Appeal allowed; first instance court erred by assuming tenant accepted rent amount without evidence.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni

ugovarjala višini uporabnine. S tem, ko je toženec nasprotoval

kakršnemukoli plačilu uporabnine, je hkrati ugovarjal tudi sami

višini uporabnine, zato jo je tožeča stranka dolžna tudi dokazati. Ni

pa se mogoče strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da je

višina uporabnine glede na splošno znane podatke ustrezna. Višina

uporabnine je namreč odvisna od mnogih dejavnikov (lega stanovanja,

stanje in opremljenost stanovanja), ki pa niso splošno znani, zato bi

sodišče prve stopnje moralo v zvezi z višino uporabnine izvesti s

strani tožeče stranke predlagane dokaze. Na višino uporabnine pa bi

lahko vplivala tudi okoliščina, da s tožencem v stanovanju živi tudi

sin B..

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena

stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.200.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka

uporabnine do plačila v roku 15 dni, ter naložilo toženi stranki

povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 214.667,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje sodbe do

plačila, v 15 dneh.

Zoper sodbo se je toženec pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih

razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju

ZPP). Pritrjuje sodišču prve stopnje, da sta pravdni stranki

razvezana zakonca, ki sta do 15.9.1999 skupaj živela v stanovanju na

K., G., bila pa sta tudi solastnika stanovanja vsak do ene polovice.

Nasprotuje pa ugotovitvi, da se je morala tožnica zaradi nasilnega

vedenja in ravnanja toženca izseliti iz skupnega domovanja. Tožnica

je namreč sama povedala, da je toženec ni naganjal iz skupnega

stanovanja, je pa sama tožencu grozila, da bo šla, ko bo imela

možnost. Tožnica se je odselila k sebi znani osebi, skupaj z mlajšim

sinom, starejšega sina pa je pustila očetu. Med pravdnima strankama

je obstajal tak dogovor, da vsak obdrži po enega otroka in da pri

tožencu ostane sin B., ki je bolj problematičen, in naj tudi zasede

mamino polovico stanovanja. Mati je bila o tem dobro seznanjena.

Tožena stranka tako ni bila na noben način obogatena ali imela

koristi od stvari, ki bi jo pridobil. Toženec je uporabljal le svoj

del stanovanja, tožničin del uporablja sin tožeče stranke. Meni, da

je uporabnina določena previsoko, za taka stanovanja je določena

mesečna uporabina največ 35.000,00 SIT.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo

sodišča prve stopnje s stroškovno posledico.

Pritožba je utemeljena.

Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba 219. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oz. po enaki

vsebini sedanjega 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju

OZ), po kateri lahko imetnik stvari, v primeru, ko nekdo uporabi

njegovo stvar v svojo korist, zahteva od njega, naj mu nadomesti

korist, ki jo je imel od uporabe, ne glede na pravico do odškodnine,

in tudi če te pravice nima. Določbo je treba razlagati po njenem

namenu, ki je v tem, da prikrajšani dobi ustrezno odmeno.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje,

da je tožnica zapustila sporno stanovanje zaradi nevzdržnih razmer,

saj je toženec nad njo izvajal psihično nasilje. Tako tožnica kot

tudi priča G. B. sta namreč izpovedala, da če bi bile razmere

drugačne, če ne bi bilo v družini psihičnega nasilja, bi gotovo

ostali v spornem stanovanju in ne bi prišlo do razdrtja družine. Da

se je tožnica iz stanovanja izselila k novemu partnerju, ker je

končno dobila možnost, da lahko gre drugam, pa po oceni pritožbenega

sodišča ne pomeni, da se je tožnica iz stanovanja izselila

prostovoljno. Od nikogar namreč ni mogoče zahtevati, da zaradi

uresničevanja svojih lastninskih upravičenj trpi kakršnokoli nasilje.

Kadar v tem primeru lastnik preneha izvrševati posest nepremičnine in

jo uporabljati, to ni posledica njegove volje, ampak je prikrajšanje

v njegovem premoženju neprostovoljno. Vendar pa pritožba utemeljeno

graja ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine uporabnine. Višina

nadomestila za uporabo tuje stvari je stvar dokazovanja, pri čemer je

dokazno breme na strani tožeče stranke. Protispisna je ugotovitev

sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ugovarjala višini

uporabnine. S tem, ko je toženec nasprotoval kakršnemukoli plačilu

uporabnine, je hkrati ugovarjal tudi sami višini uporabnine, zato jo

je tožeča stranka dolžna tudi dokazati. Ni pa se mogoče strinjati z

zaključkom sodišča prve stopnje, da je višina uporabnine glede na

splošno znane podatke ustrezna. Višina uporabnine je namreč odvisna

od mnogih dejavnikov (lega stanovanja, stanje in opremljenost

stanovanja), ki pa niso splošno znani, zato bi sodišče prve stopnje

moralo v zvezi z višino uporabnine izvesti s strani tožeče stranke

predlagane dokaze. Na višino uporabine pa bi lahko vplivala tudi

okoliščina, da s tožencem v stanovanju živi tudi sin B.. To dejstvo

pa ni pomembno zgolj v primeru, če ga je toženec dolžan še

preživljati, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Z ugovorom, da s

tožencem v stanovanju živi tudi sin B., je toženec smiselno

zatrjeval, da je njegova korist, ker stanovanja ne uporablja sam,

eventualno manjša. Ali je njegova korist s tem dejansko manjša, pa je

odvisno od nadaljnega dejstva, ali sin živi v stanovanju z

dovoljenjem toženca ali toženke ali pa živi v stanovanju brez

kakršnegakoli dovoljenja solastnikov. Le v primeru, če bi se

izkazalo, da sin živi v stanovanju le s toženčevim soglasjem, ne pa

tudi s soglasjem tožnice, bi lahko obveljal zaključek sodišča prve

stopnje, da je toženec prevzel stanovanje v svojo izključno posest in

s tem tudi nase prevzel tveganje, ali mu bo objekt prinašal dohodek.

Pritožnik sicer v pritožbi navaja, da je med pravdnima strankama

obstajal dogovor, da tožničin del stanovanja uporablja sin tožeče

stranke, zaradi česar tožena stranka ni bila na noben način

obogatena. Da je med pravdnima strankama obstajal tak dogovor,

pritožba navaja sedaj prvič v pritožbi, zato tega dejstva ni več

mogoče upoštevati, saj gre za pritožbeno novoto (prvi odstavek 337.

člena ZPP). Pritožba namreč tudi ne pojasni, zakaj tega dejstva ni

pojasnila pravočasno pred sodiščem prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje protispisno štelo, da tožena stranka ni

ugovarjala višini uporabnine, je storilo bistveno kršitev določb

postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa

tudi ni ugotavljalo relevatnih dejstev v zvezi z višino uporabnine.

Pritožbi tožene stranke je bilo treba zato ugoditi, izpodbijano sodbo

razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje

(prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče

prve stopnje odpravi navedeno pomanjkljivost in dopolni dokazni

postopek v zvezi z relevantnimi dejstvi glede višine uporabnine, na

katere je v obrazložitvi sklepa opozorilo pritožbeno sodišče.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka

165. člena ZPP.