Tenant's unauthorized entry and humiliation of owners constitutes a tort requiring mental pain damages.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odškodnine za

duševne bolečine obeh tožnikov (glede zneskov 3.000.000,00 SIT s

pripadki in 2.000.000,00 SIT s pripadki) in glede odločitve o

stroških razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem

delu (glede odškodnine za telesne bolečine tožnice v višini

600.000,00 SIT s pripadki) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških strank se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

S tem, ko je toženec kot lastnik stanovanja s svojimi prijatelji

vstopil v stanovanje, v katerem sta stanovala tožnika, in se tam

občasno nahajal tudi sam, v stanovanju pa je začasno nastanil svoje

prijatelje, vse to pa brez sodne odločbe in proti volji tožnikov, je

nedovoljeno posegel v zasebnost tožnikov in kršil njuno ustavno

pravico do nedotakljivosti stanovanja.

Tudi s tem, ko se je toženec skupaj s svojim prijateljem dvakrat

slekel pred tožnico do golega, vanjo rinil in jo spraševal, ali je

potrebna, je ravnal protipravno, saj je z opisanim ravnanjem napadel

tožničino dostojanstvo.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče je s sodbo z dne 8.3.2004, opr. št. P

513/2002-III-35, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da je toženec

dolžan tožnici M. E. plačati 3,600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od vložitve tožbe do plačila, S. B. pa 2,000.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in jima

povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje

sodbe sodišča prve stopnje do plačila (1. točka izreka sodbe). Hkrati

je tožnikoma naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v znesku

497.612,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2004 do plačila

(2. točka izreka sodbe).

Proti sodbi sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov. V

pritožbi navajata, da dejstvo, da je toženec kupil stanovanje, ne

pomeni, da je lahko v stanovanje vdrl, da lahko v stanovanju, za

katerega je kupnino plačala tožnica in v katerem tožnika živita že od

leta 1988, sprehaja, dovoli "žuriranje" skupini ljudi, uporablja

pohištvo v stanovanju, zamenja ključavnico na vhodnih vratih

stanovanja, tožnice ne izpusti iz stanovanja, se sam slači do golega,

uporablja posodo in dovoli uporabo vsega, kar je v stanovanju in kar

je last tožnikov. Toženec je v stanovanje vdrl tako, da je naročil

odklop elektrike, počakal, da je tožnik vrata odprl, da ugotovi, kaj

je razlog, da elektrike ni, v tem trenutku pa je toženec vstopil v

stanovanje, torej nezakonito in brez dovoljenja stanovalcev. Toženec

bi moral, če je želel v stanovanje vstopiti, to pravico uveljavljati

preko sodišča. To pa tudi v primeru, če bi se izkazalo, da je on res

lastnik spornega stanovanja. Toženec se je v stanovanju nezakonito

zadrževal tri dni sam ali po njegovem navodilu ljudje, ki jih je v

stanovanje poslal, zato da bi tožnico prisilili, da se iz stanovanja

umakne. Tožnica kot stanovalka uživa stanovanjsko pravico. V

stanovanje se je vselila leta 1988 in je v stanovanju do sprejetja

Stanovanjskega zakona prebivala že več kot dve leti. Po določbah

Zakona o stanovanjskih razmerjih, ki je veljal v času, ko se je

tožnica v stanovanje vselila, s tožbo ni bilo mogoče zahtevati

izpraznitev stanovanja po preteku dveh let. Tožnica je torej po

takrat veljavnem zakonu postala imetnik stanovanjske pravice in torej

pridobila stanovanjsko zaščito. Toženec je tožnici povzročil škodo,

kot jo uveljavlja. Sodišče ni pravilno uporabilo določb Zakona o

obligacijskih razmerjih, poleg tega pa tudi ne določb Stanovanjskega

zakona. Nadalje sodišče tudi ni obrazložilo svojega zaključka, da

toženec kot lastnik lahko vstopi v stanovanje kadarkoli in vstop

kadarkoli dovoli drugim osebam. Sodišče pri odločanju tudi ni

upoštevalo, da sama prodajna pogodba še ne izkazuje lastništva nad

stanovanjem, saj je pomemben tudi vpis v zemljiško knjigo. Glede na

navedeno tožnika predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi

ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo tožnikov je tožena stranka odgovorila, da je sodišče prve

stopnje v obravnavani zadevi popolno in pravilno ugotovilo dejansko

stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo

materialno pravo. V konkretni zadevi sodišče ni reševalo vprašanja

posesti oziroma lastninske pravice na spornem stanovanju, temveč je

odločalo o utemeljenosti odškodninskega zahtevka. Na podlagi

izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da tožencu ni mogoče očitati

protipravnega ravnanja. Zlasti pa je pomembna ugotovitev, da toženec

ni bil tisti, ki bi s svojim ravnanjem osebno kakorkoli okrnil

tožničino in tožnikovo svobodo ali pravice osebnosti. Tožnikoma v

postopku na prvi stopnji ni uspelo dokazati, da bi bil prav toženec

tisti, ki bi s svojim ravnanjem povzročil pravno priznano škodo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi očitane bistvene kršitve

določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP, kot tudi ne druge bistvene kršitve določb

postopka, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti

(2. odst. 350. člena ZPP). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče

prve stopnje obrazlaga, zakaj šteje, da lahko toženec vstopi v

stanovanje kadarkoli in kadarkoli vstop dovoli drugim osebam. Kot

razlog temu sodišče prve stopnje navaja lastništvo toženca na spornem

stanovanju. Sodišče prve stopnje v svoji sodbi ugotavlja, da je

toženec, ker razpolaga s pisno pogodbo, lastnik spornega stanovanja

in je kot tak po mnenju sodišča prve stopnje upravičen vstopiti in

zasesti svoje stanovanje kadarkoli, poleg tega pa lahko to dovoli

tudi drugim ljudem. S tem je sodišče prve stopnje obrazložilo svoj

zaključek, da ravnanje toženca, ki se obravnava v konkretnem primeru,

ni protipravno.

Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno

na podlagi Ustave Republike Slovenije (15. člen Ustave Republike

Slovenije - URS). Ustava med drugim določa, da so sodniki pri

opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon (125. člen

URS), zakoni pa morajo biti v skladu z ustavo (153. člen URS). Iz

navedenih določb med drugim izhaja, da mora imeti sodišče pri svojem

delu ves čas pred očmi tudi določbe o človekovih pravicah in

temeljnih svoboščinah. S svojimi postopki in odločitvami uveljavlja

in varuje človekove pravice in temeljne svoboščine.

Ustava v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in

duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. V 36.

členu pa določa, da je stanovanje nedotakljivo in da nihče ne sme

brez odločbe sodišča proti volji stanovalcev vstopiti v tuje

stanovanje ali druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati (1.

in 2. odst. 36. člena URS). Prav kršitev pravice do zasebnosti,

osebnostnih pravic in nedotakljivosti stanovanja sta smiselno

zatrjevala tožnika v konkretnem primeru.

V konkretni zadevi obravnavani škodni dogodek se je zgodil že po

uveljavitvi Obligacijskega zakonika - OZ (ki velja od 1.1.2002 -

1062. člen OZ). Glede na določbo 1060. člena OZ je treba zato v tej

zadevi uporabiti določbe tega zakonika. Po določbi 1. odst. 179.

člena OZ med drugim pripada oškodovancu za pretrpljene telesne

bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega

imena in časti ali zaradi okrnitve osebnostne pravice, če okoliščine

primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to

opravičujejo, pravična denarna odškodnina.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje v

obrazložitvi svoje sodbe pravilno ugotavlja, da je toženec s svojimi

prijatelji dne 17.1.2002 vstopil v stanovanje, v katerem sta

stanovala tožnika, da so prvo noč v stanovanju ostali A. in še nek

moški in da se prvo noč ni dogajalo nič posebnega. Nadalje pravilno

ugotavlja, da je v petek zvečer v stanovanje prišlo več ljudi in da

so imeli ta večer zabavo. Ko je tožničina kolegica odšla ven, sta se

A. in toženec slekla in ji rekla, da je potrebna in da bo imela dva

naenkrat. Toženec se je nato še enkrat slekel, A. pa ji je potem še

dvakrat pokazal zadnjico.

Glede na take ugotovitve sodišče prve stopnje in upoštevaje dejstvo,

kateremu toženec nikoli ni oporekal, da sta vse do vstopa oziroma

naselitve tožencev oziroma njegovih prijateljev v stanovanje, v

le-tem bivala tožnika, sodišče druge stopnje ocenjuje opisano

toženčevo ravnanje kot nedopustno. S tem, ko je toženec s svojimi

prijatelji vstopil v stanovanje, v katerem sta stanovala tožnika, in

se tam občasno nahajal sam, v stanovanje pa je začasno nastanil svoje

prijatelje, vse to pa brez sodne odločbe in proti volji tožnikov, je

nedovoljeno posegel v zasebnost tožnikov in kršil njuno ustavno

pravico do nedotakljivosti stanovanja (35. člen URS, 1. in 2. odst.

36. člena URS).

Materialnopravno zmotno je naziranje sodišča prve stopnje, da je

toženec, ker je izkazal lastninsko pravico na spornem stanovanju,

upravičen kadarkoli sam ali s svojimi prijatelji vstopiti in zasesti

svoje stanovanje, kljub temu, da sta v njem ves čas živela tožnika.

Če toženec meni, da je lastnik stanovanja in da v le-tem tožnika

bivata nezakonito, iz stanovanja pa se nočeta prostovoljno izseliti,

mu pravni red daje druga sredstva, da doseže izpraznitev stanovanja

(npr. tožba na izročitev stanovanja v posest). Ni pa dovoljeno, da to

doseže na tak način, kot je to storil v obravnavanem primeru.

Tudi s tem, ko se je toženec skupaj s svojim prijateljem A. dvakrat

slekel pred tožnico do golega, vanjo rinil in jo spraševal, ali je

potrebna, je ravnal protipravno, saj je s takim ravnanjem napadel

tožničino dostojanstvo.

Glede na izpoved same tožnice, da telesnih bolečin, za katere zahteva

odškodnino v višini 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

vložitve tožbe do plačila, ni povzročil toženec, kot je to zatrjevala

v tožbi, temveč nek mlad močan moški, pa je sodišče prve stopnje

utemeljeno v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek. Tega dela odločitve

tudi tožnica v pritožbi izrecno ne izpodbija.

Ker je torej sodišče prve stopnje glede odškodnine za duševne

bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti in zaradi okrnitve

osebnostnih pravic materialno pravo zmotno uporabilo in posledično za

to vrsto nepremoženjske škode nepopolno ugotovilo dejansko stanje,

saj ni ugotavljalo drugih elementov civilnega delikta, je sodišče

druge stopnje pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo glede

odškodnine za duševne bolečine obeh tožnikov (za tožnico v višini

3,000.000,00 SIT s pripadki, za tožnika v višini 2,000.000,00 SIT s

pripadki) in posledično odločitev o pravdnih stroških razveljavilo in

zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355.

člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in

v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu glede odškodnine za telesne

bolečine tožnice v višini 600.000,00 SIT s pripadki potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Skladno s sprejeto odločitvijo

je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških strank

pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti obstoj ostalih s strani

tožnikov zatrjevanih elementov civilnega delikta (vzročno zvezo med

nedopustnim ravnanjem toženca in zatrjevano škodo tožnikov, obseg

škode tožnikov - stopnja in trajanje duševnih bolečin, odgovornost

toženca za škodo tožnikov). Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo

obstoj vseh elementov civilnega delikta in če bo ugotovilo, da

okoliščine primera, zlasti stopnja in trajanje duševnih bolečin, to

opravičujejo, bo moralo tožnikoma prisoditi pravično denarno

odškodnino (1. odst. 179. člena OZ).