Appeal dismissed; default judgment upheld where defendant failed to answer and facts were substantiated in complaint.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (točka 1

izreka) p o t r d i zamudna sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

zamudna sodba - 318. člen ZPP, nepremoženjska škoda - člen 200.

ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo,

s katero je v točki 1 izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku in

tožencu naložilo, da je dolžan tožniku plačati 300.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2005 dalje do plačila, v točki

2 izreka pa je v presežku od prisojenega zneska, do vtoževanih

500.000,00 SIT s pp, tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da so

izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu Zakona o

pravdnem postopku - ZPP, ob pravilni uporabi materialnega prava (člen

200 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) pa je tožnik upravičen do

odškodnine za telesne bolečine v znesku 150.000,00 SIT in za strah v

znesku 150.000,00 SIT ter tožniku tako prisodilo odškodnino za

nepremoženjsko škodo v višini 300.000,00 SIT s pripadki.

Zoper zamudno sodbo in sicer točko 1 izreka se pravočasno pritožuje

toženec. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb

pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Predlaga, da naj višje sodišče njegovi pritožbi ugodi, "izpodbijano

sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nadaljnje

odločanje".

Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje

zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7.

točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeni pregled zadeve

pokaže, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v skladu z

določbami ZPP, za izdajo zamudne sodbe so bili izpolnjeni vsi pogoji

iz 318. člena ZPP. Po 318. členu ZPP izda sodišče zamudno sodbo, če

toženec v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, in so

izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;

2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati

(tretji odstavek 3. člena tega zakona);

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so

navedena v tožbi;

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju

z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so

splošno znana.

Toženec priznava, da na tožbo ni odgovoril, vendar pa meni, da niso

bile izpolnjene tudi vsebinske predpostavke za utemeljenost tožbenega

zahtevka, "da sklicevanje tožnika na nepravnomočno končan kazenski

postopek in v tem postopku uporabljeno izvedensko mnenje, na katerega

se tožnik prav tako sklicuje, ni dokaz, na katerega bi lahko sodišče

oprlo svojo odločitev, oziroma ne pomeni sklepčnosti tožbenega

zahtevka, ki je prav tako eden od zakonskih pogojev za izdajo zamudne

sodbe", kot tudi, da v primeru uveljavljanja nepremoženjske škode,

posebno nepremoženjske škode, ki predstavlja pretrpljeni strah,

zamudna sodba ne pride v poštev ter da je v tem delu tožnikova tožba

"premalo substantirana in ne omogoča vsebinskega presojanja

sklepčnosti". Temu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je

pravilno ugotovilo, da v predmetni zadevi izhaja utemeljenost

tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in je tako

izpolnjen tudi pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, tako

imenovana sklepčnost tožbenega zahtevka, kar obširno obrazlaga

prvostopno sodišče in se višje sodišče v celoti sklicuje na razloge

iz napadene zamudne sodbe, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju.

Zaradi toženčeve pasivnosti se namreč šteje, da priznava resničnost v

tožbi zatrjevanih dejstev in se zato ta dejstva štejejo za dejansko

podlago zamudne sodbe. Tožnik je v tožbi navedel vso potrebno

dejansko podlago tožbe, tako glede samega škodnega dogodka in

odškodninske odgovornosti toženca, opisal poškodbe, ki jih zadobil v

škodnem dogodku in opredelil intenzivnost in trajanje povzročenih

fizičnih bolečin in strahu. Dejstva, na katera je opiral tožbeni

zahtevek, tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih predložil sam

tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka člena 318/I

ZPP). ZPP ne daje podlage za stališče, da o zahtevkih za

nepremoženjsko škodo ne bi bilo mogoče odločiti z zamudno sodbo, kot

zmotno meni toženec.

Glede na tožbene navedbe je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo

materialno pravo - člen 200 ZOR, čigar določila je potrebno uporabiti

glede na 1060. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ, ko

je tožniku za v tožbi prikazane telesne bolečine in strah odmerilo

denarno odškodnino v višini 150.000,00 SIT po vsaki postavki, skupno

300.000,00 SIT.

Po obrazloženem je višje sodišče potem, ko uradni preizkus zadeve

tudi ni pokazal nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb

pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti višje sodišče po

uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP), pritožbo toženca zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo v izpodbijanem obsodilnem delu (točki 1

izreka) zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev višjega sodišča temelji na 353. členu ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker le-ti niso bili

priglašeni.