Appeal dismissed; claim for repeated enforcement of same debt rejected due to erroneous withdrawal statement.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Za uveljavljanje nedopustnosti ponovne izvršbe za poplačilo iste

denarne terjatve, ni odločilni razlog naveden v umiku izvršilnega

predloga v prvem izvršilnem postopku, ki je bil ustavljen, kolikor je

bil ta podan v zmoti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z napadeno sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim

uveljavlja tožnik zoper toženca ugotovitveni zahtevek, da ni dopustna

izvršba na denarno terjatev po sklepu (o izvršbi) opr. št. istega

sodišča z dne 20.09.2005 upnika kot toženca zoper dolžnika kot

tožnika. Nato pa sklenilo, da se zavrne predlog za začasno odredbo na

prepoved nadaljevati citirano izvršbo in razpolagati z v tej izvršbi

pridobljenimi denarnimi sredstvi, z grožnjo izreka denarne kazni in

prepovedjo izplačila kakršnihkoli denarnih sredstev iz poslovnega

računa tožnika v korist toženca in naložitve isti banki deblokade

poslovnega računa. Glede na pravdni uspeh je tožeči stranki naložilo

v plačilo 183.582,00 SIT pravdnih stroškov s pripadki v korist tožene

stranke.

Svojo odločitev o glavni stvari je pojasnilo s tem, da ni izkazana

tožbena podlaga, ki je v poplačilu terjatve, ki se prisilno izterjuje

v citirani izvršilni zadevi. Nadalje je razumeti iz prvostopnih

razlogov, da izjava o umiku izvršilnega predloga upnika, sedaj

toženca, z dne 24.05.2004 dana v prvem izvršilnem postopku v zadevi

opr. št., ki med drugim navaja, da sta se stranki postopka izvensodno

poravnali za celotno terjatev, je bila dana v zmoti, saj takratno

plačilo 290.000,00 SIT dolžnika, sedaj tožnika pooblaščencu upnika,

sedaj toženca, ni predstavljalo celotne terjatve (bila bi cca.

1,500.000,00 SIT), temveč le izvršilnih stroškov. Zavrnitev

predlagane začasne odredbe pa je obrazložilo, da tako vrsto začasne

odredbe (na prepoved nadaljevanja izvršbe ...) določila Zakona o

izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ne predvidevajo.

V pritožbi zoper prvostopno sodbo in sklep uveljavlja tožnik vse

pritožbene razloge in predlaga njuno razveljavitev oziroma podrejeno

njuno ustrezno spremembo. Procesno kršitev vidi v pomanjkanju

razlogov o odločilnih dejstvih oziroma v nasprotju med njimi. Glede

odločitve o predlogu za začasno odredbo meni, da je napačna in da je

tožnik izkazal zakonske pogoje za ugoditev le-temu. Glede odločitve o

glavni stvari pa se sklicuje na vsebino upnikove (sedaj toženčeve)

izjave o umiku izvršilnega predloga, ki da priznava plačilo predmetne

terjatve, toženec pa se ni skliceval, da je dal to izjavo v zmoti.

Ker se je kasneje premislil in zahteval od tožnika ponovno plačilo

iste terjatve, je tako njegovo ravnanje nemoralno.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo zoper prvostopno sodbo.

Pritožbi zoper sodbo in sklep nista utemeljeni.

Zavrača se v obeh pritožbah grajana procesna kršitev na prvi stopnji,

saj prvostopna odločitev vključuje vse odločilne razloge, ki med

seboj niso v nasprotju. Pa tudi uradni pritožbeni preizkus zadeve ni

pokazal prisotnosti na prvi stopnji drugih upoštevnih procesnih

kršitev (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s

členom 366 ZPP, členom 339/II ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in

zavarovanju - ZIZ).

K tej sodbi:

Ob povzemanju zadostnih in pravilnih prvostopnih razlogov je le k

pritožbenim navedbam odgovoriti, da v izjavi upnika o umiku

izvršilnega predloga naveden razlog za tako odločitev, v tej zadevi

sam po sebi ni relevanten kot to smiselno zaključuje tudi prvo

sodišče. Navedeni razlog umika izvršilnega predloga, ki govori o

poravnavi terjatve, bi sicer lahko pomenil priznanje predmetnega

plačila, kolikor toženec ne bi uveljavljal zmote v izjavi o tem

dejstvu, a jo je dovolj konkretno, čeprav z opisnimi navedbami

stranke, pa tudi v svoji izpovedbi, da je v času te izjave imel

zmotno predstavo o višini celotne terjatve. Prvostopna dokazna ocena

o tej odločilni okoliščini pa je argumentirana in pravilna. Iznaša

tudi nesporni podatek, da je glavnica bila cca. 300,00 DEM v

izvršilnem naslovu dosojena z obrestmi od leta 1993 dalje do plačila,

za poplačilo česar seveda ni bilo dovolj 290.000,00 SIT plačanih

pooblaščencu toženca ob priliki izjave o umiku izvršilnega predloga.

Pritožbena odločitev je sprejeta po členu 353 ZPP.

O pritožbenih stroških je odločeno po členu 165/I ZPP v zvezi s

členom 154/I ZPP.

K temu sklepu:

Ob povzemanju pravilnih prvostopnih razlogov je k izrecnim

pritožbenim navedbam še povedati, da je prvostopna odločitev pravilna

tudi iz upoštevnega vidika, da gre v zadevi za ugotovitveni zahtevek

brez dajatvenega, ki ga je mogoče edino zavarovati z začasno odredbo,

končno pa je tožbeni zahtevek zavrnjen, zato tudi ni izkazana

verjetnost obstoja terjatve kot osnovni zakonski pogoj za

uveljavljanje začasne odredbe.

Pritožbena odločitev je sprejeta po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s

15. členom ZIZ.

O pritožbenih stroških je odločeno po členu 165/I ZPP v zvezi s 154.

členom ZPP in 15. členom ZIZ.