Court adjusts damages interest start date and splits litigation costs based on partial success ratio.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi tožene stranke pa delno

ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z dne 10.2.2004 v zvezi s

popravnim sklepom z dne 12.1.2005

- pod točko 1 izreka glede obresti tako spremeni, da je tožena

stranka dolžna tožniku od zneska 1.350.000,00 SIT od 1.1.2002 do

27.6.2003 plačati zamudne obresti v višini predpisane obrestne

mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa

po predpisani obrestni meri zamudnih obresti,

- ter v točki 3 izreka glede pravdnih stroškov, tako da je tožena

stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku

467.912,00 SIT v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje do plačila.

V preostalem se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in se

v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka mora nositi sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

V zvezi s poškodbo - zvin vratne hrbtenice je bila tožniku prisojena

odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 300.000,00

SIT, za strah 150.000,00 SIT in za duševne bolečine za zmanjšanje

življenjskih aktivnosti 900.000,00 SIT, skupno 1,350.000,00 SIT

odškodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je razsodilo, da je tožena stranka dolžna

plačati tožniku znesek 1,350.000,00 SIT (odškodnina za strah v znesku

150.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti 300.000,00 SIT in

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 900.000,00

SIT) z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 do izdaje sodbe v

višini predpisane obrestne mere, od prvega dne od izdaje sodbe prve

stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti

(kar je v bistvu eno in isto), zahtevek nad zneskom 1,350.000,00 SIT

pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožniku

stroške tega postopka v znesku 198.186,00 SIT, skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. S popravnim sklepom z

dne 12.1.2005 pa je v izreku o pravdnih stroških odpravilo napako, ko

je zamenjalo stranko, tako da se pravilna odločitev glasi, da je

tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku

168.186,00 SIT, skupaj z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Zoper ugoditveni del sodbe se je pritožila tožena stranka, ki

uveljavlja vse po zakonu predvidene pritožbene razloge. Sodišču prve

stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo ugovora pasivne

legitimacije in da ni ugotovilo nobene izmed predpostavk 105. čl.

Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja

(ZTSPOZ, Uradni list SFRJ, št. 17/90). Zato sodbe v tem delu ni

mogoče preizkusiti. Izvedeniško mnenje dr. D. S., ki ga je sodišče

upoštevalo, tožnika ne opravičuje do dosojene višine denarne

odškodnine, kar zlasti velja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti, saj gre le za bolečo, nekoliko zavrto

gibljivost vratu v skrajnih legah pri rotaciji glave v levo in

predklonu glave, pri tem da invalidnost v smislu predpisov SPIZ ni

podana. Mnenje sodnega izvedenca psihiatra dr. Z. je v nasprotju z

mnenjem dr. S. glede popoškodbenih težav. To mnenje pa tožena stranka

tudi šteje kot nesprejemljivo, ker temelji na izvedenskem mnenju dr.

V., ki ga tožena stranka ni priznala, zato je predlagala novega

izvedenca, komisijo za izvedeniška mnenja, v smeri tožnikovih

nevroloških težav. To ne bi smel biti razlog za zavrnitev tega

predloga, ker da je predlagala napačnega specialista. Zaradi

zavrnitve tega dokaznega predloga je ostalo dejansko stanje nepopolno

in zmotno raziskano. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi

poškodb v prometni nezgodi prišlo do določenih psihičnih sprememb, ne

da bi pojasnilo katerih, se ne da preizkusiti. Pri tem je mnenje dr.

Z. tudi nejasno in neprepričljivo, ko ugotavlja, da duševne spremembe

niso hudo intenzivne, istočasno pa, da ga znatno ovirajo pri njegovem

vsakdanjem delovanju. Zato vztraja pri novem izvedencu. Pritožuje pa

se tudi zoper obrestni del sodbe in zoper uporabo načelnega pravnega

mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 24.6.2002, ter tudi zoper višino

zamudnih obresti v višini predpisane obrestne mere od 1.1.2002 do dne

sojenja, ki niso zmanjšane za temeljno obrestno mero. Predlaga, da se

izpodbijani del sodbe razveljavi in zaznamuje tudi pritožbene

stroške.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Zavrača pritožene ugovore,

kar se tiče višine odškodnine pa meni, da je kvečjemu prenizka.

Sklicuje se na prepričjivost izvedeniškega mnenja dr. Z., za

postavitev novega izvedenca, pa meni, da ni bilo pogojev po 3. odst.

254. čl. ZPP. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča

prve stopnje.

Zoper popravni sklep pa se je pritožila tožeča stranka zaradi

bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega

prava. Predlaga, da se popravni sklep spremeni tako, da se toženi

stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke glede na

uspeh v pravdi. Sicer pa meni, da je popravni sklep nezakonit, ker ne

predstavlja zgolj očitne poprave pisne napake v sodbi z dne

10.2.2004, temveč gre za vsebinsko spremembo izreka stroškovnega

dela.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je

le delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa pritožbeno sodišče

ugotavlja, da v postopku ni bilo storjenih bistvenih kršitev določb

postopka in da so bile, razen glede obresti in pravdnih stroškov,

pravilno uporabljene materialnopravne določbe, na katere se sklicuje

sodišče prve stopnje, ki je tudi ugotovilo vse za odločitev pomembne

okoliščine, zato tudi ni potrebno več dopolnjevati dokaznega

postopka.

Očitek, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti glede utemeljenosti

ugovora pasivne legitimacije tožene stranke, je neutemeljen, saj se

je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na zavzeto stališče višjega

sodišča v razveljavitvenem sklepu z dne 11.6.2003, ki ga je očitno

tudi samo sprejelo, ko navaja, da ima po določbi 105. čl. ZTSPOZ

oškodovanec možnost izbirati, ob podanih predpostavkah istega člena,

ali bo tožil zavarovalnico ali biro, in da je zato pasivna

legitimacija podana. Da je šlo za škodo, povzročeno z vozilom tuje

registracije, ni prerekano. Da je tožnik pri toženi stranki vložil

zahtevek za izplačilo škode, tudi ni prerekano, kot tudi ne, da je

zavarovalnica tožniku izplačala iz tega dogodka odškodnino za

materialno škodo, za nepremoženjsko pa ne, ker med strankama ni bilo

soglasja glede višine odškodnine. Zato ni bilo nikakršne potrebe, da

bi tožnik uveljavljal zahtevek po 2. odst. 105. čl. ZTSPOZ, po 3.

odst. citiranega člena pa je tožnik lahko izbiral ali bo vložil tožbo

zoper biro ali zoper tožečo stranko ali pa zoper oba. Pritožbeno

sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je

podana pasivna legitimacija tožene stranke v tem sporu, pa tudi

dosedanja sodna praksa od tega ni odstopala.

V nasprotju z določbami ZPP tudi ni zavrnitev dokaznega predloga za

izvedenca nevrološke stroke, ki ga je predlagala tožena stranka za

ugotovitev tožnikovih nevroloških težav, ker je bil popolnoma določen

predlog na list. št. 77 spisa, zato je utemeljena njegova zavrnitev

iz razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Soglašati je

namreč, da za psihične probleme, ki jih je zatrjeval tožnik, pride v

poštev le psihiater kot izvedenec. Ker tožnik ni zatrjeval problemov

z živčevjem, v tej zadevi nevrolog ni imel kaj iskati. Ob tako

določnem dokaznem predlogu pa tudi sodišče prve stopnje samo tega

dokaznega predloga tožene stranke ne sme spreminjati, odločalo je

lahko le, ali tak dokazni predlog sprejme ali ne. Zavrnitev tega

dokaznega predloga pa zato tudi ni vplivala na nepopolno ali zmotno

ugotovljeno dejansko stanje. Zahteva po določitvi izvedenca drugega

profila medicinske stroke v pritožbenem postopku pa je nov dokaz, za

katerega pa tožena stranka tudi ne navaja, da bi ga ne mogla

uveljavljati v postopku na prvi stopnji, zato v pritožbenem postopku

ni več dopusten.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v celoti in pravilno ugotovljena

tožniku nastala škoda na negmotnem področju. Sodišče prve stopnje je

sprejelo mnenje dr. S., zoper katero nima pomislekov tožena stranka,

in upoštevalo tudi mnenje psihiatra dr. Z.. Trditev, da pretrpljene

telesne bolečine in nevšečnosti, kot jih je utrpel tožnik zaradi

poškodbe zvina vratne hrbtnice, ki je lahka telesna poškodbe, ne

opravičujejo odškodnine v znesku 300.000,00 SIT, glede na trajanje in

intenziteto, kot jo je ugotovila izvedenka, je neutemeljena. Takšna

odškodnina je po prepričanju pritožbenega sodišča primerna glede na

ugotovitev, da je trpel hude bolečine le en dan po poškodbi, srednje

intenzivnosti pa en teden po poškodbi in ob razgibavanju skoraj tri

tedne, še nadaljnja dva meseca pa je trpel bolečine lahke

intenzivnosti in upoštevanju sodne prakse, ki prisoja odškodnine v

podobnih primerih. Enako je tudi z odškodnino za strah v višini

150.000,00 SIT, ki pa ji tožena stranka konkretizirano ne ugovarja.

Tožena stranka zlasti nasprotuje odškodnini zaradi duševnih bolečin

zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 900.000,00 SIT, ko

izvedenka ugotavlja, da invalidnost v smislu predpisov SPIZ ni

podana, da pa je pri tožniku podana trajna posledica v funkcionalnem

smislu v obliki boleče in nekoliko zavrte gibljivosti vratu v

skrajnih legah pri rotaciji glave v levo in predklonu glave in sicer

za 1/3, pri čemer je ocenila trajno izgubo splošne delovne

sposobnosti po tabelah Zavarovalnice Triglav na 5%. Ta izvedenka tudi

ugotavlja, da je tožnik še vedno zaskrbljen za svoje zdravje,

predvsem zaradi svojega depresivnega počutja in psihične

občutljivosti, ki se kaže v hitri zamerljivosti in jokavosti, skrbi

pa ga tudi, ali se bo še lahko ukvarjal s karatejem. Take njene

ugotovitve pa je s svojim mnenjem nadgradil tudi izvedenec dr. Z. z

ugotovitvami, kot jih navaja v razlogih sodbe sodišče prve stopnje.

Za toženo stranko je mnenje slednjega izvedenca neprepričljivo in

nejasno in mu očita tudi še neobjektivnost in užaljenost ter dejstvo,

da njegovo mnenje temelji na mnenju dr. V., ki ga tožena stranka ne

prizna in da tudi ni imel na razpolago zdravstvene dokumentacije,

ampak le pogovor s tožnikom, vendar pa vse to ne pretehta ugotovitve

že dr. S., da je nesreča pri tožniku povzročila spremembe na njegovem

psihičnem področju, ki po mnenju izvedenca dr. Z. niso objektivno

hudo intenzivne, vendar pa ovirajo njegovo duševno delovanje. Pri tem

pa pritožbeno sodišče pripominja, da očitanih neskladij med mnenjem

dr. S. in dr. Z. pritožbeno sodišče ne vidi, poleg tega pa je mnenje

dr. Z. le dodatek mnenju dr. S. za področje, ki ni v njeni domeni.

Pritožbeno sodišče je prepričano, da je ob ugotovljenih duševnih

bolečinah, ki mu jih povzroča manjša funkcionalna motenost zaradi

boleče in za 1/3 zavrte rotacije glave v levo in predklonu glave, ob

tem, da je bil tožnik športnik ter ob obstoječih, vendar pa ne hudo

intenzivnih spremembah na psihičnem področju, ki se kažejo kot

glavoboli, slabe miselne zbranosti, tesnobi, občasnem nihanju

razpoloženja, kar vse izhaja tudi iz zaslišanja tožnika, primerna

odškodnina v višini 900.000,00 SIT, saj se tudi po sodni praksi

prisojajo odškodnine za podobne primere v tej višini. Čeprav gre pri

tožniku za manjše motenosti, pa ni zanemarljivo, kljub tožnikovi

starosti, da je bil športnik, da so mu posledice poškodbe onemogočile

se ukvarjati s karatejem in da ga posledice duševnega pretresa ob

prometni nezgodi in poškodbi ovirajo pri njegovem intelektualnem

delu, ki pa sicer tudi zaradi naravnih zakonitosti ne more biti tako

neobremenjeno, kot je pri mladih ljudeh. Celokupna odškodnina v zvezi

s poškodbo zvina vratne hrbtenice v višini 1,350.000,00 SIT, je v

danem primeru primerna, zato je pritožbo tožene stranke pritožbeno

sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem

delu potrdilo na podlagi 353. čl. ZPP, saj višina odškodnine ustreza

določbi 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper obrestni del sodbe za

čas od 1.1.2002 od 27.6.2003. Nepremoženjska škoda se tako po

določbah Obligacijskega zakonika (OZ) kot po določbah ZOR odmerja po

razmerah na dan sojenja, kar pa ne pomeni, da je tožena stranka

prišla v zamudo šele z izdajo sodbe. Do uveljavitve OZ in kasnejših

Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni

obrestni meri in Zakona o spremembah in dopolnitvah tega zakona so se

na podlagi načelnega pravnega mnenja dne 29.5.1987 v Bugojnu priznale

zakonite zamudne obresti od nepremoženjske škode šele od izdaje sodbe

sodišča prve stopnje dalje. Po uveljavitvi OZ pa je Vrhovno sodišče

sprejelo načelno pravno mnenje, po katerem oškodovancu od denarne

odškodnine za nepremoženjsko škodo pripadajo zamudne obresti od

uveljavitve OZ. Tožena stranka je prišla v zamudo že 1.1.2002 in ji

od tega dne gredo zamudne obresti od celotnega zneska odškodnine in

sicer zmanjšane za temeljno obrestno mero do 27.6.2003, ker je

28.6.2003 začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri (SPOMZO-1),

ki je opustil ločevanje med pravimi realnimi zamudnimi obrestmi in

valorizacijskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tako pri

obrestnem delu zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, zato je

pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in

sodbo sodišča prve stopnje o teku obresti in višini obrestne mere na

podlagi 4. točke 358. čl. ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz

izreka sodbe. V ostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot

neutemeljeno.

Tožeča stranka pa se utemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških

postopka. Nima sicer prav, da sodišče prve stopnje, glede na to, da

je napačno poimenovalo, oziroma zamenjalo pri izreku o stroških

tožečo stranko s toženo, ne smelo izdati popravnega sklepa. Tega je

utemeljeno izdalo, vendar pa ima tožeča stranka, ker gre za neskladje

v izreku sodbe, na podlagi 3. odst. 328. čl. ZPP v zvezi z 366. čl.

ZPP pravico do pritožbe glede popravljenega dela sodbe. Pritožbeno

sodišče je zato njeno pritožbo obravnavalo kot pritožbo zoper

stroškovni izrek. Pri tem je ugotovilo, da je glede na okoliščine

primera, ko je bil ves čas postopka sporen tako temelj kot višina,

uporabiti določbo 2. odst. 154. čl. ZPP in upoštevati uspeh po

temelju (100%) in uspeh po višini (23%), v povprečju torej 61,5%

uspeh tožeče stranke, zato je prav, da stranki tudi v obratnem

sorazmerju nosita pravdne stroške. Stroški tožeče stranke na prvi

stopnji so bili odmerjeni v znesku 1,134.010,00 SIT, za toženo

stranko pa v znesku 596.115,00 SIT in njihova višina ni prerekana.

Tožeča stranka mora zato toženi stranki povrniti 38,5% njenih

stroškov, ali 229.504,00 SIT, tožena strank pa tožeči stranki 61,5%

njenih pravdnih stroškov ali 697.416,00 SIT. Po kompenzaciji je torej

tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti še 467.912,00 SIT

pravdnih stroškov v 15-tih dneh, v primeru zamude tudi z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje. Sprememba izreka o

stroških ima podlago v določbi 4. točke 358. čl. ZPP v zvezi s 365.

čl. ZPP.

Tožena stranka mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka,

ker v glavni stvari ni bila uspešna, tožeča stranka pa svojih

stroškov odgovora na pritožbo in pritožbo zoper sklep ni zaznamovala.