrnitvi pritožbe.