Appeal dismissed; shareholder liable for company debts only if they reduced assets knowing insolvency.

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Po določbi 4. vrstice 1. odst. 6. člena ZGD je podan spregled pravne

osebnosti tudi v primeru, če je družbenik v svojo korist ali v korist

kakšne druge osebe zmanjšal premoženje družbe in je vedel ali moral

vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim

osebam. Za obstoj odgovornosti družbenika za obveznosti družbe, kar

spregled pravne osebnosti - to je zanikanje ločenosti družbe od

družbenika, glede na navedeno zakonsko določbo vsebinsko pomeni, je

tako potreben obstoj objektivnega elementa (zmanjšanje premoženja

družbe v svojo korist ali korist tretje osebe) ter subjektiven

element (zavedanje oziroma dolžnost zavedanja družbenika, da zaradi

zmanjšanja premoženja družbe ta ne bo sposobna poravnati svojih

obveznosti tretjim osebam). Tožeča stranka subjektivnega elementa v

teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala z

ustreznimi trditvami, temveč se je le pavšalno sklicevala na navedeno

zakonsko določbo. Navajala je torej v tem delu le pravno podlago brez

ustrezne konkretizirane oziroma substancirane pravotvorne dejstvene

podlage, posledično pa je izostal tudi obrazložen dokazni predlog za

ugotavljanje tega elementa navedenega pravnega instituta, čeprav je

bilo dokazno breme na njeni strani. Sodišče prve stopnje je tako

utemeljeno ugotovilo, da tožeča stranka za izkazovanje tega elementa

spregleda pravne osebnosti družbe ne uveljavlja niti ustreznih

trditev in je pravilno iz tega razloga zavrnilo tožbeni zahtevek.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženih strank terjala

plačilo dolga iz njunega osebnega premoženja v znesku 13.380.002,00

SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1996 dalje do plačila ter

v znesku 1.793.640,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

25.10.1996 do plačila ter povrnitev stroškov pravdnega postopka z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki M. B. pravdne

stroške v znesku 617.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

10.9.2004 do plačila, toženi stranki B. Ž. pa pravdne stroške v

znesku 879.803,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2004 do

plačila.

S sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, v delu, s katerim

je tožeča stranka zahtevala, naj se ugotovi odgovornost toženecev, da

sta namerno povzročila stečaj in zlorabila svoj položaj v družbi A.

d.o.o., L., z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in

namernega oškodovanja upnikov, ki svojih terjatev ne morejo

izterjati, s čemer je podan spregled pravne osebnosti po 6. členu

ZGD.

Proti navedenima sklepu in sodbi se pritožuje tožeča stranka.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da Višje sodišče v

Ljubljani pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je

dokazala, da je svojo terjatev prijavila v stečajni postopek zoper

družbo A.. Dejstvo, da je stečajni upravitelj terjatev prerekal, še

ne pomeni, da je terjatev tožeče stranke prenehala. Tožeča stranka ni

prejela napotitvenega sklepa za vložitev tožbe za ugotovitev

prerekane terjatev, ki je procesna predpostavka. Navedena dejstva bi

se lahko ugotovila z vpogledom v stečajni spis. Zato ni mogla vložiti

ustrezne tožbe, rok za njeno vložitev pa teče šele od dne, ko upnik

prejme napotitveni sklep. Toženi stranki tudi nista ugovarjali

obstoju terjatve tožeče stranke, razen drugotožena stranka v svoji

vlogi z dne 30.10.2000, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja

sodišče. Smiselno je namreč ugovarjala pobot, katerega pa toženi

stranki nista dokazali. Tožeča stranka se je v pobot ugovarjani

terjatvi izrecno uprla z navedbo, da sta računa fiktivna in kot dokaz

predlagala tudi zaslišanje stečajnega upravitelja in ponudila tudi

pisni dokaz z ugotovitvami stečajnega upravitelja o fiktivnosti

večine domnevnih terjatev družbe A.. Obrazložitev sodišča je zato v

tem delu napačna in celo temelji na dejstvih, ki jih toženi stranki

nista zatrjevali. Tudi ne držijo razlogi sodišča, da lahko vsak upnik

zahteva od družbenikov le vplačilo v stečajno maso. V primeru iz 6.

člena ZGD ne gre za odškodninsko odgovornost, kot jo določa ZFPPod,

ko je dejansko upravičenec stečajna masa, temveč gre za prehod

odgovornosti za celotno terjatev na družbenike in sicer v strogo

določenih primerih, kot jih našteva navedeni člen ZGD. Gre za to, da

se razširi število dolžnikov. Namen 6. člena ZGD ni, da nastopi kot

novi upnik stečajna masa. Nerazumljiva je sodba v delu, ki navedbam

tožeče stranke v zvezi z dejanjem, ki naj bi povzročila zmanjšanje

premoženja družbe A., očita nerazumljivost. Sodišče je spregledalo,

da je tožeča stranka veliko očitkov umaknila. Tista dejanja, ki so

dejansko vodila k zmanjševanju premoženja in je glede njih tožeča

stranka pridobila ustrezne dokaze, pa je navedla pregledno in dovolj

jasno in s številkami dokazala, za koliko se je z njimi zmanjšalo

premoženje navedene družbe. Jasno je, da je družba A. prodajala

letalske karte družbi A.B. d.o.o. ta pa naprej raznim turističnim

agencijam, s čemer je nastala obveznost plačila letalskih kart

turističnih agencij družbi A.B. ter obveznost le te do družbe A., da

je K. L. po nalogu in dogovoru s toženima strankama, denar ki ga je

prejela od družbe J. za prodane karte namesto na račun družbe A.

nakazala na račun S., v katerem je bila odgovorna oseba in oseba, ki

je razpolagala s finančnimi sredstvi prav prvotožena stranka, tožeča

stranka pa je tudi konkretno navedla številke in zneske, pri čemer te

podatke, ki skupaj izkazujejo zensek 3.393.000,00 SIT, pritožnica v

pritožbi tudi posebej navaja po posameznih zneskih in datumih

nakazil. Tožeča stranka je tudi navedla, da je družba J. namesto, da

bi nakazala sredstva na družbo A.B., ta pa potem na družbo A.,

nakazala na S. dne 3.7.1996 800.000,00 SIT in dne 9.7.1996 še

520.000,00 SIT. Tožeča stranka je zatrjevala, da sta naročili obeh

tožencev K. L. za nakazilo sredstev na račun S. tisto ravnanje, ki

nosi opisane znake v 6. členu ZGD, saj so se s takšnim dogovorom

nedvomno zmanjšala sredstva družbe, pri tem pa sta se zavedla, da le

ta svojih obveznosti ne bo mogla izpolniti. Tožeča stranka je za te

trditve ponudila in predlagala ustrezne dokaze z zaslišanjem prič,

odgovornih oseb oz. zaposlenih v navedenih družbah, vendar jih

sodišče ni hotelo izvesti. Tudi zapisniki o zaslišanju K. L. in

obdolžencev v kazenskem postopku nedvomno potrjujejo navedbe tožeče

stranke. K. L. je med drugim v kazenskem postopku izpovedala "ta

denar, torej skupno 3.739.500,00 SIT sem nakazala na S. in to po

nalogu direktorja M. B.....". Tožeča stranka je tudi zatrjevala, da

je K. L. namesto, da bi izkupiček od plačanih letalskih kart nakazala

na račun družbe A., dvignila v gotovini in ga izročila prvotoženi

stranki. Navedeno dokazujejo gotovinski dvigi K. L. z računa družbe

A.B. z dne 20.6.1996 v višini 110.000,00 SIT, dne 19.7.1996 v višini

380.000,00 SIT in dne 26.7.1996 v višini 1.520.000,00 SIT. Ta

sredstva pa bi morala biti nakazana na račun družbe A.. Vsa navedena

dejstva izkazujejo, da je bila družba A. oškodovana za 6.713.000,00

SIT. Poleg tega je tožeča stranka zatrjevala in dokazovala, da sta

toženi stranki skupaj s K. L. dosegli, da je družba J. tudi

preostalih 2.640.414,00 SIT, nakazala na račun, s katerim sta

razpolagala sami toženi stranki. V zvezi s tem je tožeča stranka

predlagala zaslišanje direktorja družbe J. A. Č., ki bi lahko

pojasnil, kam in po čigavem nalogu je bil nakazan denar, ki bi ga

morala prejeti družba A., vendar sodišče tudi dokaza z njegovim

zasliašanjem ni dopustilo.

Pritožba ni utemeljena.

K pritožbi zoper sklep

Pritožnica vsebinsko ne pojasni, zakaj izpodbija sklep sodišča prve

stopnje, s katerim je bila zavržena tožba v ugotovitvenem delu.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je prvi tožbeni

zahtevek ugotovitvene narave, pri čemer tožnica z njim zahteva

ugotovitev dejstev in sicer da naj bi toženca namerno povzročila

stečaj in zlorabila položaj v družbi A. d.o.o., L., z namenom

pridobitve protipravne premoženjske koristi in namernega oškodovanja

upnikov, ki svojih terjatev ne morejo izterjati, s čemer je podan

spregled pravne osebnosti po določilu 6. člena ZGD. V izpodbijanem

sklepu citirana določba 1. odstavka 171. člena ZPP, ki oži oziroma

omejuje načelo dispozitivnosti iz 2. člena ZPP, v konkretnem primeru

izključuje dopustnost zahteve po pravnem varstvu v sodnem postopku

za ugotovitev nanizanih dejstev ter delno celo pravnih zaključkov -

o zlorabi položaja ter spregledu pravne osebnosti po 6. členu ZGD.

Po navedeni zakonski določbi je namreč dovoljeno v pravdnem postopku

z ugotovitveno tožbo zahtevati le ugotovitev pravic, pravnih

razmerij, od dejstev, četudi gre za pravotvorne oziroma pravno

odločilne okoliščine, pa le ugotovitev pristnosti oziroma

nepristnosti listine, kot nadalje pravilno pojasnujuje tudi sodišče

prve stopnje. Izpodbijani sklep o zavrženju ugotovitvene tožbe je

torej pravilen.

K pritožbi zoper sodbo

Po določbi 4. vrstice 1. odst. 6. člena ZGD je podan spregled pravne

osebnosti tudi v primeru, če je družbenik v svojo korist ali v korist

kakšne druge osebe zmanjšal premoženje družbe in je vedel ali moral

vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim

osebam. Za obstoj odgovornosti družbenika za obveznosti družbe, kar

spregled pravne osebnosti - to je zanikanje ločenosti družbe od

družbenika, glede na navedeno zakonsko določbo vsebinsko pomeni, je

tako potreben obstoj objektivnega elementa (zmanjšanje premoženja

družbe v svojo korist ali korist tretje osebe) ter subjektiven

element (zavedanje oziroma dolžnost zavedanja družbenika, da zaradi

zmanjšanja premoženja družbe ta ne bo sposobna poravnati svojih

obveznosti tretjim osebam). Tožeča stranka subjektivnega elementa v

teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala z

ustreznimi trditvami, temveč se je le pavšalno sklicevala na navedeno

zakonsko določbo. Navajala je torej v tem delu le pravno podlago brez

ustrezne konkretizirane oziroma substancirane pravotvorne dejstvene

podlage, posledično pa je izostal tudi obrazložen dokazni predlog za

ugotavljanje tega elementa navedenega pravnega instituta, čeprav je

bilo dokazno breme na njeni strani. Sodišče prve stopnje je tako

utemeljeno ugotovilo, da tožeča stranka za izkazovanje tega elementa

spregleda pravne osebnosti družbe ne uveljavlja niti ustreznih

trditev in je pravilno iz tega razloga zavrnilo tožbeni zahtevek. S

takšno odločitvijo je pravilno upoštevano uzakonjeno razpravno načelo

vsebovano v določbi 1. odstavka 7. člena ZPP, po katerem mora pravdna

stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke in

predlagati dokaze, s katerim se ta dejstva dokazujejo. Tožeča stranka

ni zmogla ustreznega trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z

navedenim spornim subjektivnim elementom s pogleda pravne osebnosti,

s katerim je zatrjevala utemeljenost tožbenih zahtevkov. Tudi v

pritožbi se le sklicuje na citirano določbo ZGD in posebej oziroma

natančneje (obrazloženo) ne izpodbija tega dela razlogov sodbe

sodišča prve stopnje, ki so odločilni za zavrnilno odločitev. Zato

sodišče druge stopnje lahko le pritrjuje tem razlogom sodišča prve

stopnje.

Soglaša pa pritožbeno sodišče tudi še s tistimi razlogi prvostopnega

sodišča, da bi morala tožeča stranka zahtevati vplačilo spornega

zneska v stečajno maso družbe tožencev. Dejstvo, da je istočasno

tekel stečajni postopek zoper družbo A., d.o.o., L., je namreč

terjalo uporabo določb Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in

likvidaciji tudi v konkretnem primeru. Kot je bilo že zgoraj

pojasnjeno, pomeni spregled pravne osebnosti družbe zanikanje

ločenosti družbenika od družbe z omejeno odgovornostjo. To pomeni

torej pravno fiktivno (virtualno) neizpodbojno konstrukcijo, v

katerem družba in njen družbenik predstavljata entiteto - za

obveznosti družbe enako kot družba odgovarja tudi njen družbenik, ki

torej vstopi v položaj oziroma povzame tudi položaj družbe v stečaju.

Zato je tudi v primeru, ko katerikoli od upnikov zahteva plačilo

obveznosti od družbenika na podlagi spregleda pravne osebnosti,

potrebno smiselno uporabiti pravila stečajnega postopka (zakonska in

pravna analogija). Le na ta način je med drugim zagotovljen tudi enak

položaj drugih stečajnih upnikov v smislu določb navedenega zakona,

kot pravilno poudarja tudi sodišče prve stopnje. Gre za izterjavo

sredstev, s katerimi bi morala razpolagati gospodarska družba, če ta

ne bi bila zlorabljena za dosego nedopustnih ciljev oziroma namenov.

Ta sredstva bi torej lahko predstavljala le del stečajne mase

stečajnega dolžnika z vsemi pravicami vseh stečajnih dolžnikov, da

participirajo pri morebitni razdelitvi premoženja družbe v stečaju.

Zato takšna - odtujena sredstva, ki zmanjšajo premoženje družbe, ne

more zase terjati posamezni stečajni upnik (ta pa lahko sicer zahteva

ugotovitev obstoja v stečajnem postopku prerekane terjatve), temveč

lahko zahteva od družbenika le njihovo vrnitev v korist stečajne

mase.

Ker je dajatveni tožbeni zahtevek neutemeljen že iz zgoraj nanizanih

razlogov vsebovanih tudi v izpodbijani sodbi, se pritožbenemu sodišču

ni bilo potrebno ukvarjati še z drugimi pritožbenimi očitki, ki se

nanašajo na druge oziroma nadaljnje sodbene razloge, iz katerih je

prvostopno sodišče dodatno utemeljilo svojo zavrnilno odločitev.

Pritožbeni očitki ob povedanem ne morejo izpodbiti sklepa in sodbe

sodišča prve stopnje. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo

kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega

postopka in kršitve materialnega prava, je moralo stroškovno zavrniti

pritožbo in potrditi sklep in sodbo sodišča prve stopnje (člen 353

ZPP).