Appeal dismissed; pledgee's duty to return property after debt payment invalidates claim for repair costs.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje

potrdi.

[JEDRO]

Res je kot zatrjuje pritožnik, da ima zastavni upnik na podlagi

določila 980. člena ZOR, zgolj pravico poplačati se iz zastavljene

stvari, ne pa tudi dolžnost. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre

prezreti še nadaljnjih določil ZOR-a, ki tožeči stranki kot

zastavnemu upniku nalagajo tudi dolžnosti, ki jih mora zastavni upnik

spoštovati v kolikor želi doseči poplačilo zavarovane terjatve. Tako

mora zastavni upnik hraniti stvar kot dober gospodar oziroma kot

dober gospodarstvenik in jo tudi vrniti takoj, ko mu je dolg poravnan

(975. člen).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da se

sklep o izvršbi, opr. št. z dne razveljavi v delu, v katerem je

dolžniku - tožencu naloženo, da plača 348.404,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 01.01.1998 dalje do plačila in izvršilne

stroške v znesku 10.860,00 SIT in se zahtevek zavrne. Hkrati je

odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi

stranki njene pravdne stroške v višini 4.500,00 SIT.

Zoper takšno odločitev se je pravočasno pritožila tožeča stranka

zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja. Strinja se z zaključkom

prvostopenjskega sodišča, da je imela na osebnem avtomobilu, dokler

račun za njegovo popravilo ni bil poravnan, zakonito zastavno

pravico, ne strinja pa se z zaključkom, da bi se morala poplačati iz

zastavljene stvari. Poudarja, da zastavna pravica v ničemer ne

omejuje upnika, da ta doseže poplačilo tudi na drugačen način. Po

njenem mnenju bi lahko zastavna pravica trajala, vse dokler obstaja

terjatev, pri čemer pa ne gre zanemariti še stroškov hrambe, ki so

zanesljivo presegli vrednost zastavljene stvari. Razen tega pa je

bila tožena stranka ves čas pasivna in je preko odvetnika celo

pripoznala terjatev tožeče stranke. Pritožnica je predlagala

spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev

zadeve v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču.

Tožena stranka ni podala odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožba ni utemeljena. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, s

katerimi pritožnik graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ki jo je

glede na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje narekovala pravilna

uporaba materialnega prava.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka zahtevala plačilo 348.404,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.1998 dalje do plačila,

kolikor je znašalo popravilo avtomobila Opel Ascona, ki ga je pri

pravnem predniku tožeče stranke naročil toženec in še 10.860,00 SIT

stroškov izvršilnega postopka, odmerjenih s sklepom o izvršbi, opr.

št. z dne, s katerim je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo zaradi

izterjave zgoraj navedenega zneska, dolžnik pa je zoper takšen sklep

vložil obrazložen ugovor.

Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravno pravilnim zaključkom

sodišča prve stopnje, da gre razmerje med tožečo in toženo stranko,

iz katerega izvira sporna terjatev, presojati po določilih Zakona o

obligacijskih razmerjih - ZOR, ki urejajo pogodbo o delu. Glede na

tako opredeljeno razmerje pa je treba upoštevati tudi določilo 628.

člena ZOR, na podlagi katerega je tožeča stranka kot prevzemnik posla

- popravila avtomobil, v zavarovanje plačila za svoje delo in

povračila za porabljeni material, pridobila zastavno pravico na

avtomobilu Opel Ascona, ki ji ga je v popravilo izročil toženec.

Res je kot zatrjuje pritožnik, da ima zastavni upnik na podlagi

določila 980. člena ZOR, zgolj pravico poplačati se iz zastavljene

stvari, ne pa tudi dolžnost. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre

prezreti še nadaljnjih določil ZOR-a, ki tožeči stranki kot

zastavnemu upniku nalagajo tudi dolžnosti, ki jih mora zastavni upnik

spoštovati v kolikor želi doseči poplačilo zavarovane terjatve. Tako

mora zastavni upnik hraniti stvar kot dober gospodar oziroma kot

dober gospodarstvenik in jo tudi vrniti takoj, ko mu je dolg poravnan

(975. člen). Ker pa so na prvi stopnji izvedeni dokazi pokazali, da

je tožeča stranka v letu 1999, to je dve leti po izvršenem popravilu,

imela vozilo še vedno parkirano na svojem dvorišču in ker avtomobila

ni več mogoče vrniti v last in posest tožencu (pooblaščenec tožeče

stranke je namreč na zadnjem naroku za glavno obravnavo z dne

21.10.2004 pojasnil, da je bilo vozilo po štirih letih, ob zaprtju

pravdnega prednika tožeče stranke, odpeljano na odpad), se pritožbeno

sodišče povsem strinja s pravilnim zaključkom, ki ga ne morejo

omajati nasprotne pritožbene trditve, da je zahtevek tožeče stranke,

ki ni izpolnila svojih zakonskih dolžnosti, na plačilo stroškov

popravila toženčevega avtomobila, neutemeljen.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, potem ko tudi uradni preizkus

izpodbijane sodbe ni pokazal nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350.

člena ZPP) odločilo kot izhaja iz izreka te odločbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih

pritožnica ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

Določila ZOR so bila uporabljena skladno z določbo 1060. člena

Obligacijskega zakonika - OZ.