Appeal dismissed; court upheld loan contract based on witness testimony and defendant's lack of funds.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje

potrdi.

[JEDRO]

V skladu z določilom 8. člena ZPP odloči sodišče po svojem

prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza

posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega

postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po odločilu 212.

člena ZPP pa mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze,

na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in

dokaze nasprotnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo, odločilo, da je

tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 850.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneskov: 50.000,00 SIT od

01.06.2001 do plačila, 50.000,00 SIT od 01.07.2001 do plačila,

50.000,00 SIT od 01.08.2001 do plačila, od 50.000,00 SIT od

01.09.2001 do plačila, 50.000,00 SIT od 01.10.2001 do plačila,

50.000,00 SIT od 01.11.2001 do plačila, 50.000,00 SIT od 01.12.2001

do plačila, 50.000,00 SIT od 01.01.2002 do plačila, 50.000,00 SIT od

01.02.2002 do plačila, 50.000,00 SIT od 01.03.2002 do plačila,

50.000,00 SIT od 01.04.2002 do plačila, 50.000,00 SIT od 01.05.2002

do plačila, 50.000,00 SIT od 01.06.2002 do plačila, 50.000,00 SIT od

01.07.2002 do plačila, 50.000,00 SIT od 01.08.2002 do plačila,

50.000,00 SIT od 01.09.2002 do plačila in 50.000,00 SIT od 01.10.2002

do plačila. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15

dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 204.376,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve

stopnje dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev je pravočasno vložil pritožbo toženec zaradi

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedel je, da je

na glavni obravnavi pojasnil, da je tožnik pustil denar svoji hčerki,

ko toženca ni bilo doma in da toženec ni prejel denarja ne od tožnika

ne od njegove hčere, s katero je takrat toženec živel v izvenzakonski

skupnosti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je

tožnik izročil denar osebno v roke tožencu, kljub dejstvu, da je

toženec to zanikal in da tožnik tej toženčevi trditvi ni nasprotoval.

Poleg tega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo koliko od posojenega

zneska je tožnikova hči porabila za skupno gospodinjstvo, koliko za

lastne potrebe in koliko za investicije v nepremičnine. Podlaga za

sodbo pa tudi ne more biti izpovedba priče, ki naj bi šele po

prepričevanju tožnika, da toženec ima denar, ker mu ga je on posodil,

opravil delo v lokalu. Predlagal je razveljavitev izpodbijane sodbe

in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču.

Tožeča stranka ni podala odgovora na tožbo nasprotne stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da

uveljavljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja ni podan. Prvostopenjsko sodišče je namreč v skrbno

izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva ter svoje

dejanske in dokazne zaključke izoblikovalo na podlagi temeljite in

vestne dokazne ocene vseh v postopku izvedenih dokazov. Pri tem pa

pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti

upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi

odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) niti zmotne

uporabe materialnega prava. Glede na pritožbene trditve je tako le še

dodati:

V skladu z določilom 8. člena ZPP odloči sodišče po svojem

prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza

posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega

postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po odločilu 212.

člena ZPP pa mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze,

na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in

dokaze nasprotnika.

Ni odveč še enkrat pripomniti, da toženec v postopku na prvi stopnji

ni v dokaz svojih trditev predlagal nobenega dokaza (niti opravo

poizvedb pri družbi kot je to zapisalo prvostopenjsko sodišče v

obrazložitvi izpodbijane sodbe, saj iz zapisnika o naroku za glavno

obravnavo z dne 22.04.2004 izhaja, da je izvedbo tudi tega dokaza

predlagala tožeča stranka) na podlagi katerega bi bilo mogoče

ugotoviti resničnost z njegove strani zatrjevanih dejstev. Sodišče

prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko pri sprejetju svoje

odločitve ni sledilo toženčevi trditvi, ki je ni potrdil izčrpno

izveden dokazni postopek, da naj bi tožnik vtoževani znesek posodil

svoji hčeri, sicer toženčevi izvenzakonski partnerki v tistem

obdobju, zato je tudi odveč pritožbeni očitek, da bi bilo treba za

razjasnitev dejanskega stanja ugotoviti še v katere namene naj bi

tožnikova hči porabila posojeni znesek. Nadalje je sodišče prve

stopnje tudi pravilno sledilo tožniku, da je dne 16.02.2001 izročil

denar v toženčeve roke v stanovanju toženca, ker je to v skladni in

prepričljivi izpovedbi potrdila tudi zaslišana priča. Sicer pa se

pritožbeno sodišče strinja tudi z ugotovitvijo, da toženec kljub

nasprotnim zatrjevanjem, ki jih ni potrdil niti s predložitvijo

dokazila o najetju lastnega kredita, ni imel dovolj lastnih sredstev

za obnovo gostinskega lokala, kar izhaja iz vseh izvedenih dokazov,

torej ne le iz izpovedbe zaslišane priče kot to izpostavlja pritožba,

temveč tudi iz pregleda toženčevega povprečnega mesečnega dohodka v

letih 2000 in 2001 pri in tudi iz izpovedb tožnika .. in ...

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi

stopnji, pa se pritožbeno sodišče strinja s pravilnim zaključkom,

da je med pravdnima strankama vendarle bila sklenjena posojilna

pogodba, čeprav v nepisni obliki, zaradi česar je toženec po

določilu 557. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR dolžan

vrniti tožniku vtoževani znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila (prvi

odstavek 324. člena v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZOR).

Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z

določilom 353. člena ZPP zavrnilo toženčevo pritožbo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih

pritožnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP).

Določila ZOR so bila uporabljena skladno z določbo 1060. člena

Obligacijskega zakonika - OZ.