Employer liability reduced due to employee's 40% contributory negligence in workplace injury case.

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

s p r e m e n i tako, da sedaj celoten izrek glasi:

"Tožena stranka, je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku

1,710.000,00 (en milijon sedemstodeset tisoč 00/100) SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 02.11.2002 dalje do plačila ter mu povrniti

pravdne stroške v znesku 346.634,00 (tristo šestinštirideset tisoč

šesto štiriintrideset 00/100) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

15.03.2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne."

V ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta.

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v

znesku 4.104,00 (štiri tisoč sto štiri 00/100) SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 11.07.2006 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod

izvršbo.

[JEDRO]

krivdna odgovornost delodajalca (člen 158/I ZOR), soprispevek

tožnika. Tožniku (23 let, natakar), ki je utrpel poškodbo desnega

kolena (večja poškodba hrustanca, skoraj popolnoma pretrgana sprednja

križna vez), se prizna odškodnina za nepremoženjsko škodo (člen 200

in 203 ZOR) za telesne bolečine 1,600.000,00 SIT, za strah 250.000,00

SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

1,000.000,00 SIT; ni skaženosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je

tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku

1,830.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.11.2002 dalje

do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 362.997,06 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve

stopnje dalje do plačila. V presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Obrazložilo je, da je za škodni dogodek podana krivdna odgovornost

tožnikovega delodajalca, tožnikov soprispevek k nastalemu škodnemu

dogodku je 40 % ter tožniku prisodilo iz naslova nepremoženjske

škode: za telesne bolečine 1,600.000,00 SIT, za strah 250.000,00 SIT

in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

1,200.000,00 SIT ter toženi stranki glede na tožnikov soprispevek

naložilo v plačilo iz naslova nepremoženjske škode 1,830.000,00 SIT s

pp.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (sporno 1,170.000,00

SIT s pp.) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena

Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Meni, da je obrazložitev

prvostopnega sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju v

višini 60 % v nasprotju sama s seboj in je sodišče s tem zagrešilo

bistveno kršitev določb postopka. Tožnik je opravljal delo s povečano

stopnjo nevarnosti, šlo je za delo na višini in je tako podana

objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve

stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnikov delodajalec ni zagotovil

varnega načina opravljanja dela, obrazložitev o tožnikovem 40 %

soprispevku pa je v nasprotju sama s seboj in se ne da preizkusiti.

Prvostopenjsko sodišče bi moralo odločiti, da je v celoti podana

krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki tožniku ni

zagotovil varnih pogojev za opravljanje dela. Prenizko je prisojena

odškodnina za nepremoženjsko škodo, ob pravilni uporabi materialnega

prava bi mu prvostopno sodišče moralo prisoditi vso zahtevano

odškodnino iz tega naslova (za telesne bolečine 2,500.000,00 SIT, za

strah 400.000,00 SIT), nepravilno je bila zavrnjena odškodnina za

duševne bolečine zaradi skaženosti (300.000,00 SIT). Sodišče prve

stopnje je ugodilo tožnikovemu odškodninskemu zahtevku iz naslova

nepremoženjske škode le do višine 3,050.000,00 SIT, kar je prenizko,

tožnik je moral prestati pet operacij, zdravljenje je bilo izredno

dolgotrajno, prisotne so trajne telesne bolečine, življenjske

aktivnosti so zmanjšane za 4 % in bi mu moralo prvostopno sodišče

prisoditi vseh 4,200.000,00 SIT oziroma glede na zavarovalno vsoto -

po tožbenem zahtevku 3,000.000,00 SIT. Neutemeljeno je zavrnilo

tožnikov zahtevek za povrnitev premoženjske škode, saj je tožnik

izkazal prevozne stroške (101.553,00 SIT) in stroške zdravniškega

potrdila 3.500,00 SIT. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev

prvostopnega sodišča, napačno izračunan uspeh v pravdi ter je

potrebno upoštevati uspeh po temelju in nato po višini, neutemeljeno

niso priznani prevozni stroški tožnika za prihod na glavno obravnavo,

zmotno je obračunana izvedenina, ki predstavlja potreben strošek.

Predlaga, da naj "višje sodišče njegovi pritožbi ugodi in odloči, da

je tožena stranka tožniku v celoti odškodninsko odgovorna ter da

prisodi tožniku odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 101.553,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.06.2002 dalje do plačila in

3.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.03.2002 dalje do

plačila ter nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo do zneska

3,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.11.2002 dalje

do plačila ter da prisodi tožniku tudi vse po tožniku na prvi stopnji

zaznamovane pravdne stroške skupaj s pripadajočimi zakonskimi

zamudnimi obrestmi." Uveljavlja pa tudi povrnitev pritožbenih

stroškov.

Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilno sodbo in sicer v delu, v

kolikor prisojena odškodnina presega 940.000,00 SIT, glede obresti

ter pravdnih stroškov (sporno 890.000,00 SIT) iz vseh pritožbenih

razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Meni, da bi bila

materialnopravna pravilna ocena tožnikovega soprispevka k škodnemu

dogodku 60 % in ne le 40 %, kot je zaključilo prvostopno sodišče.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo previsoko odškodnino,

primeren znesek za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih

aktivnosti predstavlja 800.000,00 SIT, za telesne bolečine

1,300.000,00 SIT, skupno (upoštevajoč še prisojeno odškodnino za

strah) bi bila primerna satisfakcija tožniku za utrpelo poškodbo

znesek 2,350.000,00 SIT in ob upoštevanju 60 % soprispevka tožnika k

škodnemu dogodku znaša primerna odškodnina 940.000,00 SIT; z ozirom

na to pa je tožnik upravičen tudi do povrnitve 31 % pravdnih

stroškov. Zmotno so prisojene zamudne obresti od zneska odškodnine za

nepremoženjsko škodo za čas pred razsojo, sodišče tudi ni navedlo

predpisa, na osnovi katerega je priznalo zamudne obresti za čas pred

dnem razsoje sodišča prve stopnje in se napadena sodba v tem delu ne

da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb

pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Predlaga, da naj višje sodišče "pritožbi ugodi tako, da napadeno

sodbo spremeni in toženi stranki naloži plačilo odškodnine v znesku

940.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.04.2004

dalje do plačila ter ji naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče

stranke v znesku 153.008,50 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 15.03.2004 do plačila, tožeči stranki pa naloži povrnitev

stroškov pritožbenega postopka" s pp., podrejeno pa, da napadeno

sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve

stopnje.

Pravdni stranki nista podali odgovorov na pritožbo.

Pritožbi sta delno utemeljeni in sicer tožene stranke glede prisoje

odškodnine za duševne bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti,

tožnika pa delno le glede nepravilne odmere pravdnih stroškov, v

ostalem pa sta neutemeljeni.

Pritožbeni preizkus zadeve tako v okviru pritožbenih razlogov, kot

tudi po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP) je pokazal, da je sodišče

prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za

razsojo, pravilno uporabilo materialno pravo - razen glede odškodnine

iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti

in tožnikovih potnih stroškov za prihod na glavno obravnavo pri

odmeri stroškov, kot bo obrazloženo. Prav tako ni zagrešilo v

pritožbah očitanih bistvenih kršitev določb postopka, niti nobene

uradoma upoštevne kršitve postopka. Napadena sodba se da preizkusiti,

ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi niso s seboj v

nasprotju in tako ni podana v obeh pritožbah očitana bistvena kršitev

določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena

ZPP.

Višje sodišče zato, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, povzema

pravilne razloge iz napadene sodbe ter še dodaja:

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za škodni dogodek

10.11.2000, ko je tožnik - natakar spravljal kartonasto embalažo v

kontejner in si nato pri sestopu s poličke kontejnerja poškodoval

desno koleno, podana krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca, saj

ta iz malomarnosti ni zagotovil varnega dela (člen 158/I Zakona o

obligacijskih razmerjih - ZOR) ter da je tožnik soprispeval k

nastalemu škodnemu dogodku (ker ni uporabil pri sestopu tiste mere

skrbnosti, ki bi bila potrebna in bi jo uporabil povprečen razumen

človek) v višini 40 % (člen 192/I ZOR). Višje sodišče nima pomislekov

k takšnim ugotovitvam in zaključkom prvostopnega sodišča, kar je vse

ustrezno utemeljilo tudi v napadeni sodbi. Tako ni mogoče pritrditi

tožniku, da gre za delo s povečano nevarnostjo, kot tudi ne, da je v

celoti podana krivdna odgovornost tožene stranke, kakor tudi ne

pritožbenim navedbam tožene stranke, da je tožnik soprispeval k

škodnemu dogodku 60 %. Obrazložitev prvostopnega sodišča glede

temelja je tudi jasna in razumljiva ter se da preizkusiti in je tudi

ta tožnikova pritožbena graja neutemeljena. Navedbe tožene stranke (v

zvezi z zatrjevano sokrivdo tožnika), da le-ta ni zahteval ustreznega

pripomočka, pa predstavljajo tudi nedopustno pritožbeno novoto po

členu 337/I ZPP, saj tožena stranka ne izkaže, da tega brez svoje

krivde ni mogla navesti že pred sodiščem prve stopnje, kar velja tudi

za pritožbeno grajo tožnika, "da sodišče prve stopnje ni izvajalo

dokaznega postopka v smeri, da bi preizkušalo, kako je mogoče s

kesona normalno sestopiti".

Preizkus pravilne odmere pravične odškodnine po členih 200 in 203

ZOR, čegar določila je potrebno uporabiti glede na 1060. člen sedaj

veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ, glede na težo poškodbe,

obseg vseh ugotovljenih oblik nepremoženjske škode, tožnikove

individualne značilnosti (tožnik je bil ob škodnem dogodku star 23

let, je natakar), zlasti pa glede na primerjavo s prisojo odškodnin v

podobnih zadevah, pokaže naslednje:

Po ugotovitvah prvostopnega sodišča, ki niso predmet pritožbene

graje, si je tožnik v škodnem dogodku poškodoval desno koleno in

sicer je utrpel večjo poškodbo hrustanca in skoraj popolnoma

pretrgano sprednjo križno vez.

Preizkus prisojene odškodnine za telesne bolečine pokaže, da je

prvostopno sodišče s prisojo denarne odškodnine v višini 1,600.000,00

SIT tožniku priznalo pravično denarno odškodnino po tej postavki, ta

prisojeni znesek je ustrezen glede na ugotovljene nevšečnosti med

zdravljenjem (pet operacij, tožniku so vzeli vzorec hrustanca,

kasneje so mu ponovno vstavili hrustanec v koleno in rekonstruirali

sprednjo križno vez, izpostavljenost RTG sevanju, 20 - 25 dni

hospitalizacije, 9 dni hoje z berglami, zdravljenje v zdravilišču) in

intenzivnost in trajanje telesnih bolečin (izvedenec ocenjuje, da je

tožnik trpel hude fizične bolečine 4 do 5 dni, srednje hude fizične

bolečine 4 do 5 tednov, lahke fizične bolečine 3 do 4 mesece, ki so

se občasno stopnjevale do hudih oziroma srednje hudih, po tem času pa

so se umirile in se pojavljajo občasno pri večjih obremenitvah). Tako

ni mogoče pritrditi pritožbeni graji tožnika o prenizko, niti toženi

stranki o previsoko odmerjeni odškodnini iz tega naslova.

Glede na ugotovljeni strah (primarni strah lažje do srednje stopnje

ob sami poškodbi, ki se je v nekaj trenutkih popolnoma umiril in

sekundarni strah srednje stopnje 5 do 6 tednov, lahke 3 do 4 mesece),

je sodišče prve stopnje tožniku s prisojenim zneskom 250.000,00 SIT

iz tega naslova priznalo pravično denarno odškodnino in ni mogoče

pritrditi tožniku, da bi bila ustrezna odškodnina iz tega naslova

400.000,00 SIT, medtem ko tožena stranka te postavke ne graja.

Višje sodišče nima pomislekov k zaključku prvostopnega sodišča, da

pooperativna brazgotina na tožnikovem desnem kolenu (13 cm dolga in

do 1 cm široka) ne pomeni skaženosti ter je sodišče prve stopnje

sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ko je tožbeni zahtevek

tožnika zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti v celoti zavrnilo.

Tudi po ugotovitvah izvedenca gre zgolj za kozmetski defekt. Ni

mogoče pritrditi tožniku, da je za duševne bolečine zaradi skaženosti

upravičen do vtoževane odškodnine v višini 300.000,00 SIT in o

materialnopravno zmotni odločitvi prvostopenjskega sodišča.

Utemeljena pa je pritožbena graja tožene stranke, da je tožniku z

zneskom 1,200.000,00 SIT prvostopno sodišče prisodilo previsoko

odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske

aktivnosti. Kot ugotavlja prvostopno sodišče, (glede na mnenje

izvedenca), je tožnikovo koleno sedaj stabilno in normalno gibljivo,

vseeno pa ima težave in bolečine v kolenu pri večjih obremenitvah s

hojo, kar predstavlja dejansko dnevne obremenitve in se jim ne more

popolnoma izogniti, sploh ne kot natakar, iz česar je izvedenec

ocenil, da je tožnik moten v svoji osnovni življenjski aktivnosti za

4 %. Ob upoštevanju načela individualizacije (tožnikovo mladost in

poklic - natakar) ter sodno prakso pri odmeri odškodnine za

istovrstno nepremoženjsko škodo, je po mnenju višjega sodišča

pravična denarna odškodnina iz tega naslova (člen 200 in 203 ZOR)

znesek 1,000.000,00 SIT, ne pa 1,200.000,00 SIT, kot ga je priznalo

sicer v neskladju z modificiranim tožbenim zahtevkom prvostopno

sodišče, pa tudi ne le 800.000,00 SIT, kot se zavzema tožena stranka.

Pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v

škodnem dogodku, ob pravilni uporabi materialnega prava tako znaša

skupno 2,850.000,00 SIT, ker je tožnik prispeval 40 %, je tožena

stranka dolžna plačati 1,710.000,00 SIT.

Sodišče je tudi pravilno priznalo obresti za nepremoženjsko škodo

glede na pavšalni ugovor tožene stranke, obrestna odločitev se da

preizkusiti (drugi odstavek na 7. strani sodbe), pri tem se je

prvostopno sodišče le napačno sklicevalo na prvi odstavek 943. člena

OZ, namesto na člen 919/I ZOR, ki pa določa smiselno enako; na ta

člen se je pravilno skliceval tudi tožnik v tožbi, šele v pritožbi pa

toženka podaja ugovor dejanske narave, da se ta člen uporablja le za

poslovne obveznosti, gre tudi za nedopustno pritožbeno novoto po

členu 337/I ZPP, saj tožena stranka ne izkaže, da tega brez svoje

krivde ni mogla navesti že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek

za uveljavljeno premoženjsko škodo in tudi tej tožnikovi graji ni

mogoče pritrditi. Dokazno breme, da izkaže, da so mu ti stroški

nastali in to v vtoževani višini 101.553,00 SIT, je na strani

tožnika, zgolj s pavšalnimi navedbami v točki III tožbe in s

tožnikovo izjavo o teh stroških z dne 21.06.2002 ter s svojo

izpovedbo (da ga je v Ljubljano vozil oče, enkrat ga je peljala

........) tega ni izkazal. Prvostopno sodišče je tudi pravilno

ugotovilo, da stroški pribave zdravniškega potrdila v konkretnem

primeru niso potrebni stroški v zvezi z zdravljenjem v smislu prvega

odstavka 195. člena ZOR in posledično pravilno zavrnilo tudi tožnikov

tožbeni zahtevek za povrnitev premoženjske škode v višini 3.500,00

SIT zaradi pridobitve zdravniškega potrdila ter je tudi ta tožnikova

pritožbena graja neutemeljena.

Prav tako ni mogoče pritrditi tožniku, da bi moralo prvostopno

sodišče računati uspeh najprej po temelju in nato po višini. Po členu

154/II se stroški odmerijo glede na doseženi uspeh v pravdi. Stroški

izvedenine so del pravdnih stroškov in ni mogoče pritrditi tožniku,

da gre za potreben strošek in da bi bilo potrebno te stroške glede na

četrti odstavek 154. člena ZPP priznati ne glede na procent

uspeha.

Pritrditi pa je tožniku, da je upravičen do potnih stroškov za prihod

na glavne obravnave in zaradi pregleda pri izvedencu. Zato je

potrebno pri pravdnih stroških tožnika priznati še kilometrino (90 km

krat 56,70 SIT) za na relaciji ..... in nazaj v priglašeni višini

5.103,00 SIT za prihod k izvedencu) in 15.309,00 SIT za prihode na

tri glavne obravnave. Ti potni stroški tožnika predstavljajo potrebne

pravdne stroške po 155. členu ZPP, do njih je tožnik upravičen tudi

po 18. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur.

list RS št. 15/2003), v zvezi s členi 5, 6 in 9/II citiranega

pravilnika. Pravilna odmera stroškov tožnika, ki jih je imel pred

sodiščem na prvi stopnji, tako znaša 656.394,00 SIT in ne le

635.982,40 SIT, kot jih je odmerilo prvostopno sodišče.

Ker pa je višje sodišče sedaj znižalo na prvi stopnji prisojeno

odškodnino od 1,830.000,00 SIT na 1,710.000,00 SIT, se je spremenil

tudi uspeh pravdnih strank. Tožnik je uspel s 57 % in je tako

upravičen od zneska 656.394,00 SIT do povrnitve 374.145,00 SIT,

tožena pa (njene stroške je prvostopno sodišče odmerilo na 63.980,00

SIT) je uspela s 43 % in je upravičena do povrnitve 27.511,00 SIT;

tožnik je tako dolžan povrniti toženi stranki 346.634,00 SIT in ne

362.997,06 SIT, kot je bilo odmerjeno v prvostopni sodbi.

Po obrazloženem je višje sodišče, ker je prvostopno sodišče

materialno pravo delno zmotno uporabilo, spremenilo prvostopno sodbo

tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP), v

ostalem pa je bilo potrebno pritožbi zavrniti (člen 353 ZPP).

Pritožbeni uspeh tožene stranke je 13,5 % (sporno 890.000,00 SIT,

odškodnina pa je bila znižana za 120.000,00 SIT), zato ji je tožnik

to dolžan povrniti od pritožbenih stroškov, (ki se odmerijo v višini

30.400,00 SIT, kolikor je znašala sodna taksa za pritožbo, medtem ko

priglašeni pisarniški stroški v znesku 5.000,00 SIT niso izkazani)

znesek 4.104,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe

višjega sodišča dalje (člen 165/II ZPP v zvezi s členom 154/II ZPP).

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške, saj gledano v celoti, s

pritožbo ni uspel (člen 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP).