Appeal dismissed; appellate court upheld first instance damages for physical pain, fear, and mental suffering based on expert medical reports.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appellant's appeal against the first instance judgment regarding non-material damages awarded for physical injuries. The appellant argued the court erred in fact-finding and relied on the plaintiff's exaggerated testimony rather than expert opinions. The court rejected these claims, affirming that the first instance judge correctly utilized two medical expert reports to determine the duration and intensity of pain, fear, and reduced life activity, resulting in a fair compensation amount consistent with legal guidelines.
Legislator headnote
AI generatedArticles 200 and 203 of the Obligations Act (ZOR); The appellate court must uphold a first instance decision on non-material damages if the lower court correctly established facts based on expert evidence and applied statutory guidelines for calculating compensation for physical pain, fear, and mental suffering.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I)
glede prisojene nematerialne škode p o t r d i sodba sodišča
prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na
dveh izvedenskih mnenjih izvedencev medicinske stroke, da so hude
občasne bolečine trajale dva dni (kumulativno en dan), srednje hude
pogosteje prva dva tedna nato pojemajoče do 45 dni (kumulativno 14
dni), lažje pa so bile trajne 7 dni, občasne v pojemajoči intenziteti
45 dni (kumulativno 21 dni) in da so bile nevšečnosti med
zdravljenjem pregledi pri specialistih in pet pregledov pri svojem
zdravniku, dve rani zašiti v lokalni anesteziji, RTG snemanje in
jemanje analgetikov, da je tožnik trpel sekundarni strah od hude do
lažje oblike v skupnem trajanju 6-7 tednov in da se zmanjšanje
življenjske aktivnosti kaže v povečanem delu dihalnih mišic zaradi
česar se tožnik hitro utrudi, ima moteno spanje, za dosego istega
cilja pa mora vlagati več napora kot pred poškodbo in je izvedenec
takšno zmanjšanje ocenil s 7 %, je materialnopravno pravilen
zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja primerno in pravično
odškodnino za telesne bolečine znesek 400.000,00 SIT, za strah
125.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske
aktivnosti 600.000,00 SIT, kar je v okviru, ki ga določajo cilji in
smernice odškodninskopravnih norm določenih v členih 200 in 203 ZOR
in tudi skladno z višino prisojenih odškodnin, ki so se za podobne
škode izoblikovale v sodni praksi.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da
mora tožniku iz naslova nematerialne škode plačati 1,175.000,00
SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi zmanjšanimi za temeljno
obrestno mero od 1.1.2002 do 15.9.2004 in z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 16.9.2004 do plačila, iz naslova materialne škode pa
12.535,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.1997 do
plačila in od 15.445,40 SIT od 10.7.1997 do plačila. Pod II je v
v presežnem delu do vtoževanih 1,927.981,10 SIT tožbeni zahtevek
zavrnilo, pod III je odločilo, da je toženec dolžan tožniku
povrniti njegove pravdne stroške v višini 235.142,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2004 do plačila, pod IV pa
je predlog tožnika za oprostitev sodnih taks zavrnilo.
Zoper takšno sodbo v obsodilnem delu, ki se nanaša na nematerialno
škodo vlaga pravočasno pritožbo toženec. Uveljavlja pritožbeni
razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke prvega
odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, predlaga
spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in
vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je na podlagi dveh izvedenskih mnenj pravilno in
popolno ugotovilo dejansko stanje pomembno za določitev višine
odškodnine za nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin in
nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi
zmanjšanja življenjske aktivnosti. Na tako ugotovljeno dejansko
stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določilo
členov 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, svojo
odločitev pa je skrbno in izčrpno obrazložilo, zato pritožbeno
sodišče v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje in le
še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:
Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na
dveh izvedenskih mnenjih izvedencev medicinske stroke, da so hude
občasne bolečine trajale dva dni (kumulativno en dan), srednje hude
pogosteje prva dva tedna nato pojemajoče do 45 dni (kumulativno 14
dni), lažje pa so bile trajne 7 dni, občasne v pojemajoči intenziteti
45 dni (kumulativno 21 dni) in da so bile nevšečnosti med
zdravljenjem pregledi pri specialistih in pet pregledov pri svojem
zdravniku, dve rani zašiti v lokalni anesteziji, RTG snemanje in
jemanje analgetikov, da je tožnik trpel sekundarni strah od hude do
lažje oblike v skupnem trajanju 6-7 tednov in da se zmanjšanje
življenjske aktivnosti kaže v povečanem delu dihalnih mišic zaradi
česar se tožnik hitro utrudi, ima moteno spanje, za dosego istega
cilja pa mora vlagati več napora kot pred poškodbo in je izvedenec
takšno zmanjšanje ocenil s 7 %, je materialnopravno pravilen
zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja primerno in pravično
odškodnino za telesne bolečine znesek 400.000,00 SIT, za strah
125.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske
aktivnosti 600.000,00 SIT, kar je v okviru, ki ga določajo cilji in
smernice odškodninskopravnih norm določenih v členih 200 in 203 ZOR
in tudi skladno z višino prisojenih odškodnin, ki so se za podobne
škode izoblikovale v sodni praksi.
Neutemeljena je pritožba, ko želi prikazati, da je sodišče svojo
odločitev glede prisojene odškodnine za telesne bolečine oprlo na
izpovedbo tožnika, ki je glede telesnih bolečin močno pretiraval, saj
je sodišče svojo odločitev glede višine te odškodnine oprlo predvsem
na mnenje drugega izvedenca. Prav tako je neutemeljena pritožba, ko
trdi da tožniku ne gre odškodnina za primarni strah, saj je sodišče
prve stopnje priznalo le odškodnino za sekundarni strah, ki pa sta ga
ocenila oba izvedenca podobno in je prisojena odškodnina primerna.
Tudi določitve višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi
zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče prve stopnje ni oprlo na
mnenje prvega izvedenca, kakor zatrjuje pritožba, temveč predvsem na
mnenje drugega izvedenca, ki pa mu pritožba niti ne oporeka.
Pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče pa ob uradnem
preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb
postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek
350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP, pritožbo
zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154
in prvega odstavka 165. člena ZPP.
Določbe ZOR so bile uporabljene v skladu z določilom člena 1060
Obligacijskega zakonika - OZ.