Parent paying alimony is not jointly liable for daycare fees with non-cohabiting spouse.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court reversed the first-instance judgment, dismissing the plaintiff's claim for daycare fees against the defendant. The defendant argued that paying alimony exempted him from joint liability for childcare costs, as he did not cohabit with the other parent. The court agreed, ruling that alimony obligations do not extend to third-party daycare expenses when parents are not living together.
Legislator headnote
AI generatedArticle 56 paragraph 2 of the Act on Family Relations and Parental Responsibilities; Article 123 of the Act on Family Relations and Parental Responsibilities: A parent paying alimony is not jointly liable with a non-cohabiting parent for daycare fees.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točki 2 spremeni
tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi:
"Toženec je dolžan plačati tožeči stranki 136.730,00 SIT z zakonitimi
zamudnimi obrestmi od 1.11.2001 dalje do plačila"
z a v r n e.
2. Tožeča stranka je dolžna povrniti tožencu 56.800,00 SIT pravdnih
stroškov nastalih pred sodiščem prve stopnje in 49.200,00 SIT
pritožbenih stroškov v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.
[JEDRO]
Roditelj, ki plačuje preživnino in ne živi v družinski skupnosti z
drugim roditeljem, ni solidarno odgovoren z drugim roditeljem za
plačilo oskrbnine.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o
izvršbi I 2001/13302 z dne 7.1.2002, ki se nanaša na dolžnika B.
B. ter odločilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki
136.370,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.2001 in ji
povrniti izvršilne stroške v znesku 11.877,00 SIT in pravdne stroške
v znesku 59.980,00 SIT, oboje z ustreznimi zamudnimi obrestmi.
Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec,
ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi
ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni
zahtevek, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo
vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženec navaja, da je sodišče
prve stopnje oprlo svojo odločitev na člen 414 ZOR, kar je v
nasprotju z določili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.
Toženec plačuje za otroka preživnino in so s tem poravnani vsi
stroški otroka oziroma obveznost toženca do mladoletnega otroka. Vse
kar presega preživnino, je izključno njegova dobra volja. Oskrba v
vrtcu in vpis v vrtec je stvar pogodbenega razmerja med zakonito
zastopnico in tožečo stranko. Zakonita zastopnica je podpisala
pogodbo in toženec ne more odgovarjati solidarno. Tožeča stranka ni
predložila nikakršne pogodbe, da je toženec prevzel kakršnokoli
obveznost. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških.
Pritožba je utemeljena.
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec plačuje preživnino za
mladoletno hčerko M. B. na podlagi dogovora sklenjenega pred CSD
z otrokovo materjo R. V. so zmotni in brez pravne podlage zaključki
sodišča prve stopnje, da toženec solidarno z otrokovo materjo
odgovarja za plačilo oskrbnine v vrtcu. Sodišče prve stopnje se pri
tem brez podlage sklicuje na določbe člena 123 (dolžnost preživljanja
otrok), 129 a (okoliščine, ki se upoštevajo pri odmeri preživnine)
ZZZDR-UP B1, ko pa slednje veljajo le za razmerja med starši in
otroci, ne pa za razmerja med tretjim in starši. Toženec bi lahko
solidarno odgovarjal z otrokovo materjo samo v primeru, če bi bila
poročena ali živela v izvenzakonski skupnosti in bi šlo za tekoče
potrebe družine (drugi odstavek člena 56 ZZZDR). Ker temu ni tako,
saj starša mladoletnega otroka ne živita skupaj, toženec celo plačuje
preživnino za otroka in ni zakonske podlage, da tožeča stranka
zahteva plačilo oskrbnine solidarno od obeh staršev. S plačilom
preživnine je toženec prost obveznosti za plačilo stroškov
preživljanja, med katere spada tudi plačilo oskrbnine v vrtcu. Za te
obveznosti odgovarja roditelj, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in
varstvo, ki je tudi sicer v pogodbenem razmerju z vrtcem, saj je
otrok v vrtcu na podlagi njegove zahteve. Po povedanem toženec ni
pasivno legitimiran za plačilo oskrbnine in je odločitev sodišča prve
stopnje materialnopravno napačna, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku
ter je bilo utemeljeni pritožbi toženca ugoditi in izpodbijano sodbo
spremeniti in tožbeni zahtevek zoper toženca zavrniti (člen 358 točka
4 ZPP).
Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve
o pravdnih stroških. Tožeča stranka je v tem postopku propadla in
mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške, nastale pred sodiščem
prve stopnje in pritožbene stroške, ki so odmerjeni v skladu z
veljavno odvetniško tarifo in ZST. Tak izrek o stroških temelji na
določbi člena 154, 155/2 in 166 ZPP.