Court partially allowed appeal, ruling interest on debt principal must start from enforcement request date.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša

na zakonske zamudne obresti od glavnice, spremeni tako, da se:

"sklep o izvršbi I 02/0048 z dne 24.4.2002 razveljavi glede zakonskih

zamudnih obresti od zneska 30.788,60 SIT (tridesettisoč

sedemstooseminosemdeset 60/100) za čas od 23.11.2001 do 23.4.2002 in

se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne."

Sicer se pritožba zavrne in sodba potrdi.

[JEDRO]

Pogodba, ki jo sklene večinski lastnik za opravljanje storitev v

zvezi z upravljanjem večstanovanjske hiše, veže tudi ostale lastnike.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o

izvršbi I 02/0048 z dne 24.4.2002 ostane v celoti v veljavi in je

torej toženka dolžna plačati tožnici glavnico 79.120,60 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 23.11.2001 do

plačila, stroške izvršilnega postopka v znesku 29.200,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2002 do plačila ter stroške

pravdnega postopka v znesku 39.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v osmih dneh. Gre za plačilo

stroškov, ki jih tožnica kot upravnik zgradbe V. v K. zahteva od

toženke.

Zoper sodbo se toženka pritožuje zaradi zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Vztraja, da pogodbe o upravljanju ni podpisala. Napačno je sklepanje

sodišča, da je treba upoštevati določbo 1. odst. 31. člena

Stanovanjskega zakona - SZ. Sodišče zanemarja, da gre v tem primeru

za večstanovanjsko hišo, kjer sta samo dva lastnika in ni obstojala

obveza določiti upravnika stanovanja na podlagi 27. člena SZ. Toženka

ni bila zavezana skleniti take pogodbe in ni nikogar pooblastila.

Toženke pogodba ne zavezuje, sploh pa ne za storitve, ki presegajo

upravljanje, kar menjava kotla in tudi oljnega gorilnika vsekakor je.

Toženka je šele 19.11.2002 izvedela, da obstoja pogodba o

upravljanju. Stanovanje je prodala 1.9.2000. Ni imela pogodbene

obveznosti in tudi ne obveznosti o prodaji obvestiti tožnico. V

obravnavanem primeru gre deloma za občasne terjatve (stroški

upravljanja, skupna elektrika). Zato so zastarane.

Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev sodbe.

Pritožba je utemeljena le, kolikor gre za tek zamudnih obresti od

glavnice, sicer pa ni utemeljena.

O tožbenem zahtevku, ki se nanaša na glavnico:

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (člen 443 Zakona o

pravdnem postopku - ZPP). Sodba in sklep, s katerim je končan spor v

postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena

zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (člen 458/1 ZPP).

Zato toženčinih pritožbenih razlogov, ki naj bi se nanašali na

dejansko stanje, ni mogoče upoštevati. Pa tudi sicer je vsebino

pritožbe mogoče razumeti tako, da je sporna materialnopravna

odločitev o tem, ali obstaja toženčina obveznost. Preizkus

izpodbijane sodbe v tem delu je pokazal (člen 350/2 ZPP), da sodišče

prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega

postopka iz 2. odst. 339. člena zakona in da je tudi materialnopravno

odločitev pravilna. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče

v celoti strinja in le odgovarja na pritožbene trditve:

v obravnavani zadevi je treba glede na čas nastanka obveznosti

uporabiti Stanovanjski zakon - SZ, ki je veljal do 13.10.2003, torej

do uveljavitve novega stanovanjskega zakona - SZ-1. Prav tako je

treba uporabiti določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih

razmerjih - ZTLR glede na določbo 276. člena Stvarnopravnega

zakonika.

Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve

stopnje, da pogodba (priloga A3) veže tudi toženko. Določba člena 27

SZ tu ne pride v poštev. 22. člen SZ je v 1. odst. določal med

drugim, da lastniki sklenejo pogodbo o upravljanju zaradi medsebojnih

razmerij v zvezi z upravljanjem večstanovanjske hiše. 27. člen SZ pa

je določal, da se mora v taki pogodbi, torej v pogodbi, ki jo

sklenejo lastniki v hiši z več kot dvema lastnikoma in več kot

desetimi stanovanji, v pogodbi določiti tudi upravnik.

V obravnavani zadevi ne gre za pogodbo o upravljanju po členu 22 SZ,

pač pa za pogodbo, sklenjeno z upravnikom, ki jo je sicer sklenil en

lastnik hiše, vendar ima večinski solastninski delež. Pravilno je

zato sodišče prve stopnje uporabilo določbo 31. člena SZ, ki se

navezuje tudi na določbo 2. in 5. odst. 15. člena ZTLR. Po teh

določbah je za posle v zvezi z rednim upravljanjem potrebno soglasje

solastnikov, katerih deli sestavljajo skupaj več kot polovico njene

vrednosti. Solastniki lahko zaupajo upravljanje stvari enemu ali več

solastnikom ali komu drugemu. Večinski lastnik je torej po navedenih

določbah imel pravico skleniti z upravnikom pogodbo o opravljanju

storitev. Prenos pooblastil na upravnika v zvezi s tistimi

storitvami, ki jih je upravnik zaračunal v konkretnem primeru, tudi

po mnenju pritožbenega sodišča ne presega poslov rednega upravljanja.

Na upravnika so bili namreč s pogodbo preneseni le taki posli v

smislu 2. odst. 15. člena ZTLR. Gre torej za odločitev večinskega

lastnika v zvezi z upravljanjem skupnih prostorov, delov, objektov in

naprav (člen 31 SZ). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča

prve stopnje, da med take posle spada tudi zamenjava kotla in

gorilca. Da bi toženka šele 19.11.2002 prvič izvedela, da obstaja

pogodba, pa ni prepričljivo, saj listina (A7) kaže, da je bila že

3.8.1999 vabljena na sestanek v zvezi z menjavo kotla. Zato tudi ni

mogoče sprejeti pritožbene trditve, da ni imela pogodbene obveznosti

do tožnice v zvezi s sporočilom o spremembi lastništva, pa tudi sicer

listine izkazujejo, da je obveznost plačila glavnice, razen zneska

1.443,00 SIT, nastala pred 1.9.2000 (priloga A2, A6).

Po določilu 378. člena ZOR, ki se za ta primer uporablja glede na

določbo člena 1060 Obligacijskega zakonika (OZ) pa tudi ne gre za

zastaranje, saj stroški upravljanja niso občasna terjatev, našteta v

štirih točkah 1. odst. 378. člena ZOR. Taka terjatev tudi ni strošek

skupne elektrike, kar bi bilo morda mogoče sklepati glede na 1.točko

1. odst. navedenega člena. V obravnavanem primeru ne gre za razmerje

med toženko in elektrodistribucijskim podjetjem, pač pa za razmerje

med toženko in upravnikom na podlagi 4. člena pogodbe (priloga A3),

ki veže tudi toženko po že zgoraj povedanem.

Neutemeljeno pritožbo v tem delu je bilo treba zavrniti in sodbo

potrditi (člen 353 ZPP).

O tožbenem zahtevku, ki se nanaša na obresti od glavnice:

Tožbeni zahtevek je sestavljen iz dveh zneskov: 48.332,00 SIT so

stroški upravljanja skupne elektrike itd, 30.788,60 SIT pa so

obresti, obračunane do 22.11.2001 (priloga A2). Tožnica zahteva od

obeh zneskov obresti od 23.11.2001 do plačila, medtem ko je predlog

za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložila 24.4.2002.

Po členu 279/1 ZOR je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne

obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo

plačilo. Od zamudnih obresti, torej od zneska 30.788,60 SIT, gredo

tožnici lahko obresti šele od vložitve zahtevka, torej od 24.4.2002

dalje.

V tem delu je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa sodbe po uradni

dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava (člen 350/2 ZPP)

sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo

in zavrnilo tožbeni zahtevek glede obresti od navedenega zneska za

čas od 23.11.2001 do 23.4.2002 (člen 436/1 in člen 358, točka 4 ZPP).

S tem je odgovorjeno na tiste pritožbene trditve, ki so odločilnega

pomena (člen 360/1 ZPP).